Opujsarjenje v Sevilli stane ...

... veliko.

Danes sem z mojima španskima prijateljicama (Lauro in Sandro) šla na metro, ki je zelo nov in lep in prav nič strašen (tako kot tisti v Madridu) in peljale smo se malce ven iz Seville v eno vasico, kjer imajo šoping center, katerega ime sem pozabila. Ciljna destinacija je bil Pizza Hut. Ja, zelo nešpansko, to je namreč ameriška zadeva, vanjo pa sem se zaljubila v Frankfurtu. Ponujajo namreč tako odlično pico, ki ima zelo debelo testo. Kot tista iz Julči (da te kap), samo da je manjša. No, in smo šle. Ampak kaj je fora ... zadeva je precej draga (ja, navajena sem na bone in na to, da za meni odštejem 3 €), za predjed (solata Cezar - pozabila slikat, ker sem bila preveč lačna), glavno jed (pizza s paradižnikom, mocarelo in tremi dodatki - jaz sem izbrala tuno, bacon in šampinjone) in sladico (palačinka z dulce de leche - pojasnim drugič) ter pijačo (kokakola) sem odštela 9,15 €. Dobro, ni, da bi človek bankrotiral, ampak za vsak dan it jest ven pa tudi ni ravno. Pa tudi nek presežek ni bil. Moja solata s paradižnikom, mocarelo in koščki šunke, ki si jo pripravim doma, potem pa v sok, ki ostane na koncu, pomakam še francosko štruco, je boljša.

Špancem se dejansko bolj splača jesti doma kot pa zunaj, kar ne moremo ravno trditi za Slovenijo, še posebej pa ne za študente. Sama tule čez teden pridem precej ugodno - za vrečo jabolk (mislim, da tehta dva kilograma), ki mi zadostuje za en teden, odštejem slaba 2 €, in to so moji zajtrki. Za kosilo pade kakšna solata ali pa makaroni (kilogram stane manj kot 1 €) s paradižnikovo omako (0,50 € in imam jo za tri kosila) in gobami (0,80 €, prav tako za trikrat). Za večerjo pa mleko in kosmiči, ali pa kaj od zelenjave. Ja, preprosto, poceni, kaj pa človek rabi.

Seveda se pa da zmišljevati. Takole se človek potem sprehaja naokoli in si privošči kaj takega ...

Dva eura devetdeset. Pregrešno dobro. Ampak definitivno predrago za vsak dan. No, vsekakor predrago za nekoga, ki mora, ko se vrne v Slovenijo, pričeti z zaključnimi deli v mansardi in opremljanjem. Motivacija, zakaj ob večerih raje ostanem doma in ne poženem dvomestnega števila eurov v pijačo in preveč mastno hrano, ki ne rezultira v prav ničemer dobrem (razen izjemno krakotrajnem užitki, ki pa je kaj kmalu nadomeščen s slabo vestjo), je torej precej intenzivna.

Toliko za danes, drugič pa še kaj ... novega.