Teža mojega avta ...

Zadnje čase stalno videvam avtomobile brez ene registrske tablice. Ne vem, ali je njihova krivda, ali jim jih je kdo pač ukradel, v teh časih se človek itak nikakor ne more načuditi, kaj vse lahko doleti naše uboge avtomobile. Okej ja, saj vem, da je avto luksuz, ampak jaz osebno ga ne dojemam tako. In mislim, da v mojem primeru ni luksuz. Kajti to bi namreč bil, če bi se z njim prevažala povsod - če bi z njim peljala na sprehod celo psa (kar se je, btw, nekoč celo zgodilo, seveda čisto po nesreči - z bratom sva šla "na polja" proti Savi z njegovim starim Twingom, takrat še nisem imela izpita, niti nisem znala voziti, niti nisem bila blizu niti izpitu niti znanju vožnje, in sem seveda malo probavala speljevati in voziti. Po parih poizkusih se je uboga Bona naveličala stalnega padanja iz sedeža v armaturno ploščo in na tla, ja, kaj čmo, Twingo je imel občutljivo sklopko, ter je preprosto tekla po polju za počasi premikajočim Twingom). V mojem primeru je avto res samo olajševalna okoliščina ob vikendih, ko prepeljem kakšen kg sadja, obleke in superge iz Nadgorice v Šiško, drugače pa je moja Škatlca prej izguba kot luksuz. Na mesec porabim en tank bencina - 40 litrov = dobrih 50€. Na leto plačam cca. 500€ za zavarovanje - ker sem seveda še mladi voznik (in še eno leto ter pol bom) in nimam baš veliko bonusnih točk. Potem čez celo leto avto popapa še kakšnih 200€ - pri svojih 10 letih se kaj rad na vsake toliko pokvari, pa seveda je treba menjati gume 2x na leto - še dobro, da imam tako na zimskih kot na poletnih gumah že feltne, tako da plačam samo montažo in centriranje. Aja, pa da ne pozabim - vinjeta = 100€, ampak to mi vsako leto prinese Božiček. Avto me tako na leto stane, hm, recimo 1500€. Vou! Točnega zneska v letu in pol, kar imam avto, nisem še nikoli izračunala in sedaj vem, zakaj! Ker če bi ga, potem danes skoraj zagotovo ne bi imela avta. No ja, pa da ne pozabim, da je Clio na samem začetku pobral 1000€, da sem ga sploh kupila od mami.

In če pomislim, 1500€, a vsak dan se na faks še vseeno vozim z avtobusom. Če greva kam z mami, greva vedno na njen bencin z njenim avtom. In da ne omenjam tega, da vozim res šparovno - pri 20km/h v 2. prestavo, pri 30km/h v 3. in tako dalje. Poleg vseh finančnih stroškov pa so tu še "mentalni". Ves teror, ko pridem v Šiško in že dve ulici pred blokom razmišljam, kjer bom parkirala. In še hujpi teror, ko pridem naslednji dan po avto in na njem zagledam lisice. In še najhujši teror od vseh - ko en da opazim praske na avtu - po stranskih ogledalih, po vratih. Za lisice vsaj vem, da mi jih je nataknil Janković, za praske pa ne vem, kdo mi jih je. In me niti ne zanima. Ker to je le še en poduk, naj ne rinem z avtom tja, kamor mi ni treba. Sem en hecen voznik, ane? In tudi pozimi, ko zapade u la la snega, ne rinem z avtom tja, kamor mi ni treba. Grem pač z busom. Čeprav se z njim vozim že 12 let (!) in mi je vsakič slabo.

In ja, moj avto je težak - finančno in mentalno, koliko preglavic mi je že povzročil in koliko mi jih še bo! Ampak z njim pridem pa povsod - prvič na morje s fantom ob pregrevanju motorja, prvič na Vršič s čudnimi zvoki ležajev in smrdečimi bremzami, prvič na tehnični pregled, ko sem vsa živčna stala ob strani in upala, da ne odpade kakšno kolo ... In ga ne zamenjam. Kot sem rekla na začetku faksa - imela ga bom do konca, dokler ne končam faksa, dokler ne začnem naslednjega poglavja mojega življenja, dokler ne bo večjih težav, ki jih prinese življenje, in bom kupila nov avto, da mi vsaj ta ne bo delal sivih las.