Tisoč besed

Ma ja, ko gledam tale moj blog, sami filmi. In to mi ni preveč všeč, okej, ja, rada gledam filme, ampak nočem imeti filmskega bloga. Teh je tako ali drugače že dovolj. In niti nočem imeti kuharskega bloga, čeprav rada kuham, ampak problem je ta, da sem požrešna in vedno prej pojem, kot pa mi uspe skuhati. Sem imela za te dni v načrtu napisati en recept, no, saj ni recept, ker ni moja iznajdba, jed je znana na vsakem vogalu. No, sem jo skuhala, ker kdaj pa kdaj si moram tudi sama kaj skuhati, ko mami pohajkuje po hribih, in poslikala, ampak ne prav dobro. Kaj čmo. Bo ostalo samo pri besedah. Drugi problem, kar se tiče slik, je tudi ta, da je meni blazno težko v roke vzeti fotoaparat, poiskati kabel, držati pesti, da bo računalnik zagrabil in poštekal to povezavo in bodo slike uspešno prenesene na disk. Ah ja, problemi. Pač nisem fotograf.

Pa saj niti ne vem, zakaj mora imeti moj blog toliko slik. Včasih, še na drugem naslovu, ni bilo nobenih slik. Sedaj mi je pa prav grozno objaviti nekaj brez slike. Zato objavljam recenzije, ker lahko prilepim sliko posterja. In recepte, ker zraven mora biti fotografija. In kakšno lepo igralko ali igralca, ker moram seveda podkrepiti z dokazi. Kaj pa vem, saj je res, da slika pove več kot ne-vem-koliko besed, ampak vseeno. Jaz imam rada besede, rada pišem in madona nazaj, če ne znam nečesa tako dobro opisati in napisati, da bi bilo privlačno tudi brez slike oziroma fotografije, potem pa res ne vem, kaj.

In zato ne bom prilepila slike krofov. Delala jih je mami, že v nedeljo, jaz sem jih sprobala šele danes. In bili so odlični. Za 20 sekund v mikrovalovko, toliko, da se malo zmehčajo in da se marmelada lepo malo utekočini in razlije po notranjosti, njama! Čeprav star že 3 dni, je bil tale domač veliko boljši kot tisti jutranji, ki sem ga dobila na faksu v fotokopirnici. Trd in mrzel in marmelada je bila čisto strjena. Ampak okej, danes je pust in jaz se sladkam na veliko. Zaenkrat sem pojedla tri krofe. En me še čaka. Aja in še flancati so v fazi nastajanja. Krhki. Njama. Danes se še najem, jutri pa, po pustu, POST. Že pred leti sem bila za post pridna in eno leto sem 40 dni zdržala brez sladkarij in kruha. Letos, podobno, a malo modificirano - 40 dni brez sladkarij, 40 dni vsakodnevnega sprehoda na hrib. Z izjemo četrtkov. Kar se tiče hriba, upam na lepo vreme in mislim, da ne bo težav. Kar se tiče sladkarij pa imam izredno smolo, 20. marca namreč praznujem rojstni dan. Ampak mislim, da bom zdržala. Morda iz čiste hudobije sploh ne bom spekla torte. Ha! Bo pa definitivno za Veliko noč veselica. Ne samo potica, še kaj drugega si bom privoščila.

Ampak do takrat je še daleč. In čas neverjetno hitro hiti. Madona, saj smo že marca. Kdaj se je to zgodilo? Ampak mi je všeč, to, da čas hiti. Ker imam en cilj v prihodnosti, do katerega želim priti. Nekoč. Ne prehitro, ker vseeno nočem zamuditi teh reči, ki jih lahko doživim sedaj. Ampak prav čakam na trenutek, ko se bo ta cilj iz prihodnosti uresničil in se bom lahko ustavila in rekla - to je to. Sedaj sem tu, v trenutko, o katerem sem razmišljala toliko časa. Čeprav vprašanje, če bom to kdaj sploh dosegla ... Se mi vseeno zdi, da se cilji prekrivajo, en še ni uresničen, se že pojavi novi. In povsem nevede, ko strmiš v temu slednjemu, se uresniči tisti prvi, in nekako ti to zadovoljstvo ... uide. Nima veze, važno da ni dolgčas.