V spodnjih vrsticah ekskluzivno razkrivam ...

... kako zabiti avtogol lastnemu psihičnemu počutju in po hitrem postopku dozoreti kot breskva po akcijski ceni 0,99 € na kilogram v Eurospinu! Mislim, dozoreti za kronično obiskovanje prelepe ustanove z dolgoletno tradicijo nahajanja na naslovu Studenec 48!

Po vsej verjetnosti ste si sedaj vzeli trenutek ali dva in za nasvet, le kaj hudiča se skriva na tako poetičnem naslovu, povprašali našega Najdražjega. Razumem. Tudi meni ta naslov do nocoj še ni bil podrobneje znan, si ga pa le zapomnite, jutri ob 15:00 me v centru pobere prostovoljec, ki je bil izbran po hudi selekciji vseh tistih, ki so dobrovoljno ponudili svoje usluge na Twitterju, in res bom hvaležna vsakršnega obiska. Pa prosim, brez sladkarij.

Ta teden je bolj kot ne katastrofalen. Sploh ne vem, katera stvar vsaj približno normalno funkcionira. Začnem naštevat? To se bo sicer kvalificiralo kot jamranje na napredni stopnji ... poleg tega, da se mi meša se bom sedaj tako še sekirala. O. Ou. 

Pa začnimo. Kako priti do točke, kjer se človek že konkretno spogleduje z balkonom (oziroma uporablja tisto malce fizikalnega znanja, ki ga premore, da vsaj približno oceni, ali bi bil rezultat akcije "skoči z balkona" vsaj približno zadovoljiv), v enem od zavihkov pa je v konstantni pripravljenosti prej omenjeni Najdražji, v iskalnem okencu pa črka d, ki je le začetek iskalnega niza po imenu drugi načini samomora?

(Grem kar po alinejah!)

• Najprej je treba začet delat v hotelski kuhinji. Kot da to ni dovolj slabo že samo po sebi, k neznanski sreči pripomore dejstvo, da se poleg naziva deklica za vse ponašaš še z brezplačna delovna sila. Če enačbi dodamo še par nadutih kuharjev (ampak oni so resnično še najmanjši problem) in nekaj sila prijaznih sodelavk (natančneje eno, pa ženšče še kar ne namerava na dopust, jao!) je uspeh več kot zagotovljen.
• Potrebno je bit ženska. In ne, tokrat za tole zmešnjavo ni kriva moja narava (okej, ne samo moja, delim si jo z ostalimi tremi miljardami), ki ponavadi s svojo neodločnostjo in konstantno nezadovoljnostjo povzroča preglavico ali dve, temveč kar lepo hormonsko ravnovesje. To, seveda, kako čudovito, vpliva na več dimenzij ženskega obstoja, tečnoba, živčnost, nejevolja, brezvoljnost in kar je drugih voljnosti pa je le vrh ledene gore.
• V navezavi na prejšnjo točko omenjena vsakomesečna fešta hormonov povzroči tudi povečan apetit. V navezavi na prvo točko današnjih jamrarij in moje trenutno delovno mesto je situacija seveda bolj kot ne ka-ta-stro-fa-lna.
• Pomanjkanje spanca sicer v nekaterih primerih služi kot dokazovanje lastnemu sebi, da zmoreš, in drugim, da si kul (ker spanje je za lenuhe in ponočevanja dolgo v noč res ne zmore vsak), priporočam ga pa vseeno takrat, ko je dnevna agenda morda povezana s celodnevnim naslednjednevnim poležavanjem na plaži, na primer, ali pa s kiparjenjem svoje riti v obliki tistega dela stola, na katerem se sedi. Sedalo? V glavnem, ljudem, ki dnevno oddelajo dobrih devet ur stoječega-hodečega-težkih-pladnjev-prenašanjočega dela, ne bi ravno priporočala skromnosti pri spancu. No, pa tudi drugje ne. Naj se zaleti v uro materino. Skromnost, namreč, ne spanec.
• Kaj še? A, seveda. Na obisk je v takih dneh fino povabiti tiste, ki bodo nekoč najverjetneje nadaljevali prelepo tradicijo življenja pod priimkom ... no, mojim. Stvar je taka, da me mlajša pripadnica naše rodbine naravnost obožuje (vsaj ena, ha!) in to rezultira v tem, da se ob polnoči vrnem domov, skušam skotaliti v mojo sladko lepo najboljšo najlepšo samo mojo posteljo in tam polhari en mali čmrkavc. V resnici situacija ni bila povsem identična (da ne bo moja vestna bralka no.1 rekla, da morda lažem!), podobna pa. Črmkavc je ostal na obisku vse do ... prejle. Sej je faca, sploh pa je treba gledat s kozarc na pol poln perspektive: popoldanski počitek (ki se med drugim konča s polulanimi hlačami - optimistično jo je prej omenjena starosta naše rodbine pustila brez plenice, očitno je to način proslavitve predhodnjega uspeha opravljanja numero dos v kahlico) je bil opravljen na kavču. Kaj to pomeni? Da nimam polulane postelje. Še tega bi se manjkal ...
• In zvezda večera ... treba se je spravit pečt torto za 50 oseb pri temperaturi 35° stopinj (zunaj) oziroma 25°C (notri). Smetana se je sesiravala kot za šalo, jaz pa v jok in na drevo. Kako se je vse skupaj končalo? Na svojem to do seznamu lahko mirno prečrtam "peči torto v kopalnici na pralnem stroju". Ne, ampak resno. Slaščičarstvo bi se moralo kvalificirati za sezonski posel, obratovati pa samo pozimi. Ker to je ena sama velika žalost. 
• Skoraj bi pozabila eno stvar, o kateri pravzaprav razmišljam vsakič, ko se ob petnajst nič nič poženem na kolesu gor po Miklošičevi (brez rok!). Ne glede na to, kako hitro vrtopedaljam, nikakor mi ne uspe priti domov pravočasno, da bi uspela vržti pogled ali dva na pridne fante, ki nam menjavajo streho in so mi naredili izjemno lepo frčado. Žalostna. 

Katerih lepih trenutkov tega tedna se bom na mojem novem stalnem naslovu še posebej rada spominjala? Definitivno dejstva, da je navkljub neznostnim zunanjim temperaturam na delovnem mestu še precej sprejemljvo in preživljivo. Jutri bo seveda, ker sem jinxnila, najverjetneje za znoret, ampak to sem že tako ali drugače uspela naredit danes. Znorela. In tega, da mi uspeva ohranjat določeno mero socialnosti. Ne bit tolk lena pa it kdaj kam. Koga poklicat, se s kom zmenit. Se s kom pogovorit in ne samo pisat, za spremembo. 

Sej drugače pa res ni tako hudo. Samo naspat se moram, pustit službo (that might actually happen), odpečt vse te smotane torte in dočakat odrešitev. Sliši se velik, je pa še vseeno bolje kot učenje ...