KONFIGURIRAJ GLAVO!

Frankfurt. Teh tadnjih nekaj dni, zato tudi pomanjkanje objav. Več moram pisati. Več pisati, manj jesti, več hoditi ven, na zrak. Amak Bona je lenuhar, jaz sem lenuhar in vsakič, ko odprem hladilnik, se mi nasmehne tistih petnajst slastnih sadnih jogurtov in potem smo kjer smo. Ampak ne, sem rekla, da ne govorim več o hrani, ne razmišljam več o hrani. Imam nek svoj red, in to je to. Hrana je potrebna samo toliko, da preživimo, vse ostalo je izguba časa. In s temi besedami neham o hrani pisati in razmišljati. Bo bolje za vse. Jogurte bom pa še pila, ko bom lačna. Jutri je prvi marec. Prvi dan najlepšega meseca v letu. Začetek nekaj novega. Vsak mesec je praktično začetek nekaj novega in z jutrišnjim dnem se, recimo da, že lahko začne pomlad. Zvončki so torej že upravičeno zunaj. Čeprav so zunaj že slabih 14 dni, ampak nima veze. Jutri je marec, jutri je pomlad in to je to. Ja, zadnje 4 dni sva bila z A.-jem v Frankfurtu. Nemščina me je navdušila. Ne toliko zaradi samega jezika, šp

Glee dejansko naredijo neznosne pesmi znosne.

Ni mi preveč všeč. Ne maram trilerjev in strašnih reči. In ne vem, ni mi všeč Nina kot Nina. Kot lik. Natalie je okej, ampak Nina mi je preveč ... zapeta. Tako zelo zapeta in napeta, da samo čakaš, kdaj bo nekje nekaj eksplodiralo. Počilo. Bum. Kri povsod. Groza. In ja okej, saj zgodba je kul in vse, ampak jaz bi jo drugače zapakirala. Bolj dramatično in ne toliko psihološko misteriozno. Ker to me ubija in straši. Imam pa rada drame, če bi bilo vse le kančk bolj umirjeno, če bi bilo stanovanje, kjer NIna živi, malo bolj svetlo, če njena mama ne bi imela tako trpečega obraza v očeh, ki sporočajo, 'Nina, ti si zmešana, vsak hip se lahko kaj zgodi', če ne bi Lily tako temačno in s temi svojimi velikimi očmi gledala naokoli in bila stalno na preži ... Ampak je, kakor je. Saj je okej, ampak meni ni všeč. Zgodba o tem, da te lahko neustavljiva želja po popolnosti pripelje sicer resda do popolnosti, ampak po drugi strani do propada, je super in kul, ampak se mi zdi, da sem to že nekje

Danes, po dolgem času, malo kuharije. Jutri pa, prav tako po dolgem času, en film. Da počasi pridem na stare blogerske poti, ker zadnje čase sem lena kot fuks. Okej, mozart torta, s katero smo se sladkali na praznovanju A.-jevega rojstnega dne. Recept je sicer vzet s KulSlo , a se ga nisem držala povsem. Biskvit sem spekla iz standardnega recepta moje mami - 3 jajca, 250 g moke, 250 g sladkorja. Ker sem pekla v pekaču premera 22 cm in ker recept veleva, da biskvit prerežemo samo enkrat, sem sestavine zmanjšala za pol, torej - 3 jajca, 125 g moke, 125 g sladkorja in glede na to, da je biskvit čokoladen, sem del moke (cca. 30 g) zamenjala s kakavom. Najprej stepamo beljake, katerim počasi dodajamo sladkor. Ko je stvar dokaj kompaktna, počasi vmešamo stepene rumenjake. In potem počasi in previdno vmešavamo moko + kakav. Če je stvar na koncu preveč gosta, dodamo žlico olja. Pečemo po občutko, to pomeni, po kakšne pol ure zapičimo zobotrebec v sredino, če ven potegnemo čistega, pot

Blog zadnje čase sameva. Filmov nimam časa gledati, po novem sem zasvojena z Gleejem. Tako zelo, da imam na računalniku že dva dni zlovdane nove dele Greysev, PP-ja in The Vampire Diaries, pa niti nisem imela časa jih še pogledati. In me niti ne gane. Glee me je osvojil in četudi mnogi mislijo, da je zadeva blazno neumna, naj vam zaupam - tudi jaz sem bila enakega mnenja! Neumni izseki iz posameznih delov, ki so se vrteli kot reklama na TV3, so res čudni in nikakor ne pokažejo, kako je Glee dejansko dober. To je serija, med katero nikoli ne pogledam, koliko časa je še do konca epizode. Serija, ob kateri se v enem trenutku smejim, v drugem jokam. Noro. Karakterji, muzika, vse to je res noro. Okej, ja, premalo gledam filme, preveč Glee, zadnje čase pa tudi pečem. Prejšnji teden tortica za A., ta vikend za mojega muca, ena za zabavo s prijatelji in še ena za danes doma. Tako da sem se najedla tortic za nekaj časa. No, za en mesec, potem smo pa že 20. marca, ko bom dopolnula rosnih 20 le

... z rumenimi črtami. Čeprav se na sliki ne vidijo.  Znotraj se je skrivala mešanica čokoladnega biskvita in pariške kreme z belo čokolado ...

Zadnje čase krasno kuham, še bolj krasno (in na sploh veliko) jem in (kot lahko opazite sami) bolj malo pišem. Uživam počitnice. Tako, mimogrede, lahko povem, da lenarim že od 3. februarja. Vau, ne vem, kako mi je letos to uspelo. Lani sem tako v zimskem kot tudi poletnem semestru kakšen predmet pustila za drugi rok in tako so se moje počitnice prestavile za kakšen teden ali dva, letos pa sem bila drzna in lepo šla vse po hitrem postopku odpisati in se je vse super izšlo. No, je pa res, da sem imela malo izpitov, tri, od tega sem enega padla dva naredila. Dovolj o faksu, raje povem kaj o hrani. Ja, spet je tisti teden v mesecu, ko me zelo ljubeznivo in prav nič prizanesljivo obišče pms. Stvar se vleče že kar nekaj časa, kmalu bo en teden, vse skupaj pa se je začelo v petek, ko sem pekla torto. Seveda, una žlica umazana, v eni posodi ostane malo mase, v drugi malo druge in potem oblizovanje žlic vodi do čokolade in tako dalje. V soboto je bil itak popoln razvrat, ker smo praznovali i

... če bi bila hoja zdrava, bi bil poštar neumrljiv! Kit plava cele dneve, jé samo ribe, pije vodo in je vseeno debel. Zajec teče in skače, a živi samo 10 let! Želva ne teče, ne dela nič in živi tudi 150 let! Zaključek:naj gre v rit dieta in telovadba!

... hitro mineva in že smo devetega. Madona, čas hiti. Komaj sedaj sem se navadila in privadila brezdelju in uživanju in počasi se moji dnevi spet postavljajo v neko rutino. Zeleni čaj zjutraj ostaja. Sedaj bom pričela še kosilo kuhati. Nekako se moram zaposliti. Spet vsak dan hodim na hrib. Danes pričnem še s kolesarjenjem pred TV-jem. Zadnjič sem šla tečt. Pretekla sem 100 metrov, se ustavila, obrnila in šla domov. Boni sem pred odhodom rekla - 'pridem čez eno uro', doma sem bila po 15 minutah. Kar je presenetljivo dolgo, glede na to, da sem pretekla 100 metrov. Najprej sem morala seveda še priti na štartno mesto. Od koder naj bi pretekla 2 kroga čez polje, kar bi zneslo 6 km. Kaj pa vem, saj sploh ne maram tečt. Pa še potrta sem, ker pome prečiščevanje ne deluje tako, kot bi moralo. Trudim se že, trudim, a rezultatov ni. Zato bom sedaj pridna in se držala "pravil" do pike natančno. Potem bomo pa videli. Če bo, bo, če ne bo sem pa v riti . Ah, nima veze. Važno j

Pa sem ga končno pogledala. Eden izmed favoritov za oskarja. Kaj pa vem. Film je drugače res dober, ampak me ni prepričal povsem. The Social Network mi je bil boljši. Bližji. Prav zaradi te bližine, me je bolj prevzel. Čeprav tudi Kraljevi govor ni napačen. Ampak na oskarjih bom navijala za Socialno omrežje. Zgodba nas popelje v 30ta leta, ko se Bertie oz. Albert, sin kralja Georga petega, sooča s hudimi težavami, ki sodijo k njegovemu položaju - javno nastopanje. Njegov govor oziroma jecljanje, mu povzroča namreč težave. Stvar je seveda izredno frustirajoča, že za navadne ljudi, kaj šele za kraljevega sina. Elizabeth, Bertiejeva žena se, po mnogih neuspelih poizkusih in terapijah, odloči in poišče človeka, za katerega misli, da lahko dokončno pomaga Bertieju. Tako se v filmu pojavi Lionel. Ne le, da zadane bistvo Bertiejeve napake, med njima se stkane prav posebna vez. Collin Firth je res odličen v vlogi Bertieja, čeprav me ni impresioniral. Helena B. Carter me prav tako ni pretirano

... sem sanjala, da sem vodila oskarje, ha! Skupaj z mojo mami. Moje vodenje je izgledalo nekako tako, da sem imela na začetku eno uvodno šalo, potem pa sem samo napovedala "nagrada za najboljšo stransko vlogo" itd. V ustih sem imela aparat za zobe, kar je moje vodenje zelo oteževalo in posledično me ni nihče nič razumel. Poleg tega sem imela zelo grdo obleko. Potem, ko sem odvodila oskarje, pa sem šla na badminton na faks. Ker sem pozabila superge, mi je sošolka posodila volnene "čeveljce". Svašta.

Film sem pogledala izključno zaradi tega, ker v njem igra Jesse Eisenburg. In me ni preveč prepričal. Jesse je sicer povsem okej, kar se igre tiče, ampak zgodba ni nekaj ne vem kaj. Film je drugače režiral Fred Durst, pevec skupine Limp Bizkit. Filmu manjka en tak čar, ki te potegne in zapelje in začara. Zgodba je sicer povsem solidna, a preveč površinska. Nekaj ji manjka. Predvsem pa ji manjka pravilna upodobitev. Kaj pa vem. Charlie Banks je drugače navaden fant, ki že v otroštvu spozna Micka, agresivnega mladeniča, ki misli, da je cel svet njegov. Problematičen je predvsem njegov agresivni karakter ter nemirne pesti, ki povzročijo marsikatero krvavo lužo. Charlie kot priden dečko seveda ne sodeluje oziroma podpira Mickovih dejanj, kar ga privede do neugodne situacije. Film je napet, vsaj kar se tega tiče, mu nimam nič očitati, ampak zgodba in samo sporočilo je nekako čudno. Kaj pa vem. In je Jesse je en tak brezvratnež, izgleda, kot da bi enega bobka oblikoval v človeško telo, mu na

  Luškan filmček. Amy Adams, seveda, ena izmed meni ljubših igralk, sploh v Julie&Julia. To je film o katerem pravzaprav nimam veliko mnanj, niti besed. Ker je sam po sebi zadosten. Ni potrebno, da je gledalec blazno pameten, ali blazno filozofski, ali da je ne-vem-kakšen ljubitel filmov. Preprosto samo gledaš in sporočilo pride, prav nič zakamuflirano in zadekano v ovoj. Miss Petigrew je drugače varuška, ki je bila ravno odpuščena. A ker je bojda nesposobna, ji agencija ne more priskrbeti nobene službe več. Miss Petigrew tako po naključju (ali pa tudi ne) pride do Delysie Lafosse, pevke in igralke, ki živi navidez breskrbno življenje. In prav tak je tudi ta film - brezskrben. Skrbi in dileme, ki se pojavljajo sicer so dokaj obsežne, a Amy Adams oziroma Delysia jih jemlje tako površinsko, da je kar presenetljivo. No, Miss Petigrew preživi pri Delysii en dan in v tem enem dnevu se vse spremeni.  Nimam več kaj dosti napisati, film, ki se dogaja umirjeno a vseeno hitro, ker ga vodi do

ČE: ...neham viset na internetu in se grem učit imam kar dobro šanso, da jutri naredim izpit! ...jutri naredim izpit sem svobodna deklina za celih 14 dni! ...sem svobodna deklina za celih 14 dni bom lahko kam šla! ...bom lahko kam šla, bom zelo vesela! ...bom zelo vesela, bom manj jedla! ...bom manj jedla, bo moja rit lažja! ...bo moja rit lažja, bom lahko več in hitreje tekla! ...bom več in hitreje tekla, bom morda lahko kmalu pretekla zelo veliko! ...bom kmalu lahko pretekla zelo veliko, bom lahko šla oktobra na mali maraton! ...bom šla oktobra na mali maraton, bom zadovoljna, ker bom v dosegla cilj! ...bom dosegla cilj, bom imela več motivacije za študij! ...bom imela več motivacije za študij, bom bolj uspešno študirala! ...bom bolj uspešno študirala, bom lažje dobila službo! ...bom lažje dobila službo, bom zelo srečna ... no ja, bom zelo srečna ker bom kot doplomant FDVja sploh imela službo in bo moj življenjski cilj takorekoč dosežen. Torej se zdaj grem učit. Grem

  No evo, to pa je ena romantična komedija, ki je realistična, dovolj zmedena in hkrati ne skrajno patetična, kot You Again . Čeprav je povsem mogoče, da delam krivico. Kristen Bell ne maram (čeprav mi ni nikoli nič naredila in mi je pravzaprav zelo fletkana in luškana in mičkena), medtem ko je Katherine Heigl moja punca. Ni pretirano shirana, noge ima prav hecno na x, pa še malo (čisto malo) podbradka. Je zemeljska, ja! Všeč mi je bila kot Izzie (pa še pekla je rada in se ponoči basala s putrom), všeč mi je bila v Knocked Up, 27 Dresses, Ugly Truth, edino v Killers je bila malo bolj tako tako, ampak ni sama kriva, cel film je zanič. Poleg tega vedno igra eno tako zdravo, ne preveč bogato, pa tudi ne popolnoma revno Američanko, ki lepo skrbi zase, ampak v mejah normale. No in tako vlogo ima tudi tule. Holly, ki ima svojo mini pekarnico, ker delajo zdrave, bio reči in slaščice, in omaro polno lepih oblek. Edino, kar ji manjka, je partner, ampak kdo bi se sekiral če imaš noro postavo in