KONFIGURIRAJ GLAVO!

... kako zabiti avtogol lastnemu psihičnemu počutju in po hitrem postopku dozoreti kot breskva po akcijski ceni 0,99 € na kilogram v Eurospinu! Mislim, dozoreti za kronično obiskovanje prelepe ustanove z dolgoletno tradicijo nahajanja na naslovu Studenec 48! Po vsej verjetnosti ste si sedaj vzeli trenutek ali dva in za nasvet, le kaj hudiča se skriva na tako poetičnem naslovu, povprašali našega Najdražjega. Razumem. Tudi meni ta naslov do nocoj še ni bil podrobneje znan, si ga pa le zapomnite, jutri ob 15:00 me v centru pobere prostovoljec , ki je bil izbran po hudi selekciji vseh tistih, ki so dobrovoljno ponudili svoje usluge na Twitterju, in res bom hvaležna vsakršnega obiska. Pa prosim, brez sladkarij. Ta teden je bolj kot ne katastrofalen. Sploh ne vem, katera stvar vsaj približno normalno funkcionira. Začnem naštevat? To se bo sicer kvalificiralo kot jamranje na napredni stopnji ... poleg tega, da se mi meša se bom sedaj tako še sekirala. O. Ou.  Pa začnimo. Kako pri

... da lačni spodnjih fotografij ne gledat. Danes sem uspešno pretihotapila mobitel v delavnico in kuhinjo, pa v resnici sploh ni problem v tihotapljenju kot bolj v tem, da me je mladi kuhar pripravnik opozoril, da ne smem preveč viset na njemu. Da bo enkrat prišel "šef" in mi ga zabrisal ob steno. "Šef" je seveda v danem trenutku tečnobe lahko katerakoli oseba s črnim predpasnikom. Ni mi čisto jasna ta situacija s črnimi predpasniki, ampak mislim, da sem pogruntala sistem - moram vprašat. Torej, navadni smrtniki imajo zelene predpasnike, bolj glavni kuharji pa črne. Tisti povsem nepomembni (torej jaz) imamo svoja oblačila in barva predpasnika je v mojem primeru bela. In ko sem že ravno pri svojih oblačilih. Ne vem kateri genij se je odločil, da bo barva oblačil bela, ampak v kombinaciji s čokolado in sadjem, s katerim dnevno kar precej rokujem, se to ne more končati drugače kot tako, da sem umazana. Zelo. Tistim z zelenimi predpasniki se vsak flek re

... pa niti flajštra nisem dobila. Dokazno gradivo: Seveda se nisem porezala z nožem med tem, ko sem rezala biskvitne plasti za torto, ali kaj podobnega. V skladu z mojo pozicijo na dnu, ampak res na dnu hierarhije hotelske kuhinje, sem tole poškodbo staknila včeraj ob prenašanju več kilskega zaboja z jabolki, pa sem se dregnila ob kljuko hladilnice. Sicer nič novega. Hecno je, kako moje življenje poteka te dni in prav zares je bedno. Zjutraj me budilka vrže pokonci ob petih in dobra stran je ta, da vsakič vstanem lažje. Potem se nekako transportiram do avtobusa, kako točno pridem do tja, pa mi ni povsem jasno. Ker sem koma. Ob šestih sem že oblečena in vstopim v slaščičarno, kjer pol ure delam nič. Peljem umazano posodo v pomivalnico, pospravim čisto. Moja glavna funkcija je itak predvsem ta, da grem kaj iskat ali kaj prinesem ali določeno stvar nekam peljem. Potem pojemo zajtrk - kruh in kaj mesnatega zraven in zelenjava. To seveda "na skrivaj" vzamemo od zajtrkov

... (in tistih prekrasnih je seveda prekrasno sarkastičnih) jaz pričnem z delom v hotelski kuhinji. Mislim, to moram povedat. To je pa eno tako doživetje. Ene par minut sem samo čakala, iz katerega vogala bo skočil Ramsey in se začel dret, vzdušje je bilo temu vsekakor primerno. Ampak pojdimo lepo po vrsti. Oziroma ne, ne bom šla lepo po vrsti, izpostavila bom par ugotovitev, ki so se mi teh osem ur motale po glavi. Prvič . Kako človeka, ki se sicer smatra za izredno jutranjega (torej sam brez pomoči budilke vstane od 6:30 dalje) pripravit do tega, da zjutraj preklinja? Preprosto. Z enostavnimi besedami ja, jutri pridi pa kar ob šestih . Ja, ob 6:00! Zjutraj! To pomeni, da se moram zbuditi ob petih! Ob petih! 5:00. Pet nič nič.  Drugič . Če si je kdorkoli kadarkoli ob igranju katerekoli igrice, kjer se je treba sprehajati po labirintu, morda zaželel, da bi se tudi v resničnem svetu znašel v enem, lepo vabljeni v kletne prostore hotela Union. Saj bi vodila natančno evidenco, ko

... nosi veliko spominov. In navkljub najlepšemu možnemu načinu ... boli. 

... da se je en določen moment začel odvijati v počasnem posnetku. In da sem v skladu s tem tudi reagirala. Imela več kot dovolj časa postoriti vse potrebno. No, ta enkrat vsekakor ni bil danes.  Toča, ja, čivkanja o tem je bilo več kot dovolj in res ne nameravam tule preveč razpredat in nakladat, je pa vseeno hecno kako človek doživlja eno tako stvar, zato eni manjši dozi moje gobčnosti vseeno ne bo moč ubežati. Začne padat, vau, okej, zanimivo, toča, sicer se res ne pripeti velikokrat kaj takega, dajmo malo gledat. Potem ... postane vse skupaj malo bolj resno. Tistih par belih zadevic, ki so med dežjem sicer v manjšini, kar naenkrat postane vse kar vidiš. In česa takega res nisem še nikoli videla. In potem se zaderem mami, toča , kar leti predvsem na dejstvo, da je moj avto parkiran pred hišo in ne na mojem standarnem mestu pod streho (ker so na obisku centralnar - vodovodar - keramičar) in hecno je v bistvu, da človeka ob taki vremenski spremembi najprej zaskrbi za avto. Šele 1

... ampak v bistvu je vse okej. Tole se namreč dogaja ... Moj avokado je v dveh dneh pognal vse te nove zelene liste, ki jih je ovekovečila tale fotografija, starih pet pa se je popolnoma posušilo in odpadlo. Teoretično bi torej bilo vse okej, če bi novi listi le rasli hitreje kot bi stari odpadali, ampak, kaj pa če ... ? Ma ja, ne vem točno, kaj narediti. Sonce mu očitno ne paše. Če ga špricam z vodo ni nič boljše. Res več ne vem. Ne ampak hitrost, s katero so zrasli teli listi v zadnjih dneh ... noro. Na drugi strani pa dateljni odlično uspevajo. Vsako jutro za zajtrk tako pridelam tam za eno pest najbolj sladkih možnih dateljnev. Njama, so dobri, sploh potem, ko se zbudim iz sladkih sanj in se zavem, da imamo še nekaj napolitank v omari.  Danes sem jih presadila in iz 6 lončkov dobila, hja, 12 lončkov. Mislim, res jih je veliko. Pa sedaj, ko so majhni, sploh še ni tak problem, ampak ko bodo zadeve prišle v puberteto, kdo bo vse to vzgajal?! Sploh pa, jaz grem

... v ustni votlini? Sej ne rečem, to je odličen izgovor za nadpovprečno konzumacijo sladoleda, ki se izkaže kot odličen obkladek.  Stvar je namreč taka, da smo si danes zaželeli pice. Delala sem jo že večkrat, ampak vedno je bila tista tipična domača pica. Testo ni bilo niti približno tako, kot tisto iz tapravih picerij, ki ga picopeki z lahkoto mečejo po zraku. No, potem pa so me internetni bogovi očitno uslišali in mi nekega dolgočasnega jutra na en Chromov zavihek poslali tole odlično branje in inspiracijo, da malce nadgradim moje picopekovske sposobnosti. Mislim, roko na srce, testo je izjemno podobno tistim za krofe. In čeprav krofe ponavadi pečejo peki in ne slaščičarji (ker je med pekovskimi in slaščičarskimi krofi razlika), je v bistvu eno te isto. Torej, moko v roke in pečico zagret, da bo lepši svet. Na tem mestu lahko opozorim da današnji dan traja že približno 36 ur, urini kazalci so se ustavili, deževje pa mi preprečuje moj večerni špancir, kjer si malce uredim misl

Albert Nobbs Tole je film, kjer Glenn Close prejela nominacijo za najboljšo igralko, čeprav bi bila lahko nominirana tudi za najboljšega igralca. Gleen Close je namreč Albert Nobbs, tako zelo prepričljiv moški, da ko se v filmu za nekaj trenutkov preobleče v žensko, stvar ne funkcionira več. Ona kot ženska, namreč. Sicer je zgodba postavljena v Dublin v 19. stoletje, ko so ženske seveda močno depriviligirane in je edini način, da ne preživijo celega življenja kot služabnice, ta, da se bogato poročijo. Albert Nobbs pa ubere drugo pot - dela kot natakar v hotelu in vsak težko prislužen peni skrbno sešteva. Njene sanje so namreč, da bi odprla trgovino s tobakom skupaj s svojo ženo. In tu se pojavi ključni zaplet, ki je nenazadnje tudi usoden - za svojo ženo si Albert izbere Helen (Mia Wasikowska), mlado hotelsko strežnico, ki pa je noro zaljubljena v Joe Mackinsa (Aaron Johnson), ki ima povsem druge načrte ... Zanimiva zgodba, ampak igra Glenn Close odtehta vse. Absolutno vredno ogled

... pa sem se odločila, da se ne bom. Gremo po alinejah? Gremo po alinejah. Čeprav sta samo dve. Lahko bi se bala: kako bom danes zakorakala v preddverje Grand hotela Union, kjer me bodo trije pari stoječih receptorjev (najverjetneje študentov) premerili od glave do peta (zato sem lepo oblečena) misleč si, kam nameravam, pa bom kar mimo njih brez pozdrava (ker potem se jim morebiti dejansko porodi ideja, da me kaj vprašajo) zakorala proti vratom, na katerih se bohoti napis " vstop prepovedan - samo za zaposlene ". Ampak ne bom oklevala, odprla bom tista vrata, ker mi je bilo tako naročeno, in znašla se bom v najbolj hrupnem prostoru pod soncem - v hotelski kuhinji. Potem bom skušala iz spomina na plan priklicati tisti en memoriar (in ne, to drugače res ni beseda), ki me bo vodil po pravi poti do šefa kuhinje, ker hodniki v kuhinji so zaviti in v nekatere ne smeš vstopiti, razen če nisi v čistih oblekah in obutvi, in polno enih ljudi je, ki me bodo najverjetneje čudno gled

... in bilo je leta 1972. Spodnji odlomki so sicer del revije Jana iz leta 1972. Ne vem točno, katera številka, mi je pa v oči padlo predvsem zato, ker je duh časa tako zelo drugačen od današnjega. Seveda, jasno, ampak danes si je izredno težko predstavljati, da bi nam nekdo svetoval, naj jemo zamrznjene oziroma že pripravljene jedi. No, leta 1972 je bil to največji hit. Ob nekaterih se mora človek preprosto nasmejati.  Tudi možu dovolite, da kaj pomaga ... Dovolite mu, da samostojno počisti tla s sesalnikom. Moškim je povečini takšno delo všeč. Moški ljubijo stroje. Ob priložnosti ga navdušite za srajce, ki jih ni treba likati. Pustite mu veselje, da se v soboto dopoldne odpravi na sprehod skozi mesto in na trg. Da ne bo pozabil, kaj mora vse kupiti, mu na listek napišite natančen seznam. Moški gredo zelo radi v ribarnico in tudi pri mesarju moška beseda več zaleže, branjevkam se pa prav smilijo in jim rade pomagajo. (Pa tudi več zaračunajo.) Navadite se varčevati s