Danes v Sevilli že ...

... cel dan dežuje. Kaj dežuje, bolje rečeno - lije kot iz škafa. Po menda izredno sušnem poletju je to povsem razumljivo in več kot potrebno. In če se vam zdi, da je na slovenskih cestah ob prvih padajočih molekulah H2O-ja z neba zavlada kaos ... no, potencirajte to z deset in dobili boste stanje v Sevilli. Kaos je že brez dežja, kaj šele z njim ...

Pa da ne bom samo o vremenu. Tale teden se je pričelo moje faksovanje in življenje se počasi postavlja na tiste tirnice, ki bodo vladale še kakšne tri mesece. Prvi vtisi o fakulteti so zelo zanimivi. Imela sem izredno srečo pri izbiranju stanovanja, saj je lokacijsko v razmerju do fakultete namreč precej ugodno, tisti pol urni sprehod v eno smer človeku prav dobro dene. Sicer je fakulteta precej velika, predavalnice niti približno niso polne, in zaradi tega se sprašujem - čemu toliko prostora? Je pa odnos med študenti in profesorji malce drugačen, kot smo ga vajeni v Sloveniji (ali pa vsaj na FDVju). Ko sem v ponedeljek ob pol devetih zjutraj prestrašeno zrla okoli sebe, so moji možgani memorizirali sledečo sliko: glasni, izredno glasni in podivjani študentje sedijo po mizah, na stolih, kjerkolih in govorijo. Potem vstopi profesorica, se postavi na sredo predavalnice in čaka. Študentje se počasi pričnejo posedati. Profesorica še vedno čaka. Ene par jih še steče proti košu ali kam drugam. Še vedno čaka. Recimo, da so vsi posedeni, ampak niti približno niso vsi tiho. Čaka. Nekdo izmed pridnih študentov od sebe spusti "pššššššššššt". Še vedno čaka. Seveda prvi pšt ne zaleže, zato pšt naredi tudi profesorica. Po dveh minutah smo pripravljeni na delo.

Razmerja med študenti so precej gimnazijska, vsi so podivjani in glasni, ampak kaj hočemo. Španci. Razmerja med študenti in profesorji pa izredno prijazna in prijateljska. Po koncu predavanja se odpravim do profesorja, da mu povem, da sem nebogljeno jagnje Erasmus študentka, ampak to itak že ve, ker baje se nam vidi na obrazu, da nismo Španci. Danes me je ulici neka ženska vseeno vprašala za napotke do neke ulice, kar mi izredno laska. Seveda ji nisem znala pomagati. Hja.

Največji šok? Vso hudičevo literaturo imajo Španci prevedeno. Ni čudno, da nihče ne zna angleško. Filme gledajo sinhronizirane, če pa slučajno pride kakšen tak s podnapisi, jih profesor na nekaterih delih celo prevaja. Sicer pa ja ... vsa, ampak res VSA literatura je prevedena. Vsa! 

Sicer sem precej ponosna na to, katere predmete sem si izbrala. Naravnost navdušena sem nad študijskim programom Avdiovizualnih komunikacij, ki je približno enakovreden naši Komunikologiji, a z eno veliko razliko - veliko bolj praktičen je. Snemajo, montirajo, še zdaleč pa niso neki približki novinarjev. Seveda imajo tudi določeno teoretsko ozadje, ampak dejansko kaj znajo. Mislim, da je to krivec za to, da je precej študentov na tej smeri moškega spola. Sama sem si tako izbrala samo en novinarski predmet - Kulturno novinarstvo, ostali pa slišijo na sledeča imena: Kino in literatura, Glasba v filmu, Audovizualna pripoved (narativa), Metode zgodovine filma in Sodobna estetska gibanja. Če povzamem, za kaj gre: Kulturno novinarstvo je na urniku ob nemogoči uri ob 8:30 (ko je v Sevilli še tema!), zato bom po nasvetu profesorice predelala literaturo in jo spet naslednjič videla februarja na izpitu. Pri Kinu in literaturi bomo predelali tri romane (jaz se jih bom seveda lotila v angleščini) in njihove filmske predelave. Glasba v filmu je jasna sama po sebi, Audiovizualna pripoved z eno fletno, malce starejšo hipi profesorico, govori o narativi in o tem, kako audiovizualna dela pripovedujejo zgodbe, pri Metodah zgodovine filma se bomo posvetili zgodovini treh smeri filmske umetnosti (eksperimentalni, dokumentarni in animirani film), Sodobna estetska gibanja pa so tista, ki me še najbolj strašijo, saj o estetiki in umetnosti nimam niti najmanjšega pojma, to pa je tudi razlog, zakaj sem ta predmet izbrala.

Ja, v tem semestru bom pogledala kar precej filmov. 

Dobro ... toliko za danes. Se grem zavit pod kovter.