Služba in FDV

Na tako lepo megleno, tipično ljubljansko jutro, se malo oglašam z novicami, kaj se mi je danes ponoči dogajalo v sanjah. Nasploh je bil ta teden kar pester, kar se sanj tiče. En dan sem sanjala, da sem se vozila z avtobusom in da smo povozili psa, drug dan sem sanjala, da mi je umrla najboljša prijateljica. Hja, danes so bile sanje malo lepše, a še vseeno ne preveč rožnate.

Včeraj sem namreč brskala po straneh zavoda za zaposlovanje in zanimalo me je, koliko je brezposelnih komunikologov in kakšna prihodnost me torej (najverjetneje) čaka. Samo na območju Ljubljane je stanje iskalcev zaposlitve - 35. Dokaz:

Ja, nič kaj preveč spodbudno. A o teh težavah sem itak pisala že zadnjič, bo treba kaj narest. Fasciniralne pa so me današnje sanje, ki so bile prav srhljivo povezane s tem podatkom. V sanjah sem bila namreč na stadionu v Stožicah, skupaj z bratom in svakinjo. Kar naenkrat se je začel brat prepirati z mano in me obtoževati, da zakaj hudiča sem šla na FDV, če bi lahko šla nekam, kjer bi dobila službo. Da sem vse zafrknila in da sedaj ni poti nazaj. Jaz sem ga nazaj obtoževala, da mi sam ni dovolil iti na medicino in da bom sedaj pustila FDV in šla delat maturo in biologije in se vpisala na medicino. Hehehe, prav hecno je bilo.

Ampak spominjam se tega občutka v sanjah, kako obupana sem bila zaradi službe ... kaj pa vem, bomo videli.