KONFIGURIRAJ GLAVO!

Okej, it's official , Drew Barrymore je waaaaaaaaay better režiserka kot igralka. Na začetku sem bila rahlo skeptična, kako bo tole izpadlo v režiji Drew, ampak je res kul film. No saj itak, če človek obožuje Ellen Page ga itak ni težko zadovoljit. Par kadrov njenega lepega obraza in take nekakšne njene pojave, pa je. No ampak tudi sama zgodba, vidi se, da je film posnet po knjižni predlogi, zato pa je tako dober. Sicer dokaj klišejsko, najstnica, ki si želi pobegniti iz malega mesteca, kjer je ujeta med Oink Jointom, kjer streže hrano na vsaki 2 uri, ko sploh pride kakšna stranka in med mamo, ki preko nje uresničuje svoje sanje o lepotnih tekmovanjih. Potem je tu seveda tipično uporništvo, ki privede do novega hobija, rolkanja in do novega fanta, ki igra v kul indie bandu. Film ne bil tipičen ameriški B film če se proti koncu ne bi zgodil zaplet, in se do konca filma tudi uspešno rešil. Kar daje sicer tipični zgodbi poseben čar, so igralci oziroma bolje rečeno liki. Razor, trene

Kakšen butast film. OMG! Za tak film obstaja en prav lep izraz - izguba časa! In to big time ! Mislim, okej, ja, fant spozna punco, punca pa njega, oba pijana, sta si všeč in tri tedne skačeta po morju, hodita naokoli, jesta večerje sredi New Yorka na križišču prometne ulica ( so not romantic ) in potem ona gre in se pogovarjata po telefonu pozno v noč in kar naenkrat sta noro zaljubljena. Mislim, come on ! Ne, to ni to. Film s tako tematiko bi bil veliko boljši v bolj dramatični izvedbi. Ne vem, sori, meni taka tema ne paše na komedijo. Jaz bi dolge poglede, ljubezen na prvi pogled, zaljubljeno strmenje drug v drugega in podobne reči ... Sploh pa Drew Barrymore. Ona mi je bila edino dobra v 50 First Dates kjer je igrala clumsy deklino, ki je vsakič znova pozabila kdo in kaj je. In to je edina vloga, ki jo je odigrala okej, ker taka pač je, clumsy deklina, ki niti pod razno ni tip osebe, v katero bi se zaljubil en srčkan Justin Long. In ki bi zaradi nje zapravljal denar za letalsko k

Razvadila sem se. Recenzije filmov, muzika, recepti. Vse to nekako ubija v meni tisto pisateljsko žilico oz. lahko bi se bolje izrazila - čut za nakladanje. Pa ne toliko nakladanje, saj ni nujno zmeraj vse pa kar nakladanje, ampak bolj, pisanje . Pisanje v takem pomenu, ko začneš z enim stavkom in prepustiš mislim svoj tok in samo pišeš in pišeš in pišeš. Kot to počen sedaj. Pravopisnih napak je ogromno, ampak hej, koga brigajo pravopisne napake. Ko pride do tega, da človek samo piše, da pusti prstom prosto pot, da tečejo po tipkovnici, potem napake niso pomembne. Na njih se sploh nima smisla ozirati, bom že na koncu šla čez vse skupaj še enkrat in popravila. Pa tudi, napake sploh niso važne... Okej, zdaj sem malo zabredla. Zašla v slepo ulico. That happens . In sploh ne vem, zakaj se še vrtim okoli tega pisanja in to, ko pa sem danes želela povedati čisto druge reči. Naslednji vikend bo velik pekovski vikend, Miklavž in to. In dobila sem noro, NORO idejo za Božiča, medene hiške. Zad

"I don't know what your generation's fasciantion is with documenting your every thought, but I can assure you they're not all diamonds." Enkraten film. Ne vem, zadnje čase gledam same dobre filme. Kar je kul, pogledam dober film, si želim videti še kakšen dober film, zato jih gledam še več, in prav vsi so mi dobri zanimivi, tiste, ki so bedni in dolgočasni pa itak preskočim. Torej ja, odlična Emma Stone, ki se mi je kar usidrala v srce (to sem v mlajših letih govorila tudi za Lidsay Lohan, pa vidimo kam jo je sedaj pot pripeljala, upajmo, da bo Emma pametnejša, kar mislim da bo, glede na to, da je sedaj že starejša, 22 let) in sem jo sedaj prvič videla v glavni vlogi. Glede na to, kar pravi striček IMDB je to pravzaprav ena izmed njenih prvih glavnih vlog, tako da lahko sedaj pričakujemo še mnogo (dobrega). Kakorkoli, poleg Emme Stone se v filmu pojavi še kopica drugih, antipatična Amanda Bynes, pa Dan Humphrey, ki je zame tukaj spet samo Dan, čeprav Penn Badgle

Grey's Anatomy ... poleg Weedsov definitivno moja najljubša nanizanka. Trenutno teče 7. sezona in ne vem, stvari so tako zelo drugačne. Par minut nazaj sem na Foxu ujela en del, mislim da je 3. sezona, kaj takega. Denny je mrtev, Burke je še vedno chief of cardio in s Christino načrtujeta poroko, George se zaljublja v Callie. Oh, kje je že to. Sedaj so reči tako zelo drugačne. Od začetnih 5 stažistov - Christina, Meredith, Izzie, George in Alex sta ostala samo še Meredith in Alex. In to sem se zavedla šele v zadnjem delu, ko Meredith razmišlja o besedah Baileyjeve na začetku njihovega pripravništva, ko je le-ta dejala, da bosta na koncu ostala samo onedva. In res sta. In sem se zamislila, koliko reči se je spremenilo. In še druga misel - kako lahko ena taka serija vpliva na gledalca, kaj lahko ustvari. Zame so vsi ti junaki resnični. Čar tega je to, da igralcev prej nisem poznala. In jih še zdaj ne poznam iz nobenih drugih filmov, razen Katherine Heigl. Ostale še nisem zasledila. O

Twelve. Nova droga, ki obnori mlade. 50 Cent, ki jo preprodaja. Tako kot Natu (iz Gossip Girl) preprodaja travo. Ja, Chace Crawford bo zame ostal Nate. Čeprav je tukaj White Mike. White Mike, ki je ostal brez mame. Oče natakar, živita v stanovanju, kjer se ne da regulirati toplote radiatorjev. Zato Nate leži skoraj nag na tleh na vzmetnici. Ker je pri tleh bolj hladno. White Mike. Na tak način nas v zgodbo vpelje znani glas Kieferja Sutherlanda. In nadaljuje - White Mike preprodaja travo bivšim sošolcem. Ker sta z očetom ostala v velikih dolgovih po materini smrti in njenem (neuspešnem) zdravljenju raka. White Mike tako cel film postopa po New Yorku, od zanemarjenega gradbišča, ker preživi noč v luknji (in si predstavlja, kako je njegovi mami v grobu), do zabav na Upper East Sideu, kjer Chris v velikanski hiši brez staršev regulira med zabavami bogatih razvajenih najstnikov in nasilnem bratu, ki je pobegnil z boot campa . Vmes se še malo streljajo, umirajo, jokajo in nasploh, živijo.

Recept sem našla na med.over.net, a ga malo priredila. Nikakor mi namreč ne gre v glavo, kako redko naj bi bilo testo s 300g moke in 200g sladkorja in sokom 2 limon, deci olja, deci jogurta? Kakorkoli, te uganke nismo šli empirično reševati, ampak smo jo že v samem začetku ovrgli in sem naredila lepo po preprosti kmečki pameti in izpadlo je okej! Torej, recept. Kot že rečeno, našla sem ga na med.over.net, ga prikrojila in si ga sedaj delno lastim za svojega. Kmalu bo objavljen tudi na Kulinariki. Odločila sem se tudi, da recept pojasnim v nulo, just in case , če bere kdo, ki je v kuhanju in cukarpekarstvu popolen laik in novinec. Tisti, ki se za kuhinjskim pultom in mešalci dobro spoznate, lahko naslednji sestavek prekočite, saj bom na koncu napisala vse sestavine še enkrat. Potrebujemo eno malo večjo posodo, električni mešalec, žlico ali dve, cedilo oz. tisti pripomoček s katerim lahko presejemo sladkor/moko. In seveda pekač za mafine. Tisti za velike ali majhne, nima veze. T

They're not just living the American dream, they're selling it. Družina Jones - Kate, Steve, Jenn, Mick. Počnejo to, kar mi nezavedno počnemo vsak dan. "Tina, kok maš hude čevle! Kje si jih kupila? Vou pa ful hud pulover, kok je biu? A že dolg nazaj?" Počnejo to, kar se oglaševalci trudijo početi vsak dan, na vsakem koraku. In z njimi so zadeli terno. Družina Jones, umetno ustvarjena družina, da živi sanjsko življenje, ki niti ni njihovo. Da živijo življenje nekoga drugega. Da živijo za produkte, za številke, za čim večjo prodajo. Ki hodijo po ulici, sedijo v razredu, igrajo golf, se vozijo z avtom, se smehljajo na zabavi z enim samim namenom - prodati vse, kar imajo, vidijo, prodajajo. In seveda, bolj se film bliža koncu, bolj se tudi gledalcu v mislih zasidra misel - hudiča, oni nimajo življenja! Oni 24ur na dan, 7 dni na teden, 30 dni na mesec, 365 dni na leto živijo življenje, ki ni njihovo. Nimajo družine, nimajo prijateljev, nimajo zaupnikov. Imajo le stranke,

Mami je danes praznovala rojstni dan. In seveda, najlepše darilo, kar ji ga lahko podarim, ena dobra, domača, slastna torta. Priprave so se pričele že v petek zvečer s peko biskvita. Čez noč je biskvit odležal, v soboto zjutraj pa se je začelo zares. Okej, najprej recept: Biskvit: 5 jajc 25 dag moke 25 dag sladkorja 1 pecilni prašek 1 dl olja 1 dl vode 2 žlici kakava Rumenjake, sladkor, olje in vodo zmešamo, dodamo moko in pecilni prašek, nazadnje pa še vmešamo stepene beljake. Vlijemo v tortni model premera 26 cm in pečemo 35 minut na 180 stopinj. Biskvit poljubno navlažimo z mešanico mleka in ruma. Sama sem sicer pekla v pekaču premera 32 cm in je ratalo čisto okej, ker je bil biskvit ravno prav debel in ko sem ga prerezala na pol nista bili plasti predebeli. V soboto zjutraj sem bikvit bolj ali manj uspešno prerezala, namočila, potem pa pričela s pripravo kreme: Krema: 1 l sladke smetane 20 dag sladkorja 12,5 dag masla 4 jajca vanilijev sladkor 3 vrečke želatin

Roll over Beethoven, drugi single z albuma With the Beatles.

Neverjeten film. Pogledala sem ga včeraj zvečer in na tem mestu je potrebno dodati pojasnilo. Ko se jaz tam nekje okoli 20. ure zvečer uležem v posteljo, s prenosnikom na kolenih in v dobri veri, da mi bo uspelo pogledati film, se ponavadi zgodba zaključi tam nekje 20 minut kasneje, ko pritisnem space (pavzo), zaprem prenosnika, ga položim na tla (ali pa zraven sebe), se udobno namestim, nastavim budilko na tam nekaj minut do 22ih in sladko zaspim. Ja. In potem seveda pogledam tistih 20 minut, ostali del filma pa kdaj drugič, ampak saj veste kako je, če filma ne pogledaš v enem kosu, potem se rado zgodi, da rdeča nit uide. No, včeraj pa mi je uspelo. Pogledala sem cel film, dolg 2 uri! In za ta dosežek ne krivim sebe ampak film, ker je bil res dober. Okej, tole je bil uvod, sedaj pa povejmo kaj o filmu. Tri zgodbe - Karen, ženska v 50. letih, ki je pri 14 letih rodila hčerko, jo dala v posvojitev in to jo je zaznamovalo za celo življenje. Zagrenjena živi s svojo mamo, za katero s

Cel dan že razmišljam, kaj bi napisala. Ne vem, nekako sem malo izgubljena. Pa ne samo, kar se tega bloga tiče, ampak tako, v teh dneh nasploh. Odkar me ni več na Facebooku, po pravici povedano, nimam več ničesar početi. Se mi zdi, da sem izgubila stik nad vsemi. Nad svetom. Čeprav se mi zdi trenutno to kar malo žalostno in depresivno oziroma kako bi rekla, pogrešam to interaktivnost in možnost spremljanja, kaj ostali počnejo, v resnici vem, da je to slaba stvar. Kaj mene brigajo drugi. Kaj mene briga kdo jé in kdo si umiva lase in kdo se uči ne vem kaj. Ampak vseeno, sem malo izgubljena. Ne vem, kaj naj počnem. Prepisala sem vse zapiske iz vaj za statistiko. Lahko bi se lotila statistične naloge, ampak se mi malo ne da, ker imam časa še dovolj in nekaj reči že narejenih. Lahko bi se učila kar tako, ampak se mi ne da. Lahko bi se mi dalo, če bi si prej naredila načrt. Jaz sem namreč tak človek, da funkcioniram samo po zelo dobro organizirani shemi. Ja, to mi gre, organizacija. Če si or

Eden boljših komadov v zadnjem času, pa čeprav mi je všeč samo refren :D

Zelo rada gledam serije. Gossip Girl, One Tree Hill, Grey's Anatomy, The Vampire Diaries, True Blood, Sex and the City, Gilmore Girls, The O.C., Everybody Hates Chris, Mad Men in še mnogo bi jih lahko naštela. Ampak moja najljubša vseh časov (čeprav mi je zanimivo gledat suhe Serene in Blair, kako v seriji nikoli ne jejo, ali pa prekrasne čevlje Carrie in tako dalje) je pa prav posebna serija - WEEDS! Trenutno je v teku že 6. sezona, danes pride v ZDA ven zadnji del (kolikor mi je znano), so pa potrdili snemanje 7. sezone, tako da ne bo še konec veselja. Serija se prične, ko Nancy Botwin postane vdova z dvema sinovoma, Silasom in Shaneom. Živijo idilično življenje v Agresticu - tipičnem ameriškem naselju, kjer so vse hiše enake, vsi vozijo enake avte, vsi hodijo v podobne službe in vsi živijo enaka življenja - le Nancy Botwin ne. Da bi lahko ohranjala dober finančni položaj, namreč prične preprodajati travo. In sledijo seveda zapleti, ki so iz sezone v sezono hujši in presenetlji

Torej, naj nadaljujem, kjer sem včeraj ostala. Morda bom povedala že kaj, kar sem že včeraj, pa nima veze. Okej torej začnimo na začetku. Moj prvi razlog, da sem zapustila Facebook je ta, da me je preveč zasvojil. Kadar sem gledala film, sem na vsakih 10min šla na FB. Kadar sem gledala najbolj napeto serijo (op. Weeds) ob kateri sem komaj zadrževala dih ... sem šla vseeno vsakih 10min na FB prečekirat, kdo je kaj novega napisal, ali sem morda dobila kakšno novo sporočilo, notifikejšn, bla bla. Mislim halo?! Ko sem pri A.-ju gledala serijo in računalnika nisem imela priklopljenega na internet (ker tam ni wireless), sem vseeno podzavestno na vsakih 10min stisnila tipko F in že kliknila na internet. Too much! Vedeti vse, o vseh, napisati vse, kar delaš in si, ne vem no. Misterioznost se mi zdi v teh časih premalo cenjena. Žalostno pa je to, da se tega ostali ne zavedajo. Vsaj zdi se mi tako. Vsi želijo živeti v eni Gossip Girl kjer izveš vse o vseh. Kjer je to, da nisi na Facebooku, gre

... pisat blog prek mobitela :) No, tole sporocilo je v bistvu obvestilo, ki se glasi takole: nic vec nisem dostopna na facebooku. Zbrisala oz. deaktivirala sem svoj racun. Navkljub prepricavenju facebooka naj ne zapustim te enkratne spletne strani preko katere sem v stikih z vsemi temi prijatelji. Navkljub petim slicicam z napisom 'Klara te bo pogresala.' O ne, Klara me ne bo prav nic pogresala. Tako kot tudi ne ostalih 400 prijateljev. No, 90% jih najbrz sploh ne bo opazilo, da me ni. Tako da me itak ne bodo mogli pogresati ker bodo mislili, da sem se vedno gor. Tistih par, ki me bo pa morda pogresalo, imajo pa menda mojo telefonsko, bodo ze vzpostavili kontakt, ce si tega zelijo. Zanimivo je tudi vprasanje, zakaj sem sploh zaprla fb racun. Sama sem odkljukala, ker mi vzame prevec casa. In res je. Sploh nisem vec zmozna pogledati filma ali serije, ne da bi vmes sla na vsakih 5 min precekirat fb. Butasto! Sama sebi se zdim pateticna. Ojoj, zmanjkalo znakov, nadaljevanje sledi

Drugi album Beatlov, With the Beatles, je izšel novembra '63 pri Parlophonu. Posnet je bil samo 4 mesece za prvim albumom, Please Please Me. To kaže na to, kako zelo velik hit so bili Beatli! Vodilni singla albuma With the Beatles sta bila All My Loving in Roll Over Beethoven, na albumu pa se najde res še kar nekaj dobih hitov. Danes pride prvi na vrsto torej All My Loving, ki je resnično noro dober komad. Najprej v live različici, saj me vsakič znova fascinira kričanje in vsa ta energija. Potem pa še studijska verzija, da se bo sploh kaj razumelo. Šestdeseta so le šestdeseta in temu primerna je tudi live verzija zelo slaba.

Recept mamine prijateljice, ki je res noro dober. Torta je tako zelo lahka, da bi dejansko lahko pojedel še in še. V zadnjem času sem jo pekla kar 2x, sploh pa je priprava tako hitra in prav nič komplicirana, da bi si jo človek lahko naredil za posladek kar tako, brez kakšnega posebnega razloga. Okej, kako gre priprava. Najprej, biskvit. 3 jajca 125g moke 125g sladkorja (če pride masa zelo gosta lahko po potrebi dodamo kakšno žlico olja) Stepemo sneg, vmes dodajamo sladkor. Na hitro stolčemo še rumenjake in jih počasi z žlico vmešamo v beljake. Nato počasi vmešavamo še moko. Seveda vse zelo zelo previdno, da sneg ne pade dol in da bo biskvit posledično rahel in puhast. V pekač (premera 26cm ali kakšne druge dimenzije - niti ni tako važno, na koncu ostane itak samo ena plast biskvita, tako da bo posledično (odvisno do premera pekača) ta plast debelejša ali tanjša) damo peki papir in vlijemo biskvit ter ga lepo porazdelimo. En namig: jaz osebno sem imela blazne probleme s peko b

I Saw Her Standing There ... komad, ki mi je danes zjutraj pognal pritisk in kri po žilah in mi dal zagona za jutranji tek na fintesu. Jap, I'm back! Kar se teka tiče. S petkovim 15-minutnim tekom sem otvorila novo tekško sezono. Sem zadnjič v Poletu prebrala, da se z Ljubljanskim maratonom tekaška sezona zaključi. No, ne vem sicer, kdaj je potem mišljeno, da se zopet začne, najbrž spomladi, ampak jaz jo začenjam kar sedaj. Kakorkoli, live posnetek komada iz albuma Please Please Me. Ja, Beatli so bili res nori. In res bi si želela živeti v tistem času.

Zadnje čase stalno videvam avtomobile brez ene registrske tablice. Ne vem, ali je njihova krivda, ali jim jih je kdo pač ukradel, v teh časih se človek itak nikakor ne more načuditi, kaj vse lahko doleti naše uboge avtomobile. Okej ja, saj vem, da je avto luksuz, ampak jaz osebno ga ne dojemam tako. In mislim, da v mojem primeru ni luksuz. Kajti to bi namreč bil, če bi se z njim prevažala povsod - če bi z njim peljala na sprehod celo psa (kar se je, btw, nekoč celo zgodilo, seveda čisto po nesreči - z bratom sva šla "na polja" proti Savi z njegovim starim Twingom, takrat še nisem imela izpita, niti nisem znala voziti, niti nisem bila blizu niti izpitu niti znanju vožnje, in sem seveda malo probavala speljevati in voziti. Po parih poizkusih se je uboga Bona naveličala stalnega padanja iz sedeža v armaturno ploščo in na tla, ja, kaj čmo, Twingo je imel občutljivo sklopko, ter je preprosto tekla po polju za počasi premikajočim Twingom). V mojem primeru je avto res samo olajševal

Drugi single z albuma Please Please Me.

Glede na to, da sem bila zadnjič na Beatlih Revival, sem se malo zamislila. Včasih sem jih poslušala res ogromnooo! Zadnjič pa sem bila prav presenečena, koliko pesmi sem izpustila ob poslušanju ali pa preprosto pozabila. Zato bom zopet začela s poslušanjem, od prvega albuma naprej, pa vse do zadnjega. In seveda, najboljši komadi bodo absolutno objavljeni tukaj, da ne bom sama uživala ob, po mojem mnenju, najboljši skupini ever. Prvi album, ki so ga Beatli izdali je bil Please Please Me . Izdan je bil pri Parlophone-u 22. marca 1963. Dva najuspešnejša singla - Please Please Me in Love Me Do.

Še sem živa. Dnevi kar hitijo mimo, jaz pa razmišljam, kaj bi napisala, pa se mi nič pametnega ne posveti, ker imam zadnje dni pač težave z drugimi rečmi. Okej, kaj je novega od zadnjič, ko smo se slišali? V ponedeljek, 1. novembra, dan mrtvih. Z mami sva šli najprej na Žale - parkirali lepo v Novih Jaršah pa po poti spominov do žal in en krog mimo vseh pokojnih - mama, ata, stric, Tobi ... Vmes seveda dež. In nešteto ikeban in ogledovanje in posledično blatne kavbojke. Okej, naslednja postaja - Polje. Stric. In še očitovi sorodniki. Potem pa domov, pa jest in počivat. In počivanje se je hecno razvleklo in kar naenkrat je bila ura 14:00, in seveda se mi ni dali iti k maši. Zato sva potem z mami malo kasneje šli samo na grob počakat, da pride župnik in pevci in da vse požegnajo in gremo domov. Hecno, kako je črnuška tradicija, da se ob 15ih vsi zberejo na grobovih. Na en meter širokih potkah. Ja, ogromno prerivanja in prestopanja in slabe volje. Potem, 15 čez 15 pa sledi še ogromna ko