Sluzko ...

Cel dan že razmišljam, kaj bi napisala. Ne vem, nekako sem malo izgubljena. Pa ne samo, kar se tega bloga tiče, ampak tako, v teh dneh nasploh. Odkar me ni več na Facebooku, po pravici povedano, nimam več ničesar početi. Se mi zdi, da sem izgubila stik nad vsemi. Nad svetom. Čeprav se mi zdi trenutno to kar malo žalostno in depresivno oziroma kako bi rekla, pogrešam to interaktivnost in možnost spremljanja, kaj ostali počnejo, v resnici vem, da je to slaba stvar. Kaj mene brigajo drugi. Kaj mene briga kdo jé in kdo si umiva lase in kdo se uči ne vem kaj. Ampak vseeno, sem malo izgubljena. Ne vem, kaj naj počnem. Prepisala sem vse zapiske iz vaj za statistiko. Lahko bi se lotila statistične naloge, ampak se mi malo ne da, ker imam časa še dovolj in nekaj reči že narejenih. Lahko bi se učila kar tako, ampak se mi ne da. Lahko bi se mi dalo, če bi si prej naredila načrt. Jaz sem namreč tak človek, da funkcioniram samo po zelo dobro organizirani shemi. Ja, to mi gre, organizacija. Če si organiziram in okvirno naredim načrt poteka dneva, potem je vse okej. Tako, kot bom to storila za jutri. Ob 7ih (najkasneje) se zbudim, do 8ih se skipam na fitnes, pretečem 11km (ki bi jih morala preteči že v ponedeljek), grem domov, se stuširam, okoli 10ih se odpravim k Tii (da me bo otrok sploh poznal! Če jo mislim res vsako soboto 4 ure paziti bo potrebno kar veliko dela, da ne bom ob koncu 4 ur vsa živčna, ker bo dete neprestano jokalo), ob pol 12ih se dobiva z N., greva v Imperio Mexicano na kosilo. Potem jo odpeljem do faksa, grem domov. In potem moram prebrati članke, zvečer pa v Koseze z A.-jem na mašo (če naši sploh igrajo, saj niti ne vem, ker odkar me ni več na Facebooku ničesar več ne vem) in potem k A.-ju nazaj domov do četrtka. Ja in mislim da bo fukncioniralo. In če vmes vpletem še to, da pazim na prehrano, potem bo kul. Ker za moj obstoj sta potrebni dve temeljni stvari - dobra organizacija dneva in poštimana prehrana. Če z eno od teh stvari nisem zadovoljna, potem me tudi neznanske količine ljubezni ne bodo spravile v dobro voljo. Žalostno, a resnično. Sploh pa sem zadnje dni tečna, ker ne tečem. Nazadnje sem pretekla 8km pred enim tednom. Po načrtu bi morala v petek z A.-jem 20min in že v ponedeljek 11km. Ampak v petek sva šla na pico ob 15ih, do 16ih končala, potem pa sva šla v staro Ljubljano popravit uro pa malo na sprehod pa tako dalje in sva prišla malo čez 17. domov, ko je bila seveda že skoraj popolna tema. In se nama ni dalo. Sva rekla okej, greva v soboto, ampak v soboto je bil tak smotan dan, nizek pritisk, vse skupaj kar nekaj in se nama seveda spet ni dalo. In v ponedeljek sem imela ob pol 10ih na faksu konzultacije in potem sem bila do 4ih na faksu in seveda nisem šla tečt. In danes sem rekla, bom šla takoj po faksu oziroma po kosilu, ko se mi hrana malo poleže, super bo, ful bom mela energije, ja, fino, potem izvem da pridejo na obisk Z., T. in Tia. In sem čakala doma in nikamor šla. In seveda, če se moj organiziran ne izteče tako, kot sem planirala, potem smo spet na začetku, tam, kot bi bili, če si ničesar ne zorganiziram in cel dan jem kot pujs. Torej ja. Dnevi kot so današnji, deževni, zaspani, tihi, lenobni, so kot nalašč za uničevanje mojih planov in za nejevoljo in čudne misli, kot so naprimer ali naj se vrnem na Facebook ali pa ali naj grem še kaj jest ali pa zakaj hudiča sploh tečem če mi to sploh ne paše? No, na srečo vem odgovor vsaj na to, zadnje vprašanje - zakaj sploh tečem, če nisem športni tip in če se ob teku še prav pošteno matram. Zato, ker imam še en mesec za hodit na fitnes in kot gorenjka po srcu ne bom kar en mesec vrgla proč. Zato! Zato bom en mesec še pridno hodila na fitnes in se matrala s tekom, potem pa bomo videli. Morda mi pa priraste k srcu. Morda mi rata všeč. Morda bom začela samo uživati in teči brez kakršnihkoli obremenitev in bo napredek prišel sam od sebe. Oh, ko bi bilo le tako lepo. No, morda pa. Pustimo se presenetiti ... Kakor bo, pa bo, jaz rečem. V takih depresivnih dneh me pokonci drži samo misel na to, da se bodo taki dnevi enkrat morali končati. Da bo enkrat le moral priti mraz in da bom lahko mirne duše šla menjat gume na avtu. In da bodo trobentice nehale cveteti. Da bom lahko obula plašč in nove gležnjarje. Ah, kako sovražim ko je vse zmešano. En drek! Kako sovražim, če si rečem, ne jem več sladkarij, potem pa pojem štrudelj. Če kdo to bere, naj mi prosim odgovori, se štrudelj smatra za sladkarijo?
Naj že minejo te dnevi, da ne bom kot en sluzko, se plazila iz enega konca do drugega, od enega cilja do druge naloge, iz postelje na ... posteljo ...