KONFIGURIRAJ GLAVO!

Na tako lepo megleno, tipično ljubljansko jutro, se malo oglašam z novicami, kaj se mi je danes ponoči dogajalo v sanjah. Nasploh je bil ta teden kar pester, kar se sanj tiče. En dan sem sanjala, da sem se vozila z avtobusom in da smo povozili psa, drug dan sem sanjala, da mi je umrla najboljša prijateljica. Hja, danes so bile sanje malo lepše, a še vseeno ne preveč rožnate. Včeraj sem namreč brskala po straneh zavoda za zaposlovanje in zanimalo me je, koliko je brezposelnih komunikologov in kakšna prihodnost me torej (najverjetneje) čaka. Samo na območju Ljubljane je stanje iskalcev zaposlitve - 35. Dokaz: Ja, nič kaj preveč spodbudno. A o teh težavah sem itak pisala že zadnjič, bo treba kaj narest. Fasciniralne pa so me današnje sanje, ki so bile prav srhljivo povezane s tem podatkom. V sanjah sem bila namreč na stadionu v Stožicah, skupaj z bratom in svakinjo. Kar naenkrat se je začel brat prepirati z mano in me obtoževati, da zakaj hudiča sem šla na FDV, če bi lahko šla nekam, k

Dnevi hitijo, marec je že skoraj naokoli. En teden dež, drug teden sonce, pa spet dež. Zadovoljstvo, ker lahko poležavam in je moja vest pomirjena, ker ji ni treba iskati takšnih in drugačnih izgovorov, zakaj NE iti na hrib ali ven. In potem cel teden slabe vesti - cel teden sonce, jaz pa še vseeno notri. In zdaj spet dež. Sem mirna. Čeprav sem danes šla ven. Začutila sem željo po tem, da ne preživim še enega ponedeljka popolnoma v notranjosti in v brezdelju. In res nisem bila ne v notranjosti, ne v brezdelju. Z mami sva šli ven, na sprehod, iskat čemaž. Nebo je bilo težko, a čutila sem sonce, kako je grelo in prav prijetno je bilo. V eni roki dežnik, v drugi povodec za Pesjanarja. In potem, ko sva končno odkrili zaplato čemaža, najhujši dež. Pesjanarja to ni motilo, mene tudi ne, stala sem in čakala, da se opraviva domov. In brezdelje? Brala sem knjigo. Zakon želje A. Blatnika. Opažam, da redkokdaj berem, da bi odkrila kakšen višji smisel. Berem zgolj in samo zato, da nekaj preber

... bom spala boljše, kot prejšnje noči. Morda mi bo zjutraj uspelo spati celo tako dolgo, da bo številka na uri, ki opiše počasneje-premikajočo-se enoto časa, večja od številke, ki načeloma zaznamuje oceno na fakulteti, ki ni ravno najboljša, je pa definitivno zadosti.

Te tri filme sem pogledala že nekaj časa nazaj in se mi ravno ne da pisati kakšne daljše obnove, tako da bom samo na hitro, če mogoče koga vseeno zamika in si pogleda kakšnega. Blue Valentine Okej, tole je pa heart-breaking . Film o Deanu in Cindy, zgodba o zakoncema, ki se jima nekako zalomi. Skozi film spremljamo zgodbo, ki je sicer postavljena v sedanjost, v kruto realnost življenja Deana in Cindy, ki se prebijata iz dneva v dan. Pa ne zato, ker bi bila v katasrofalnem finančnem stanju. Ne. Ključni problem in tragika tega filma je ta, da med njima ni več ljubezni. Strasti. Vmesni prizori, ki prikazujejo, kako je bila njuna mlada ljubezen goreča in predanost, ki je med njima vladala, so mene osebno spravili skoraj na rob obupa. Če je to to, kar čaka vse, sedaj mlade in zaljubljene pare, zakaj je potem sploh vredno se truditi in vztrajati? Očitno se odgovor skriva v vsakem posamezniku in trudu, ki ga je pripravljen vložiti v zvezo. Film, vreden ogleda, sploh s tega vidika, kako se z

... torta. Kot rečeno, spekla sem si jo sama in tudi pojedla sem jo. Pa saj post veleva, da se na praznike lahko pregrešimo. Saj sem samo človek. Ampak, od danes naprej pa še vedno brez sladkarij. Čeprav imam že celo dopoldne v glavi podobe mafinov, čokolade, belega Tobleroneta, ki sem ga kupila na letališču ... Vse te slaščice seveda v kombinaciji z mano in mojimi brbončicami. Okej, gremo raje na torto. Tole je drugače nutelina torta z dodatkom jogurta. Hecno, sem iskala, ampak očitno nisem še tule nikoli zaupala famoznega recepta za nutelino torto. No saj ne, da ga je drugače težko najti, se mi zdi, da je to ena izmed popularnejših tort zadnje čase. Biskvit naredim kot vedno, po standardnem receptu 6 jajc, 250 g sladkorja, 220 g moke, 30 g kakava. Kakava je samo toliko, da se biskvit obarva rjavo. Najprej stepemo beljake, vmes počasi dodajamo sladkor. Nato stepemo še rumenjake. Pospravimo mešalec in potem se začne prijetni del - najprej beljakom počasi in narahlo pri

jaz! Sem si sicer spekla torto, ampak dvomim, da jo bom tudi pojedla. Bo že prišel čas za to, čez dober mesec. Zdaj pa grem uživat v tem dnevu in razmišljat, kaj je bilo v teh dvajsetih letih dobrega in kaj slabega, tako da vem, kaj izboljšat v naslednjih letih, hehe.

Včeraj sem doživela eno mini eksistencialno krizo. Kaj se je zgodilo? S prijatelji smo bili dogovorjeni, da gremo na Talente v Dramo. Jaz se lepo pripeljem do Bavarca z osemko in potem čakam in razmišljam. Pogledam na uro, 'aha, okej, še je čas, grem najprej do Name po maskaro'. Pride štirinajstka in grem lepo gor. Potem pa seveda mine par minut, še preden smo se dobro premaknili, kot se to vedno zgodi na ljubljanskih avtobusih in imela sem premalo časa, da bi skočila še do Mullerja. Zato razmišljam naprej, 'okej, grem pa kar do Drame, torej lahko lepo ostanem na štirinajstki, pa bo'. Napaka! V trenutku, ko je avtobus zavil na Šubičevo, se mi je strl košček srca. Pa ne zato, ker sem ugotovila, da je ravno v tistem momentu pričelo liti kot iz škafa (jaz pa sem morala iti peš en del po Erjavčevi do Drame), temveč predvsem zaradi dejstva, da sploh ne vem več točno, kam pelje kakšen avtobus. Ja, odkar sem na FDVju, lepo zabubljena za Bežigradom, me noge le redko zanesejo na

Pa dobro no, kam hiti ta čas? Če pogledam moje letošnje zapise, si upam trditi, da je v večini omenjeno moje začudenje nad tem, kako hitro minevajo dnevi, tedni in meseci ... Smo že na polovici marca in moj rojstni dan bo tukaj tako zelo hitro, da sem kar pozabila nanj! Sploh nisem imela časa razmišljati o tem, kaj si želim in ko me domači sprašujejo, kaj naj mi kupijo, z začudenjem odgovorim "ne vem, nič si ne želim, saj vse imam". Zagotovo bi se kaj našlo, če bi se potrudila in razmislila, ampak dejstvo je, da ničesar ne rabim. Eno je, da si človek nekaj želi in drugo je, če ničesar ne potrebuje. Pa saj mi rojstni dnevi nikoli niso bili neka priložnost, da dobim darila. Te ceremonije in pričakovanja so se končala takrat, ko sem začela peči torte. Ker zdaj se moj rojstni dan vrti okoli torte (ki jo sama spečem) in moje navdušenje je preusmerjeno v to, kakšni izrazi se bodo narisali na obrazih povabljanih (ponavadi družina, nisem jaz nek blazen party animal), ko bodo okusili

O temu cukru razmišljam že kar nekaj časa. Okej, Noah Puckerman je v seriji Glee resda bolj kot ne en navaden cepec, ampak ko zapoje, je pa to čisti užitek. Pa tudi za pogledat ni slab. In res se tak glas v eni lepi baladi neskončno prileže po takem napornem četrtku, kot je bil tale. Drugače je tale lepotec v privatnem življenju Mark Salling in razen v Gleeju ni igral (ŠE) v nobeni bolj odmevni zadevi. Baje je trenutno v zvezi z Nayo Riviero, gospodično, ki v prej omenjeni seriji igra Santano, čeprav sta te govorice oba zavrnila ...

O tem filmu sem slišala večinoma slabe kritike. Ampak sem si rekla, madona nazaj, vsak gleda film drugače, mogoče bo pa meni všeč. In res mi je bil! O zgodbi ne bom izgubljala besed, me je strah, da se morda zagovorim, ker je zgodba in zapleti in razpleti res fantastična. Čeprav ne ravno v stilu Shutter Island fantastična, ampak je pa dovolj zapletena in s preobrati, da gledalec lahko lepo sledi, ni preveč obremenjen in na koncu vseeno navdušen. Meni je bila zgodba okej. Čeprav morda je res, da filmu nekako manjka nekaj, ena pika na i. Fora je ta, da nas Angelina skuša zapeljati s to svojo podobo, vsaj to sem jaz začutila in mene je zapeljala - te njeni pogledi in gibi in vse to, me je nekako ujelo v eno tako hecno stvar, zaradi katere sem kar gledala in gledala in mi je film minil en dva tri. Verjamem pa, da če koga Angelina ni zapeljala, da zna biti stvar dolgočasna. In potem pride turist - Johnny. Oziroma Frank. Frank je pač Frank, ne bom sploh kaj dosti govorila, ker me srbi jezik

Ma ja, ko gledam tale moj blog, sami filmi. In to mi ni preveč všeč, okej, ja, rada gledam filme, ampak nočem imeti filmskega bloga. Teh je tako ali drugače že dovolj. In niti nočem imeti kuharskega bloga, čeprav rada kuham, ampak problem je ta, da sem požrešna in vedno prej pojem, kot pa mi uspe skuhati. Sem imela za te dni v načrtu napisati en recept, no, saj ni recept, ker ni moja iznajdba, jed je znana na vsakem vogalu. No, sem jo skuhala, ker kdaj pa kdaj si moram tudi sama kaj skuhati, ko mami pohajkuje po hribih, in poslikala, ampak ne prav dobro. Kaj čmo. Bo ostalo samo pri besedah. Drugi problem, kar se tiče slik, je tudi ta, da je meni blazno težko v roke vzeti fotoaparat, poiskati kabel, držati pesti, da bo računalnik zagrabil in poštekal to povezavo in bodo slike uspešno prenesene na disk. Ah ja, problemi. Pač nisem fotograf. Pa saj niti ne vem, zakaj mora imeti moj blog toliko slik. Včasih, še na drugem naslovu, ni bilo nobenih slik. Sedaj mi je pa prav grozno objaviti n

Na tale film sem pa že čisto pozabila, da sem ga pogledala. Mogoče zato, ker se mi nekako ni zdel preveč dober. Okej ja, Anne Hathaway je ena izmed tistih mladih igralk, katere filme vedno rada pogledam. Že zato, ker se je njena kariera začela takrat, ko sem jaz že intenzivno downloadala in gledala filme in tako bom lahko čez 30 let, ko bo morda dobila oskarja, rekla, da sem spremljala njeno celotno kariero in da si je oskarja res zaslužila. Jake Gyllenhaal, po drugi strani, ni ravno moj najljubši, ampak okej, je čisto fajn poba. No in tako se Anne in Jake znajdeta v filmu, ki ni preveč dober oziroma je veliko slabši od filmov, v katerih sta igrala v preteklosti. Komedija in proti koncu predvsem drama, v kateri smo postavljeni v življenje Jamieja, ki je popolno nasprotje svojih uspešnih staršev in brata ter sestre. V želji po spremembi se odloči, da bo postal zastopnik oziroma pri nas se reče potnik za farmacevtska podjetja. Potniki so ljudje, ki hodijo od zdravnika do zdravnik in prom

Deanne: How about I take you out for a date night every Thursday? Kurt:  Well, Thursday night is Grey's Anatomy, but any other night would be great. Luškan film. Tak, kjer ni zapletov. Preprost film, kjer se pet prijateljev zopet zbere na pogrebu nekdanjega trenerja njihove košarkarske ekipe. V bistvu je hecno pisati o filmu, ki nima zapleta, ki nima nekega hujšega sporočila kot to, da se človeške poti vijejo mimo različnih dogodkov in v različne smeri in na koncu pravzaprav ni važno, kakšna je bila ta pot; bolj je pomembno, ali je človek na koncu zadovoljen. Pet prijateljev, ki so si tako zelo različni, ki je nekoč stalo na istem izhodišču, se tako po mnogih letih zbere in ugotavlja, kako so si njihove poti in življenja različna, a še vedno je skupen dejavnik vseh le en - sreča. Film gledalcu pravzaprav ponuja to, kar prikazuje - preprosto se uležeš na kavč, odpreš pivo ali sok, in gledaš to podobo in vsaj za nekaj časa se tudi sam znajdeš v tem svetu. Film teče in mine kot b

Burleska. Film, v katerem je Christina Aguilera še suha, Cher plastična kot vedno in Stanley Tucci srčkan kot vedno. Film v bistvu je ena navadna že stokrat videna pripoved o tem, kako dekle iz vasi pobegne v mesto v upanju na boljše čase. In nekako ji uspe, čez drn in strn in čez prepreke in revščino in nevoščljivost. Vmes dobi še čednega fanta in še enega snubca, ki ji kupi loboutinke in postane zvezda. Kar se zgodbe tiče je film res manjša polomija. Kar se igre tiče sta Cher in Christina nekoliko leseni. Christina me pravzaprav zelo spominja na Britney Spears v svojem prvem filmu Crossroads. Je res, da je to Christinin prvi film, ampak vseeno je veliko bolj prepričjiva v glasbenih točkah filma, kot pa v sami igri. Kar se mi zdi pri tem filmu okej je to, da te nekako popelje v ta svet burlesk in temnih kletnih prostorov in back-stageov, nekako se prepletajo zgodbe mlade Ali, izkušene Cher, lepega Jacka in prisrčnega Seana. In vmes seveda še McSteamy v podobi podlega Marcusa. Je film

30 km/h - se smatra kot "popolnoma mirno". Drevesom se ne ljubi niti premakniti listov. 40 km/h - drugje po Sloveniji ljudje zapirajo okna. V Ajdovščini veter upihne nekaj regratovih lučk. 50 km/h - Drugje po Sloveniji se ljudje držijo za kape da jim jih ne odnese. V Ajdovščini odprejo vsa okna in vrata da se malo prezrači. 60 km/h - Ajdovci se odpravijo na sprehod in uživajo v ljubki sapici. Tujce po cesti že zanaša med hojo. 70 km/h - Drugje po Sloveniji spravljajo avte v garaže in zapirajo polkna. Ajdovci dajo ven sušit cunje. 80 km/h - Ajdovci pošljejo otroke malo ven da se "preluftajo". 90 km/h - Drugje po Sloveniji prevrača smetnjake in razbija šipe. Ajdovci začnejo prižigati cigarete z vžigalico med dlanmi. 100 km/h - Drugje po Sloveniji radii in televizije panično opozarjajo pred vetrom. Ajdovec se pelje na panoramsko vožnjo po cesti proti Podnanosu in se smeje prevrnjenim kamionom. 120 km/h - Drugje po Sloveniji lomi drevesa in uničuje

... in sicer, objaviti moram še tole sliko torte, ki je bila na sporedu za A.-jev rojstni dan, tokrat pri nas doma. Madoniš se mu fino gode, kar dve torti je dobil, pa še dobri sta bili! Saj ne, da se sama hvalim, ampak takšni so bili odzivi tako da je tale zaključek povsem upravičen, hehe. Tole je bila ledena torta , recept je seveda že objavljen. Sem pa tokrat delala z želatino fix in je krema prišla sicer malce bolj mehka ampak tudi bolj gladka, torej nobenih grudic. In dekoracija? Naj rečem samo to - folija z mehurčki.

Tokrat serviram Cate Blanchett. Ker je res lepa. Drugega kot to itak nimam kaj za napisati.