Moja prva poškodba na delovnem mestu ...

... pa niti flajštra nisem dobila. Dokazno gradivo:

Seveda se nisem porezala z nožem med tem, ko sem rezala biskvitne plasti za torto, ali kaj podobnega. V skladu z mojo pozicijo na dnu, ampak res na dnu hierarhije hotelske kuhinje, sem tole poškodbo staknila včeraj ob prenašanju več kilskega zaboja z jabolki, pa sem se dregnila ob kljuko hladilnice.

Sicer nič novega. Hecno je, kako moje življenje poteka te dni in prav zares je bedno. Zjutraj me budilka vrže pokonci ob petih in dobra stran je ta, da vsakič vstanem lažje. Potem se nekako transportiram do avtobusa, kako točno pridem do tja, pa mi ni povsem jasno. Ker sem koma. Ob šestih sem že oblečena in vstopim v slaščičarno, kjer pol ure delam nič. Peljem umazano posodo v pomivalnico, pospravim čisto. Moja glavna funkcija je itak predvsem ta, da grem kaj iskat ali kaj prinesem ali določeno stvar nekam peljem. Potem pojemo zajtrk - kruh in kaj mesnatega zraven in zelenjava. To seveda "na skrivaj" vzamemo od zajtrkov oz. nam preda ena čedna gospodična iz strežbe. Danes je bila slanina. Pa jajca. In pečena paprika in paradižnik. Dobro. Potem do enajstih delam. Danes sem morala narezat ogromno sadja in ga zložit v kozarčke - sadna nabodalca. V resnici je delat in pripravljat sadje dokaj fajn, ker sem v pripravljalnici hrane, kjer je zelo mrzo in lepo diši po sadju in zelenjavi, ker dve gospe tudi pripravljata zelenjavo. Danes je na obisk k nam prišla miška. Najverjetneje v vreči krompirja ali kaj podobnega in bila je luškana in tekla je proti meni in jaz sem malce zavreščala. Potem se je skrila in je nismo našli.

Ob pol dvanajstih grem na malico. Radmila vsak dan skuha kaj dobrega iz sestavin, ki jih dobi od Nevenke, ker je treba določeno stvar porabit. Včeraj so bili špageti karbonara (zelo dobro), danes musaka (dobro, zelo sočno). V menzi je zelo malo miz in prostora, zato sedim z naključnimi sosedečimi in prav hecno je vse skupaj. Okrog dvanajstih ponavadi ostaneva samo še Mija in jaz in greva delat a la carte. To je najbolj zabavni del od vsega. A la carte pomeni, da gostje pridejo v hotelsko restavracijo  ali pa na vrt in se odločijo, da bi jedli češnjev zavitek. Šef oz. glavni kuhar se potem zadere "slaščičarna, češnjev zavitek" in sladico je treba čim hitreje pripraviti. Vse setavine so že pripravljene, sladice, ki so na meniju, so v predalih hladilnika, treba je samo pogret in dekorirat krožnik. V resnici je zadeva zelo stresna - pa bom kar opisala na primeru. Dobim torej naročilo češnjevega zavitka. Najprej dam češnjev zavitek na en krožnik in v mikrovalovko za eno minuto, da se pogreje. Medtem vzamem lepši krožnik (trikotne oblike) in nanj s čokolado narišem nekaj in ta zadeva mora biti take oblike, da lahko kakšen del zapolnim z omako. Češnjev zavitek pride v kombinaciji z malinovo omako, čokoladna pita pa s karamelno, npr. Potem segret zavitek previdno prestavim z lopatko na lepši krožnik, dodam še smetano, dekoriram, in to je to. Treba je biti previden in pozoren na več stvari - a) da lepo izgleda, b) da krožnik ni umazan in da ni prstnih odtisov, c) da omaka ni kje popackana, d) da stvar izgleda vredna 5 € ali koliko že računajo za ta pogret študelj in e) da je hitro. Za tole imam namreč samo kakšni 2, 3 minuti časa.

Danes sem prvič sama delala a la carte in res sem ponosna. Sploh zato, ker je vse skupaj zelo zabavno in ker to delam zgoraj v glavni kuhinji. Prav fascinantno je gledati kuharje, kako pripravljajo zadeve, kako vse skupaj servirajo. Dogaja se. Nisi osamljen dol v kleti, ampak si med ljudmi, kakšno rečeš in tako. Slaba stvar so konstantno odprti štedilniki. Na polno. In to greje. Zelo.

Ob treh končam in grem domov. Včasih imam srečo in me do kolesa na Brnčičevi zapelje Mija, danes pa sem morala z busom. In na njemu konkretno zaspala. Po devetih urah šihta doma padem v posteljo in spim 2 - 3 ure. Ko se zbudim, pojem skledo solate s sirom in grem na sprehod z Bono, ko se malce ohladi. Včeraj sem šla tečt, pa je lilo iz mene z delov telesa, za katere si nisem mislila, da lahko teče, pa tudi noge me bolijo, tako da danes bom ostala pri sprehajanju. Sploh pa je treba upoštevati dejstvo, da celih 9 ur šihra konstantno stojim. Boleč hrbet in noge so največja muka, ampak saj bo, iz dneva v dan boljše, upam.

Jutri se moram stehtat. Ja, seveda bom rekla še kakšno o hrani, pa čeprav je tale zapis že sedaj zelo dolg. Če pa delam v hotelski kuhinji, no. Sladkarije so me nekako minile in že dva dni se jih spretno (pa tudi brez večjih naporov) izogibam. Cel dan gledam tone in kilometre peciva in res me prav nič ne mika več. Me pa prav zanima, kakšno bo jutri stanje na tehtnici, ker v bistvu sploh nisem nič lačna. Fani je danes rekla da kaj se sekiram in da sploh ne pojem veliko, ampak tole pomanjkanje lakote me bega. In sadje pogrešam, sploh ko doma vidim ogromno lubenico, ampak je ne morem jesti (ker bi jo jedla dopoldne, na šihtu pa ne smem jesti hrane, ki jo prinesem od doma, thank you very much, HACCP). Sicer pa človek v hotelski kuhinji res ne more biti lačen. Danes so kuharji veselo ponujali paello naokoli, pa Mija je čistila sladoledno vitrino in je nek praktikant dobil konkretno dozo sladoleda itd.

Ma ja, ni nam preveč hudo, čeprav je zelo naporno. Vedno sem se v dolgočasnih službah spraševala, kako bi bilo delati nekaj, kjer pa dejansko delaš. No, zdaj vem. In nisem še čisto odločena, kaj je huje.