Preveč hrane, again.
Zadnje čase krasno kuham, še bolj krasno (in na sploh veliko) jem in (kot lahko opazite sami) bolj malo pišem. Uživam počitnice. Tako, mimogrede, lahko povem, da lenarim že od 3. februarja. Vau, ne vem, kako mi je letos to uspelo. Lani sem tako v zimskem kot tudi poletnem semestru kakšen predmet pustila za drugi rok in tako so se moje počitnice prestavile za kakšen teden ali dva, letos pa sem bila drzna in lepo šla vse po hitrem postopku odpisati in se je vse super izšlo. No, je pa res, da sem imela malo izpitov, tri, od tega sem enega padla dva naredila.
Dovolj o faksu, raje povem kaj o hrani. Ja, spet je tisti teden v mesecu, ko me zelo ljubeznivo in prav nič prizanesljivo obišče pms. Stvar se vleče že kar nekaj časa, kmalu bo en teden, vse skupaj pa se je začelo v petek, ko sem pekla torto. Seveda, una žlica umazana, v eni posodi ostane malo mase, v drugi malo druge in potem oblizovanje žlic vodi do čokolade in tako dalje. V soboto je bil itak popoln razvrat, ker smo praznovali in jedli čipse, pice in torto, ha. V nedeljo sem bila pridna, sadni dan, no od ponedeljka naprej je pa spet same old, same old. Ponedeljek, valentinovo, sem skuhala: kruhove cmoke in piščanca v smetanovi omaki. Za posladek sprehod do Rožne doline potem pa posladek, kot se spodobi: čokoladni sufle. In to v pečici, ki je vedno znova izziv. Ampak je vseeno super uspelo, mehek, puhast, znotraj tekoč. Čokoladne sanje. Včeraj sem bila dopoldne pridna, sadje in tako naprej, za kosilo smo jedi joto, potem pa še malo sladkobe, pa malo sira pa gor in dol. Danes sem skuhala špagete z bolonjsko omako. Njama! Ugotavljam, da me kuha še bolj veseli kot peka, ker ko nekaj spackaš skupaj in poizkusiš in začutiš v ustih tisti okus bolonjske omake, ki si jo jedel celo otroštvo, ooo njama! To je en delček nebes, ki ti pade v naročje. Po kosilu spet malo sladkobe v obliki presladke Milke in štrudlja.
Jutri pa (baje) pride odrešilna mesečna tegoba (ki zame niti ni tegoba, ker me reši še hujše tegobe - hrane) in spet gremo lepo pogumno naprej, misli pa osredotočamo na kaj drugega in ne v hrano.
Spet govorim samo o hrani ampak kaj čmo, drugega se mi itak ne dogaja kaj dosti. Razen tega, da se počasi približuje faks in bomo spet zaposleni kot ene male čebelice in ne bomo nič kuhali in nič pekli in nič jedli, kar niti ni tako slabo.
Aja in zaljubljena sem v Glee. To pa je dejansko serija, ki me v enem momentu nasmeji in v drugem spravi v jok. Ampak je dobra.
Kakorkoli, preveč hrane. Od zdaj naprej torej - manj hrane, več Gleeja :P
Dovolj o faksu, raje povem kaj o hrani. Ja, spet je tisti teden v mesecu, ko me zelo ljubeznivo in prav nič prizanesljivo obišče pms. Stvar se vleče že kar nekaj časa, kmalu bo en teden, vse skupaj pa se je začelo v petek, ko sem pekla torto. Seveda, una žlica umazana, v eni posodi ostane malo mase, v drugi malo druge in potem oblizovanje žlic vodi do čokolade in tako dalje. V soboto je bil itak popoln razvrat, ker smo praznovali in jedli čipse, pice in torto, ha. V nedeljo sem bila pridna, sadni dan, no od ponedeljka naprej je pa spet same old, same old. Ponedeljek, valentinovo, sem skuhala: kruhove cmoke in piščanca v smetanovi omaki. Za posladek sprehod do Rožne doline potem pa posladek, kot se spodobi: čokoladni sufle. In to v pečici, ki je vedno znova izziv. Ampak je vseeno super uspelo, mehek, puhast, znotraj tekoč. Čokoladne sanje. Včeraj sem bila dopoldne pridna, sadje in tako naprej, za kosilo smo jedi joto, potem pa še malo sladkobe, pa malo sira pa gor in dol. Danes sem skuhala špagete z bolonjsko omako. Njama! Ugotavljam, da me kuha še bolj veseli kot peka, ker ko nekaj spackaš skupaj in poizkusiš in začutiš v ustih tisti okus bolonjske omake, ki si jo jedel celo otroštvo, ooo njama! To je en delček nebes, ki ti pade v naročje. Po kosilu spet malo sladkobe v obliki presladke Milke in štrudlja.
Jutri pa (baje) pride odrešilna mesečna tegoba (ki zame niti ni tegoba, ker me reši še hujše tegobe - hrane) in spet gremo lepo pogumno naprej, misli pa osredotočamo na kaj drugega in ne v hrano.
Spet govorim samo o hrani ampak kaj čmo, drugega se mi itak ne dogaja kaj dosti. Razen tega, da se počasi približuje faks in bomo spet zaposleni kot ene male čebelice in ne bomo nič kuhali in nič pekli in nič jedli, kar niti ni tako slabo.
Aja in zaljubljena sem v Glee. To pa je dejansko serija, ki me v enem momentu nasmeji in v drugem spravi v jok. Ampak je dobra.
Kakorkoli, preveč hrane. Od zdaj naprej torej - manj hrane, več Gleeja :P
Komentarji
Objavite komentar