Blue Valentine, Yes Man, Dinner for Schmucks

Te tri filme sem pogledala že nekaj časa nazaj in se mi ravno ne da pisati kakšne daljše obnove, tako da bom samo na hitro, če mogoče koga vseeno zamika in si pogleda kakšnega.

Blue Valentine

Okej, tole je pa heart-breaking. Film o Deanu in Cindy, zgodba o zakoncema, ki se jima nekako zalomi. Skozi film spremljamo zgodbo, ki je sicer postavljena v sedanjost, v kruto realnost življenja Deana in Cindy, ki se prebijata iz dneva v dan. Pa ne zato, ker bi bila v katasrofalnem finančnem stanju. Ne. Ključni problem in tragika tega filma je ta, da med njima ni več ljubezni. Strasti. Vmesni prizori, ki prikazujejo, kako je bila njuna mlada ljubezen goreča in predanost, ki je med njima vladala, so mene osebno spravili skoraj na rob obupa. Če je to to, kar čaka vse, sedaj mlade in zaljubljene pare, zakaj je potem sploh vredno se truditi in vztrajati? Očitno se odgovor skriva v vsakem posamezniku in trudu, ki ga je pripravljen vložiti v zvezo. Film, vreden ogleda, sploh s tega vidika, kako se zgodba razvija in kaj prinaša.

Yes Man

Yes Man je izvrstna komedija. Po eni strani nas seveda zabava Jim Carrey, po drugi strani pa film nosi zelo močno sporočilo. Carl se nekega dne odloči, da bo začel na vsa vprašanja, ki mu jih drugi zastavijo, odgovarjati z DA. Ta sprememba seveda povzroči cel kup nekih dogodkov in odprejo se mu priložnosti, o katerih drugače niti sanjal ne bi. In ravno v tem se skriva čar: kolikokrat nas nekdo kam povabi? Kolikokrat imamo priložnost nekje sodelovati, a zaradi lastne lenobe ali preprosto nezainteresiranosti preprosto rečemo ne. In niti ne moremo vedeti, koliko priložnosti smo morda že zamudili. Čar filma se skriva v tem, da gledalcu prikaže, kaj vse se človeku lahko zgodi, če na povsem preprosta povabila, predloge, itd. odgovori z DA. Da ne omenjam, da je v filmu tudi Zooey Deschanel, ki je nasploh ena cutie pie. Krasen film za popoldansko razvedrilo in za razmislek o besedi da ...

Dinner for Schmucks

Na plakatu piše: takes one to know one. In točno to ta film posredno sporoča. Ja, okej, v prvi vrsti se soočimo z zgodbo o tem, kako je Tim povabljen na večerjo svojega šefa in na katero mora, če želi napredovati na višji položaj v službi, pripeljati tepčka. Boljši, kot bo tepček bil, bolj bo šef zadovoljen, saj bo njegova zbirka tepčkov popolnejša. Tim tako naleti na Barryja, možakarja, ki po ulicah mesta rešuje oziroma zbira mrtve miši. Te miši kasneje obleče, jih postavi v določeno pozo in predstavljajo neko zgodbo. Dokaj zanimiva stvar, mimogrede, hehe. Barry je torej idealen tepček za Timovo večerjo in tako se zgodba prične. Sledijo seveda, normalno, zapleti, moram priznati, da mi ta del ni preveč všeč. Ampak kaj se mi zdi tu pomembnejše, da to sploh ni zgodba o tepčkih in o poslovnežih. Ne, vsi so tepci, poslovneži morda še večji kot drugi. Sama ideja o zbiranju tepčkov, je pomilovanja vredna. Konec koncev nam film lepo predstavi, kako Barry, ne glede na svojo neumnost in drugačnost, povsem v redu shaja s Timom, na trenutke celo sprejme odločitve, ki so veliko bolj prijateljstva vredne, kot Timove. Ne bom se zapletala, za konec še to, da je lušna komedija, Steve Carell pa je, kot vedno, krasen.