V drugem letniku ...

... mojega ljubega faksa sem se pri enem izmed bolj zanimivih predmetov na predavanjih profesorice, ki je ena izmed redkih (skupno treh) profesorjev, ki jih res cenim, naučila eno zanimivo stvar. Ne, žal ne tega, kako pisati kratke in razumljive stavke. Naučila sem se, da raja rada bere zgodbe dveh tipov in sicer a) nenavadne zgodbe navadnih ljudi in b) navadne zgodbe nenavadnih ljudi. Meni se je danes na špancirju s pesjanarjem zgodila ena hecna reč in ker sebe (pravilno in hvalabogu) uvrščam med povsem navadne smrtnike, jo za potrebe tega kratkega sestavka (ki bo, upam, res kratek, zadnje dni sem totalno preveč zgovorna) kvalificiram kot nenavadno.

Namreč, stvar je taka in gre takole. Že v nedeljo sem na špancirju po naši kolesarski/sprehajalni stezi na začetku naše vasi opazila mrtvega zajca. Pogled ni bil najlepši. Vprašanje, koliko časa je uboga zajčja kreatura že ležala tam, na milost in nemilost prepuščena materi naravi. Saj ne rečem, naša Zasavska cesta ni najbolj prijazna do živali, ki želijo iz travnika A varno priti na travnik B ali v gozd C. Nešteto mačk je že izrošilo vseh svojih devet življenj pod kolesi 70-km-na-uro-drvečih avtomobilov. Kakorkoli. Mislila sem si, bo zajec že prišel v roke komu, ki bo vedel, kaj z njim. (Mimogrede, en spomin, moj oči je enkrat takole našel zajca in ga sam pokopal v gozdu! Žal jaz nisem podedovala njegovih sposobnosti, ampak zdaj vsaj vem, na katerem področju imam mogoče malo talenta, če se slaščičarstvo ne obnese ...)

Danes tako spet nič hudega sluteč hodim po sprehajalni stezi in glej ga zlomka, zajec še vedno tam. In ker sem ženska v pravem pomenu besede, mi je bilo hudo. Bogi zajec, še kar leži in nihče ga ne odpelje. In prizor res ni lep. Če si kakšen študent veterine želi videti notranjost zajca, naj kar pohiti, kakšno noč bo verjetno še tam. Kakorkoli, storila sem nekaj, kar sicer izredno ne maram početi. Poklicala sem nekam! Najprej sem poguglala, kdo je pristojen za odvoz mrtvih živali in kmalu zavrtela število Veterinarske higienske službe. Mislila sem si, eh, itak je ura že pozna, najbrž nikogar ne bo, ampak poskusiti ni greh. In že po prvem zvonenju se je oglasil gospod. "Dober dan, a je tole za odvoz mrtvih živali?" Ja, pogovor je bil z moje strani zelo hecen, ampak kot prava komunikologinja sem v takih situacijah izredno nekomunikativna in neiznajdljiva. Ampak sva se vse lepo zmenila, kje zajec počiva in tako naprej.

Ponosna sem sama nase. Ker sem nekam poklicala. In ker mi ni vseeno. Pa četudi je samo mrtev zajec na sprehajalni stezi.