Center, trole in drama
Včeraj sem doživela eno mini eksistencialno krizo. Kaj se je zgodilo? S prijatelji smo bili dogovorjeni, da gremo na Talente v Dramo. Jaz se lepo pripeljem do Bavarca z osemko in potem čakam in razmišljam. Pogledam na uro, 'aha, okej, še je čas, grem najprej do Name po maskaro'. Pride štirinajstka in grem lepo gor. Potem pa seveda mine par minut, še preden smo se dobro premaknili, kot se to vedno zgodi na ljubljanskih avtobusih in imela sem premalo časa, da bi skočila še do Mullerja. Zato razmišljam naprej, 'okej, grem pa kar do Drame, torej lahko lepo ostanem na štirinajstki, pa bo'. Napaka! V trenutku, ko je avtobus zavil na Šubičevo, se mi je strl košček srca. Pa ne zato, ker sem ugotovila, da je ravno v tistem momentu pričelo liti kot iz škafa (jaz pa sem morala iti peš en del po Erjavčevi do Drame), temveč predvsem zaradi dejstva, da sploh ne vem več točno, kam pelje kakšen avtobus. Ja, odkar sem na FDVju, lepo zabubljena za Bežigradom, me noge le redko zanesejo nazaj v Center. Včasih, v gimnazijskih dneh, sem bila tam vsak dan. In moram priznati, da mi je zlezlo pod kožo. Center je pač stičišče množice in človek utegne tam opaziti marsikaj. Od lepih do grdih, od kul do nekul, od smešnih do žalostnih. Ljudi, seveda. In ob vsej tej množici človek nekako postane - poseben. Pa ne toliko poseben v smilu patetičnosti ali smešnosti ali ne vem česa, ampak psoeben v smislu mišljenja - gledaš vse lepe in kul in ti je vseeno, ti ne pride do živega, če si ti malo manj kul oziroma sploh ne kul. Razviješ neko svojo noto in smisel, v katerem se počutiš super in to je okej, za samopodobo in za ljubezen do samega sebe. Kar hočem reči je torej to, da odkar ne zahajam več vsakodnevno v Center, mi manjka teh podob in misli, ki so se mi vedno napletale od opazovanju ljudi. Opazovala sem ljudi in opazovala sem avtobuse (ker sem večji del gimanzije pretrpela ob čakanju na pride-na-vsake-pol-ure avtobus št. 21) in razmišljala sem, kam ti avtobusi vozijo. In sčasoma sem vedela za vsakega, točno kam pelje in na točno katerega moram iti, če želim priti do Drame.
In ob dejstvu, da sem naredila en tak majhen kiks, in se s štrinajstko neuspešno odpeljala do Drame, me je privedlo do spoznanja, da ... nisem več tista kul punca. Pa ne kul ker bi mi to vrednost podelila družba, ampak kul zato, ker sem znala čakati in razmišljati in opazovati ljudi brez zadržkov in razmišljati o njih in si s tem krajšati čas. In samozavestno hoditi po cesti in se ne ozirati na to, kdo je lepši in bolj kul od mene, ker sem nekje znotraj sebe vzljubila sebe in se cenila - ne glede na to, koliko (ne)kul sem bila.
Kakorkoli, saj je okej, da sem včeraj prišla do tega spoznanja, čeprav me je naredilo malo žalostno. Nikoli ni bom pozabila, kako sem pozimi prihajala pol ure pred poukom v šolo, da sem še ujela jutranjo temo, in sem sedela na okenski polici nad vročim radiatorjem in sem gledala na Kongesni trg in drevesa so bila okrašena z lučkami in lampijončki so viseli z njih. In kako smo se spomladi sramežljivo nastavljali prvim sončnim žarkom, ki so božali naši zimsko koži in smo ležali na travi v prej omenjenem parku in je bilo vse tako preprosto.
Ampak stvari so danes drugačne; Kongresni park je razkopan in tudi če bi še bila dekle z gimnazije v centru mesta, ne bi več mogla pozimi gledati na okrašena drevesa in spomladi ne ležati na mrzli travi, ker je zdaj tam le gradbišče in hrup in umazanija in nemir. In čeprav bi še tako zelo želela vsak dan čakati na avtobus in razmišljati in opazovati ljudi, ne morem, ker preveč sovražim, kako dolga je pot iz Centra do Nadgorice in kako zelo čuden vonj imajo ti novi avtobusi, ki mi povzroča slabost v želodcu.
Stvari so se spremenile - sedaj grem na hrib, in na hrib grem lahko izključno samo zato, ker mi čas tako dopušča - ker za pot od faksa do doma porabim 15 minut (in ne pol ure) in sem zgodaj doma in ujamem svežino in dolžino dneva. In konec koncev se moram naučiti razmišljati o stvareh tudi brez tega, da sem podvržena čudnim in zanimivim ljudem in dogajanju v Centru.
Ampak vseeno, četudi se sprijaznim s tem, da nisem več del Centra, nikoli, ampak res nikoli (no, vsaj ne dokler posedujem mesečno Urbano) se pa ne sprijaznim s tem, da pozabim, kam pelje kakšna trola. Madona, saj bom postala taka, kot moje sošolke, ki niso iz Ljubljane - "čuj, na kateri bus že moram, da ...".
Morda bom v naslednjih dneh malo odsotna - se učim shemo LPP-ja. Na pamet!
In ob dejstvu, da sem naredila en tak majhen kiks, in se s štrinajstko neuspešno odpeljala do Drame, me je privedlo do spoznanja, da ... nisem več tista kul punca. Pa ne kul ker bi mi to vrednost podelila družba, ampak kul zato, ker sem znala čakati in razmišljati in opazovati ljudi brez zadržkov in razmišljati o njih in si s tem krajšati čas. In samozavestno hoditi po cesti in se ne ozirati na to, kdo je lepši in bolj kul od mene, ker sem nekje znotraj sebe vzljubila sebe in se cenila - ne glede na to, koliko (ne)kul sem bila.
Kakorkoli, saj je okej, da sem včeraj prišla do tega spoznanja, čeprav me je naredilo malo žalostno. Nikoli ni bom pozabila, kako sem pozimi prihajala pol ure pred poukom v šolo, da sem še ujela jutranjo temo, in sem sedela na okenski polici nad vročim radiatorjem in sem gledala na Kongesni trg in drevesa so bila okrašena z lučkami in lampijončki so viseli z njih. In kako smo se spomladi sramežljivo nastavljali prvim sončnim žarkom, ki so božali naši zimsko koži in smo ležali na travi v prej omenjenem parku in je bilo vse tako preprosto.
Ampak stvari so danes drugačne; Kongresni park je razkopan in tudi če bi še bila dekle z gimnazije v centru mesta, ne bi več mogla pozimi gledati na okrašena drevesa in spomladi ne ležati na mrzli travi, ker je zdaj tam le gradbišče in hrup in umazanija in nemir. In čeprav bi še tako zelo želela vsak dan čakati na avtobus in razmišljati in opazovati ljudi, ne morem, ker preveč sovražim, kako dolga je pot iz Centra do Nadgorice in kako zelo čuden vonj imajo ti novi avtobusi, ki mi povzroča slabost v želodcu.
Stvari so se spremenile - sedaj grem na hrib, in na hrib grem lahko izključno samo zato, ker mi čas tako dopušča - ker za pot od faksa do doma porabim 15 minut (in ne pol ure) in sem zgodaj doma in ujamem svežino in dolžino dneva. In konec koncev se moram naučiti razmišljati o stvareh tudi brez tega, da sem podvržena čudnim in zanimivim ljudem in dogajanju v Centru.
Ampak vseeno, četudi se sprijaznim s tem, da nisem več del Centra, nikoli, ampak res nikoli (no, vsaj ne dokler posedujem mesečno Urbano) se pa ne sprijaznim s tem, da pozabim, kam pelje kakšna trola. Madona, saj bom postala taka, kot moje sošolke, ki niso iz Ljubljane - "čuj, na kateri bus že moram, da ...".
Morda bom v naslednjih dneh malo odsotna - se učim shemo LPP-ja. Na pamet!
Komentarji
Objavite komentar