Moj predragi ...

... faks je lahko marsikaj slabega, ampak ko pridemo do organizacije, urnikov in podobnih obvestil si skoraj vedno (razen par kiksov v letošnjem zimskem semestru in NEobveščanju, da predavanje odpade) zasluži oceno odlično. Res. Ko poslušam jamranje in bes meni bližnjih oseb, ki obiskujejo druge fakultete, ko njihov spletni referat ne dela, ko se urniki še konstantno spreminjajo, FDV za vse to odlično poskrbi. Očitno so najbolj sposobni zaposleni prav tisti v referatu - vse dela tako kot mora.

In tako sem ravno danes zjutraj premišljevala, da bom morala še 14 dni čakati na rezultate Erasmusa. Do 20. marca naj bi bilo znano, če smo sprejeti na željeno univerzo. Do konca februarja naj bi nas obvestili o tem, kdaj bodo razgovori, in ker nisem prejela nobenega obvestila, sem bila malce v dvomih, kaj zdaj to NEobvestilo o razgovoru pomeni - da sem edina prijavljena na razpisano mesto? Da sem torej že sprejeta? Da je moja prijava ponesreči ostala nekje v predalu? Človek je že tako nestrpen, ker ne ve, če je to prava odločitev, pa kaj mi je tega treba in tako naprej. In za brezveze komplicira in premišljuje o stvareh, ki ne potrebujejo razmisleka.

Danes pa vidim novo prejeto sporočilo, International Office. Okeeeeeeeeeej.

Spoštovana T. B.,
sporočam vam, da ste sprejeti na študentsko izmenjavo na Universidad de Sevilla za obdobje zimskega semestra študijskega leta 2012/2013.

Okeeeeeeeeeeeeej. Vesela sem, itak. Ob prvem branju, kdo vse mi bo še poslal mejl in kaj vse moram še postoriti, me je zajela manjša panika, ampak bo že. Mesiči so leteli po zraku s tako intenzivnostjo, da sem presenečena, da ni Mobitelu crknilo omrežje. In od prav vseh prijateljic je bila povratna vsebina (med drugim) približno taka 'kaj pa A. pravi?' Ja, seveda, ljubezen. Bova že. Vse bo še okej.

Dve uri kasneje sem dobila mejl tudi iz Univerze v Sevilli, kjer so mi zelo prisrčno voščili Wellcome. Jap, welcome z dvema L-jema. O ja, v Španijo grem.