KONFIGURIRAJ GLAVO!

... in le kako ne bi. Zaljubljena sem. In tole je čisto predrago. Ampak eni bodo moji, vsekakor. Fotk pa res ne smem predolgo gledat. Tazadnji so srhljivo podobni taprvim tule , kaj ne? Paris so po mojem mnenju še vedno najlepši modeli ... Če ma kdo kaj € odveč, se priporočam.

... jezim? Ker opažam, da je to praktično vse, kar počnem. Da se jezim.  na računalnik, ker mi v zadnjih dveh tednih konstantno nagaja, zašteka sredi pisanja pomembne naloge za faks, zašteka pri opravilih, ki naj mu ne bi smela povzročati večjih težav. na voznike avtobusov. Ker enkrat peljejo prepočasi, ko se mi mudi in drugič prehitro, da mi je slabo. na fotoaparat znamke Nikon Coolpix L120, ker mi je res všeč in sem že skoraj kliknila dokončaj naročilo , potem pa sem se spomnila, da se mi ne bo dalo ukvarjati s štirimi AA baterijami in vsem cirkusom, ki ga prinašajo. na vreme, ker je nizek pritisk in sem slabe volje in če v resnici sploh ni nizek pritisk in to ni razlog za mojo slabo voljo potem res ne vem, kaj je narobe z mano; in zato, ker ni dežja! na to, da moram vse povedat in delit z drugimi in nič ohranit zase. Come on! na lego moje sobe: ker je pozimi mrzlo, poleti peklensko vroče, spomladi (torej sedaj) pa se kljub zunanjim toplim temperaturam zelo učinkovito brani

... mojega ljubega faksa sem se pri enem izmed bolj zanimivih predmetov na predavanjih profesorice, ki je ena izmed redkih (skupno treh) profesorjev, ki jih res cenim, naučila eno zanimivo stvar. Ne, žal ne tega, kako pisati kratke in razumljive stavke. Naučila sem se, da raja rada bere zgodbe dveh tipov in sicer a) nenavadne zgodbe navadnih ljudi in b) navadne zgodbe nenavadnih ljudi. Meni se je danes na špancirju s pesjanarjem zgodila ena hecna reč in ker sebe (pravilno in hvalabogu) uvrščam med povsem navadne smrtnike, jo za potrebe tega kratkega sestavka (ki bo, upam, res kratek, zadnje dni sem totalno preveč zgovorna) kvalificiram kot nenavadno. Namreč, stvar je taka in gre takole. Že v nedeljo sem na špancirju po naši kolesarski/sprehajalni stezi na začetku naše vasi opazila mrtvega zajca. Pogled ni bil najlepši. Vprašanje, koliko časa je uboga zajčja kreatura že ležala tam, na milost in nemilost prepuščena materi naravi. Saj ne rečem, naša Zasavska cesta ni najbolj prijazna

... sem se spet namatrala. Ampak odkar se na praksi držim stran od takšnih in drugačnih degistacij, je svet veliko lepši. Tako domov sicer še vedno pridem blazno utrujena, ne pa tudi blazno sita in na meji bruhanja. Spoznala sem, da tisto 'ja sej pol ko tolk časa pečeš sladkarije pa torte pa piškote ti itak že prične iz ušes ven lezt in pol sladkarij ne maraš več' ne drži. Kakorkoli. Na praksi smo se pomaknili še v zadnjo tretjino, ki naj bi zajemala snov tretjega letnika, torte. Po eni strani je fino, ker je torte veliko bolj zabavno delati kot piškote, po drugi strani bi se najraje vrgel skozi okno, ko obmazuješ in obmazuješ in obmazuješ s tisto neumno smetano, pa paleta kar ne uboga in rob ni tako raven kot tisti, ki ga je obmazala profesorica in je približno tak, kot da bi torto nekdo narisal. In ja, vsi tisti, ki prisegate na tičino in plastik fantastik (drugega naziva kot to si itak ne zasluži), si moje spoštovanje lahko prislužite šele, ko bo torta s smetano obmazan

... sem šla nazadnje tečt. Ne vem, kaj za vraga me je danes prijelo, da sem se spet podala v to najhujšo možno obliko trpljenja. Saj ne rečem, včasih sem že kdaj odtekla kakšen krog, ampak zdaj pa že kar eno debelo leto nič. Danes zjutraj pa sem blazno hitro končala z delom za faks in pesjanar me je tako milo gledal, pa sem si rekla, no, pa pejva. In sva šli. Lepo čez polja, kjer sicer vlada ena taka hecna atmosfera. Včasih se pripelje en avto, pa čez par minut drug avto, pa se urejena gospodična iz svojega avta presede v drugega, pa potem ta drugi avto nekam odpelje, in potem po par kilometrih kje za kakšnim grmom človek opazi ta avto, zarošena stekla, bom na tem mestu končala, saj je vsem jasno, o čem govorim.  V glavnem. Moja tekaška kondicija je daleč od tega, da bi bila na vrhuncu svojega obstoja, niti nisem povsem prepričana, če v tem trenutku sploh že obstaja. Pa saj ne rečem, zadnje pol leta kar dosti hribolazim ( although my mother would agree to disagree ), sobno kolo je

... če ne bi na vsake toliko časa potarnala malce o hrani. Vsak ima svoje muhe, eni (ane, A2) se sekirajo če jim crkne tipkovnica ali miška, jaz pa se obremenjujem s hrano. Pa ne preveč, iz leta v leto manj, ravno toliko, da mi ni dolgčas in da ljudje okoli mene še vedno vedo, da se pogovarjajo s Tino. Te dni sem še posebej ponosna nase, ker moj post odlično laufa, po drugi strani pa je bil s tega vidika ta teden blazno naporen. Rojstni dan je pustil svoj davek in tako sem se ta teden kar trikrat prekršila. V torek, včeraj in danes. Kaj čmo, vsega skupaj je torej v 40-dnevnem postu, ki traja 46 dni, naneslo štiri kiksov, to je pa tudi vse (četudi je do velike noči še 14 dni, kiksov več ne bo!). In če gledam statistično - približno en prekršek na 10 dni, to niti ni tako katastrofalno. In ker se res že bližamo koncu posta in smo zapluli v zadnjo tretjino, lahko nadaljujem tisto razmišljanje od zadnjič . Moje misli se v zadnjih tednih predvsem vrtijo okoli prihodnosti. Po eni strani

... z breskovim in jogurtovim nadevom. Ha, čemu tak naslov? Recept sem namreč našla v reviji Dober tek, ki je, mimogrede, najbolj awesome revija pod soncem. Ker ne vem točno, če z objavo tega recepta tule navedbi vira navkljub kršim kakšne avtorske pravice, sem recept (nevede) malce spremenila/priredila. V originalu je tako velikonočna torta z mareličnim in jogurtovim navedom postala tisto, kar piše na začetku. Dolgo ime. Sem razmišljala, če bi ji dala povsem novo ime, ampak trenutno nisem prav nič navdahnjena, ha, kot da kdaj pa sem. Okej. Naj najprej rečem, da je tole božansko. Jaz sem sicer mogoče malce nezanesljiv vir, ker itak pojem vse sladko, kar vidim, sploh po ne-vem-koliko časa brez (no, v resnici sem se sladkala že v torek), ampak še vedno znam cenit ko je nekaj res dobro in njamica . Torta je sestavljena iz treh glavnih sestavin - lešnikov biskvit, breskov nadev (oz. bolj preliv) in jogurtova krema . Gremo kar lepo po vrsti. Vzamemo štiri jajca in dve posodi (e

... da lahko svet in človeško populacijo brez hujših težav razdelimo na dva dela. Tisti, ki bedijo pozno v noč in posledično vstanejo takrat enkrat, ko je druga polovica, ki brez težav vstane ob prvih znakih svetlobe, že globoko v razmišljanju, kaj bodo jedli za kosilo. Jaz, seveda, sodim med tiste, ki nas okrog desetih zvečer postelja že mamljivo vabi, po drugi strani pa budilke nisem uporabila že par let. Ob tem problemu, ki sicer ni problem, ampak po mojem skromnem mnenju zgolj še ena izmed cele serije zanimivih razlik, ki jih je med ljudi zasejala mati narava, pa jaz seveda ne bi bila jaz, če ne bi na plan privlekla spominov iz časov, ko smo še vsi rasli. Stvar je namreč taka, da mi je prav ta dotična razlika med spalnimi navadami, ali bolje rečeno, vstajalnimi navadami, prinesla nemalo težav. Seveda sem za moje pojme jaz idelaen primer, kako naj bi človek bival v sožitju z naravo: zjutraj se zbudim ob prvih znakih svetlobe (te dni je to okrog šestih) in zvečer me ob pomanjkan

... pričenjajo jezit name. A2 pravi, da kaj hudiča se grem, da vsakič ko prečekira moj blog, so tam še vedno rože in da je razočarana ter da bo iz same jeze obisk mojega bloga namesto vestnega vsakodnevnega transformirala v malo manj vestno obiskovanje vsake tri dni. Pa tudi Alamejčič me je včeraj ob mojem vprašanju, če je videla moje rože in kako se ji moj projket zdi, zaprepadeno pogledala, rekla, da naravnost sovraži rože in da kaj hudiča se grem in če se mi je dokončno zmešalo. Cela štala. Pa dobro, če na kratko povzamem dogajanje zadnjih par dni, in če se v tem sicer res ne skriva nek višji pomen, bo vsaj tole zame par besed strnjenih spominov za poznejše čase. V soboto sva se z Mecom odpravila na Nanos. Lepo. Malce srhljivo, ampak lepo. Vetrovno, sončno, gužvasto. Nek par se je na Nanos odpravil s šestimi psi. Seriously . Ne vem, a je Nanos znan kot hrib, na katere se pelje psa, ampak psov je bilo res ogromno. Poleg tega, da sem na podplati dobila najbolj gigantski žulj eve

... krasile mojo okensko polico, so slej ko prej dočakale grenak konec. Zalivanje in skrb za rastline ni ravno moja priljubljena aktivnost. Pa ne, da ne maram rastlin, ampak preprosto, pozabim nanje. Poleti seveda vestno vsak večer (ali pa zjutraj) zalivam vrt in rože na oknih, po strogem naročilu moje mati, to je pa tudi vse, kar imam opravka z rastlinami. Približno pol leta nazaj, pa se je vse spremenilo. Naletela sem namreč na avokado in povedano mi je bilo, da se da iz avokadove peške krasno vzgojit rastlino. Da zraste rožica. Pa sem si rekla, okej, zakaj pa ne. Poizkusimo. Avokadovo peško sem križno zarezala, jo napičila na tri zobotrebce in postavila v kozarec z vodo, tako da je voda segala do približno polovice peške. Kasneje sem navodila, kako to narediti, opazila tudi v najboljši knjigi, kar sem jo kdaj prijela v roke ( Show Me How ... 500 things you should know how to do): Na mojo peško sem potem kar malce pozabila. Dokler nekega dne nisem opazila, da je

V soboto sem se po dolgem času lotila malo domače peke. Še ena izmed mojih bab se je namreč zaročila in temu na čast so nastali tiramisu cupcakesi. Moji prvi! Baje so bili dobri. V hladilniku je že kar nekaj časa na svoj trenutek potrpežljivo čakal maskarpone, in ker nisem imela nič drugega, je bil tale recept, ki sem ga našla na Coolinariki , odlična izbira.  Pa poglejmo. Jaz sem sicer iz New Yorka dobila krasne posodice v velikosti 1 cup, 1/2 cup, 1/3 cup in 1/4 cup in z njihovo pomočjo je bila priprava super lahka. Ampak ni panike, bom vse lepo preračunala, za tiste, ki nimate teh meric. Najprej daš v posodo 1/4 cup mleka oz. 63 ml mleka . To je zelo malo. En malo večji pljunek. Vanilijev strok po dolgem razpoloviš, postrgaš semenke, ter vse skupaj s strokom daš v mleko. Jaz vanilije seveda nisem imela, zato sem dala v mleko en vanili sladkor . Počakaš, da zavre, nato pa v mleko na kocke narežeš 57 gramov masla . Mešaš, da se maslo stopi. Odstaviš z ognja in pustiš, da se o

Take Me Home Tonight Res je, da je od ogleda tele srednje žalosti minilo že kar nekaj časa, pa morda je celo bolje tako, da se je prvotna zgroženost umirila. No pa saj, tole je povsem luškana romanca/komedija/drama (?! tako pravi IMDB, jaz se ne bi povsem strinjala). Jaz sem film gledala v prijetni družbi moje predrage A2, če bi bila sama, pa konca najverjetneje ne bi nikoli dočakala. Topher Grace (oziroma bolje znan kot Eric Forman iz That '70 Show ) je Matt Franklin, malce zmeden mladenič, ki v življenju nima prav dosti sreče. Lahko bi dejali, da je naše gore list - izredno je namreč nezadovoljen s svojo izobrazbo, ki jo je pridobil na MIT-ju, zato raje prodaja plošče v nakupovalnem središču. Potem pa nekega dne tja vstopi njegova srednješolska, nikoli uslišana ljubezen. In kako priročno, ravno tistega dne se odvija zabava, kjer se ponovno zberejo vsi bivši sošolci iz srednje šole. In potem se začne ... fant hoče punco, fant se punci zlaže, punca to ugotovi in potem je cela š

... sem se po nekaj letnem premoru (oziroma lanskoletnem spodletelem poskusu) odločila, da zopet izvedem projekt 40-dnevni post . Razlogi za to niso prav nič verski, se mi pa zdi teh 40 dni (čeprav jih je v resnici 46) taka lepa cifra, ko človek dejansko lahko kaj pametnega naredi. Si zada nek cilj in ga tudi izpolni. Jaz se namreč izredno rada podajam v take projekte, ki imajo jasen cilj, da sem ves čas lepo motivirana. Pred dvema tednoma sem torej pogumno stopila v 40-dnevno obdobje življenja brez sladkarij. O ja. Mislim, da so sladkarije moja edina šibka točka, kar se prehrane tiče. Mesa ne zlorabljam, kar se OH-jev tiče pa menim, da ni z njimi nič narobe in ne vem, zakaj bi se jih človek moral izogibati. Sadje in zelenjava mi tudi tekneta, vode spijem tudi toliko, kot je vse življenjsko-stilne revije te naše male deželice po dolgem in počez predpisujejo. Kar se mene tiče, vse okej. Samo pri športu se rado zalomi (ampak za to vestno skrbim s takšnimi in drugačnimi projekti), sladka

... faks je lahko marsikaj slabega, ampak ko pridemo do organizacije, urnikov in podobnih obvestil si skoraj vedno (razen par kiksov v letošnjem zimskem semestru in NEobveščanju, da predavanje odpade) zasluži oceno odlično. Res. Ko poslušam jamranje in bes meni bližnjih oseb, ki obiskujejo druge fakultete, ko njihov spletni referat ne dela, ko se urniki še konstantno spreminjajo, FDV za vse to odlično poskrbi. Očitno so najbolj sposobni zaposleni prav tisti v referatu - vse dela tako kot mora. In tako sem ravno danes zjutraj premišljevala, da bom morala še 14 dni čakati na rezultate Erasmusa. Do 20. marca naj bi bilo znano, če smo sprejeti na željeno univerzo. Do konca februarja naj bi nas obvestili o tem, kdaj bodo razgovori, in ker nisem prejela nobenega obvestila, sem bila malce v dvomih, kaj zdaj to NEobvestilo o razgovoru pomeni - da sem edina prijavljena na razpisano mesto? Da sem torej že sprejeta? Da je moja prijava ponesreči ostala nekje v predalu? Človek je že tako nestr

... ali oda organizaciji , to je naslov današnjih pisarij. Žal zaradi nesrečnega spleta okoliščin, ki me v tako hudi obliki, ko hodim na faks po žgočem soncu, ob 20 zgodnje-pomladanskih stopinjah celzija sedim v predavalnici in si pod težo spomladanske utrujenosti veke podpiram z zobotrebci, že tretjič zapored pozdravlja, kdo drug kot, poletni semester, seveda ne morem iz svoje kože in moram še malce pojamrati. Prejšnji odstavek (ki je sestavljen skoraj samo iz enega stavka) je sicer sila konfuzen, ampak ne morem si pomagati. Vse je konfuzno. Vsaj na prvi pogled se tako zdi. Potem pa si človek na šestini novega leta, ki je že daleč od tega, da bi dejansko bilo novo, končno kupi nov koledarček. Rokovnik. Kakorkoli, tista čudežna mala črna knjižica, ki v moje sicer raztreseno življenje prinaša mir in ... predvsem mir. Le-ta pa je vreden veliko več kot karkoli drugega. Ja, tisti, ki me poznajo, so z mano preživeli vsaj nekaj ur v kosu, še posebej pa tisti, ki so imeli čast z mano

... smo vstopili v najlepši mesec leta, jaz pa sem zaposlena bolj kot kadarkoli prej. Tako zelo sem zaposlena, da po celem dnevu hitenja iz enega konca Ljubljane na drugega (v spremljavi z ultra težko torbo, v katerim tovorim gromozanske skripte in obleke za prakso) doma padem v posteljo in zaspim ob pol devetih zvečer. Še za gledanje serij sem preutrujena. Sicer pa bi o teh tegobah in vsem delu, ki me čaka do začetka junija, lahko razpredala in razpredala, ampak ne, ne bom. S tem ne bom nič dosegla. Če me je življenje v zadnjem letu česa naučilo, je to vsekakor to, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. In da bo na koncu vse okej, ker je še vedno bilo. Zato ne bom jamrala in stokala, ampak bom ta čas raje namenila temu, da čim hitreje in kar se da uspešno opravim vse, kar me čaka. In če bom uspešna, bom tam v začetku junija že konec in me čakajo ene najdaljših počitnic ever . Če bo le vse šlo po sreči ... Do takrat pa lahko po dolgem času postrežem spet s kakšno