Včerajšnji dan prav z lahkoto razglasim ...

... za enega najboljših dnevov doslej v Sevilli.

V Sevilli se nahajajo trije objekti, ki spadajo pod Unescovo svetovno dediščino, in kot prava turistka sem se včeraj odpravila v Alcazar. Nikoli nisem bila preveč za te turistične znamenitosti in ko vidim kakšno skupino, ki cel dan pridno posluša žlobudranje vodiča/ke, si mislim samo hvalabogu da nisem na njihovem mestu. Zgodovina me ne zanima preveč oziroma me zanima samo do tiste točke, da mi je približno jasno, kaj se je dogajalo in lahko objekt umestim v neko smiselno celoto, to je pa tudi vse. Veliko bolj me privlačijo tiste malenkosti, zanimivi drobci tu pa tam, in zato sem precej srečna, ker je moja španska prijateljica Sandra nadebudna študentka umetnostne zgodovine in mi zna povedati marsikaj zanimivega.

Torej ... Alcazar je palača, ki so jo zgradili Arabci že tako daleč nazaj, takrat, ko od Jezusove smrti ni minilo še niti tisočletje. Čez leta in stoletja se je palača seveda spreminjala, vsak kralj je dodal kaj svojega, zadeva pa danes poleg hude turistične atrakcije služi tudi kot rezidenca kraljeve družine, ampak domačinke so mi zatrdila, da niso ravno redni gostje.

Okej, gremo k bolj zanimivim rečem. Zadeva je ogromna, ima prelepe vrtove, kjer diši po jasminu, pomarančah in dateljnih.

Ena izmed bolj zanimivih in lepih reči je vsekakor kopalnica ljubice nekega kralja. Dejansko je kralj v svoji palači dal v kleti zgraditi svoji ljubici kopalnico oz. bazen, da se je lahko tam cele dneve kopala in ga čakala, da jo pokliče, ko jo je potreboval. Žena je bila med tem seveda v drugih prostorih, ampak situacija bi se vsekakor znala zaplesti. No, saj morda se je, ampak se bojim, da smo za podrobnosti iz prve roke za stoletje ali pa šest prepozni.

 Baños de María de Padilla

Podobno kot pred leti v Salamanci, kjer množice študentov na fasadi vhodnih vrat univerze iščejo žabo, in če jo najdejo, jim le-ta bojda prinese neznansko srečo pri študiju, se v Patiu de las Munecas zbira gruča turistov, ki v precej detajlni fasadi išče glave punčk. Jaz nisem našla nobene. Nič sreče zame, i guees. Kakšna škoda. 

Stvar, ki me je v triurnem ogledu najbolj navdušila? Keramika.

Precej časa smo se zadržali tudi v živalskem svetu. Alacazar ima cel kup enih vrtov, eden je namenjen pavom. Dva sta se malo sprehajala naokoli, se šopirila, skoraj stepla z raco in napadla mačka. Fletno.

Aja in Arabci so imeli precej radi vodo. Saj ne rečem, v tej vročini je balzam za oči in ne-vem-kaj za srce. Vse lepo in prav, dokler ...

... človek ne pride bližje in v vodi zagleda tole ...

Te ribe so bile ogromne. Gigantske. Evo, pa je šel moj apetit. Pa ravno danes, ko smo s cimri želeli kuhati večerjo ...

Ja. Po vsem tem napornem turističnem pohajkovanju smo se odpravili k Lauri domov. O tem pa kaj več kdaj drugič. Tole že precej dolgo traja (nalaganje slik, namreč), jaz pa utrujena. Med današnjo dvourno siesto sem se namreč ves čas prebujala. Grozovito.

Aja in za konec ... ena turistična. Mora bit. Da veste, da sem še živa in tole pišem jaz in ne kakšen čuden španski stvor. Tko.