Med današnjim jutranjim sprehodom, ...

... ki se je resnici odvijal okoli enajste ure, kar se v Sloveniji niti približno ne kvalificira za jutro, a v Španiji je seveda vse drugače, sem se uspešno diagnosticirala. Še vedno sem namreč kot kura brez glave, precej slabe volje, izgubljena in s konstantno željo po vrnitvi domov. Nekaj minut nazaj sem dejansko precej resno razmišljala, da celotno zadevo odpovem in po hitrem postopku odletim nazaj v objem najdražjih. 

In do kakšne diagnoze sem prišla? Zelo preprosta kombinacija kulturnega in osebnostnega šoka. Ja. Prvi je zadolžen za popolnoma drugačen ritem življenja, katerega naj bi se kot nekdo, ki se je prostovoljno podal na to enkratno izkušnjo, z velikim veseljem in navdušenjem poslužila. Ampak stvar je taka, da ne posedujem tiste zmogljivosti, zaradi katere bi lahko vsak dan do petih zjutraj popivala, spala do opoldne, šla na še eno pivo, potem spet spala, zvečer pa ob desetih jedla in znova ponovila vse od začetka. Ne rečem, meni je povsem zabavno opazovati, kako to poteka in kako nekaterim to ustreza. Še bolj zabavno je bilo zadnjič v mednarodni pisarni, ko je nek študent spraševal, kje lahko najde določeno osebo, ki naj bi mu nekaj uredila, pa mu je naključna mimoidoča odgovorila: "Danes pa te osebe ni. Je včeraj žurala, in danes ni prišla v službo." Kar tako. To se v Španiji dela in je nekaj povsem normalnega. 

Moja osebnostna kriza pa je ta, da sem precej izgubljena in nesamozavestna in čeprav vem, kaj hočem, se moram nekako ves čas prepričevati, da je okej, da hočem to, kar hočem, in da je okej, da hočem drugačne stvari, kot hočejo drugi. Nekdo mi je malce zlomil hrbetnico. Ne znam si reči, naj grejo vsi k vragu, jaz uživam na svoj način, naj se vsi tisti, ki mislijo, da bi morala početi stvari, ker nekje v zraku velja prepričanje, da se to mora početi, nekam zaletijo. Tako sem včeraj šla na špancir po mestu s Španko, in ji povedala, kaj me muči in tare in ona je rekla, da moram uživat, da moram spoznati čim več novih ljudi, iti na čim več zanimivih krajev, potovati, itd. Jaz pa sem si mislila - moram?! Zakaj? A sem čudna, če nočem spoznati novih ljudi? Sem čudna, če se mi zdi brezveze vlagati toliko enegije v pogovor z kopico ljudi, pri čemer je verjetnost, da spoznam nekoga, ki mi bo ustrezal, zelo majhna? Jaz imam svoj krog prijateljev, s katerimi sem več kot zadovoljna, in trenutno res ne potrebujem veliko več.

Se pa povsem zavedam, da je tole samo eno tako prehodno obdobje in kriza, ki bo minila. Upam. Da se bodo dnevi začeli premikati malce hitreje, da bom ujela nek svoj ritem in bo vse lepo in prav. 

Kaj sicer počnem? Včeraj sem odkrila lepo sprehajalno pot ob reki, tako da se tja odpravim vsako dopoldne okrog devetih, pol desetih, po tem, ko se zbudim. Kakšni dve uri se sprehajam, tečem, opazujem druge, potem grem domov, zabijem še kakšno uro ali dve, pojem kosilo, odspim siesto, popoldne pa grem malo čez center, po trgovinah ali kaj drugega. Danes gremo s cimri na nek festival, ki se odvija tule za našim blokom. Enkrat v prihajajočih dneh dobim fotoaparat, tako da bom malce poslikala vse lepote Seville. 

Nestrpno čakam faks ... in potem konec oktobra. In potem novo leto. In potem februar. Saj bo. Vedno se pritožujem, kako ne smem strmeti v eno točko na koledarju, ker potem dnevi letijo mimo tebe in zamudiš vse zanimive stvari, ampak tokrat si želim natančno tega ... Da samo čim prej mine in grem domov. 

In da e-moj izgubi ta nadležni e in ostane samo še ... moj.