Ne pomnim, kdaj ...

... sem šla nazadnje tečt. Ne vem, kaj za vraga me je danes prijelo, da sem se spet podala v to najhujšo možno obliko trpljenja. Saj ne rečem, včasih sem že kdaj odtekla kakšen krog, ampak zdaj pa že kar eno debelo leto nič. Danes zjutraj pa sem blazno hitro končala z delom za faks in pesjanar me je tako milo gledal, pa sem si rekla, no, pa pejva. In sva šli. Lepo čez polja, kjer sicer vlada ena taka hecna atmosfera. Včasih se pripelje en avto, pa čez par minut drug avto, pa se urejena gospodična iz svojega avta presede v drugega, pa potem ta drugi avto nekam odpelje, in potem po par kilometrih kje za kakšnim grmom človek opazi ta avto, zarošena stekla, bom na tem mestu končala, saj je vsem jasno, o čem govorim. 

V glavnem. Moja tekaška kondicija je daleč od tega, da bi bila na vrhuncu svojega obstoja, niti nisem povsem prepričana, če v tem trenutku sploh že obstaja. Pa saj ne rečem, zadnje pol leta kar dosti hribolazim (although my mother would agree to disagree), sobno kolo je pozimi tudi lepo pelo, tako da jaz sploh ne bi rekla, da sem v katastrofalnem stanju. Mislim, da bi marsikatero mojo prijateljico našišala v hoji v hribe. Mogoče že s samim dejstvom, da jaz celo nekam grem, medtem ko ostale grejejo kavče za naslednjo zimo. (Pa da ne bo kdo mislil, da s tem mislim kaj slabega, kvečjemu sem jih fovš, ker si to lahko privoščijo.)

Ja no in v bistvu sem hotela povedati samo to, da med tekom prav konkretno trpim. Mogoče uživam samo v tistem prvem kilometru, ko je v mišicah mogoče še nekaj moči, potem je pa vse skupaj ena sama žalost in trpljenje. Ja, bolj kot na tekaški telesni kondiciji sem izgubila tudi na psihični kondiciji. In slednja je, sploh za mene, ki me šport sam po sebi prav nič ne veseli, zelo pomembna. Ampak sej bo, počasi, imam namreč načrt! Kako, če sploh, ga bom začela uresničevat, bomo pa še videli ...