Ko je zunaj prekrasnih 30 stopinj Celzija ...

... (in tistih prekrasnih je seveda prekrasno sarkastičnih) jaz pričnem z delom v hotelski kuhinji. Mislim, to moram povedat. To je pa eno tako doživetje. Ene par minut sem samo čakala, iz katerega vogala bo skočil Ramsey in se začel dret, vzdušje je bilo temu vsekakor primerno. Ampak pojdimo lepo po vrsti. Oziroma ne, ne bom šla lepo po vrsti, izpostavila bom par ugotovitev, ki so se mi teh osem ur motale po glavi.

Prvič. Kako človeka, ki se sicer smatra za izredno jutranjega (torej sam brez pomoči budilke vstane od 6:30 dalje) pripravit do tega, da zjutraj preklinja? Preprosto. Z enostavnimi besedami ja, jutri pridi pa kar ob šestih. Ja, ob 6:00! Zjutraj! To pomeni, da se moram zbuditi ob petih! Ob petih! 5:00. Pet nič nič. 

Drugič. Če si je kdorkoli kadarkoli ob igranju katerekoli igrice, kjer se je treba sprehajati po labirintu, morda zaželel, da bi se tudi v resničnem svetu znašel v enem, lepo vabljeni v kletne prostore hotela Union. Saj bi vodila natančno evidenco, kolikokrat danes sem se izgubila in koliko ljudi sem morala vprašati, da sem našla pot nazaj, a moje sive celice so bile zaposlene z na drugačne načine. (Glej spodaj.)

Tretjič. Četudi bom vseh 540 ur (aja, 540 ur minus 8 današnjih oddelanih, hura) večino časa samo pomivala posodo in se niti približno ne naučila slaščičarskih veščin in trikov, ena stvar je pa gotova. Do konca bom izpilila znanje hrvaščine, srbščine in drugih sorodnih jezikov. (Morda se celo naučila, kaj je med njimi razlika.) Začne se pri vratarju, pa v pomivalnici, pa ko ujameš pogovor dveh mimoidočih. In nekateri se še potrudijo ne, da bi govorili slovensko. Mene ne moti, res me ne, je pa zanimivo. 

Četrtič. Ponašam se z izjemnim talentom izbiranja idealnih služb za poletni čas. Kot na primer redarjenje (a je to sploh beseda?) v Atlantisu par let nazaj. Zunaj 32°C, notri v kupoli pred toboganom 40°C. Ni panike. Ali pa hotelska kuhinja. Ob pečici (200°C), ob štedilniku (100°C), ob pomivalnem stroju (ne-vem-koliko°C). Seveda imamo tudi hladilnice. Zatorej tale točka le ni tako zelo in povsem sarkastična, kot sem mislila.

Petič. Občutek, ko si na dnu prehranjevalne verige, je zelo slab. Zelo zelo zelo zelo slab. Stalno dokazovanje, previdnost na vsakem koraku, strah, da kaj zafrknem (po drugi strani je to totalno nemogoče, ker mi itak ne dajo nič kaj pametnega za počet) in navdušenje ob preprostem opravilu, kot je npr. polnjenje profiterolov. Karkoli dobim za delat, pa da ni pomivanje posode, pa sem presrečna. Ampak saj bo bolje.

Šestič. Zjutraj sem v naglici šla od doma brez malice. Seveda. Za krajši moment me je bilo dejansko strah, kaj če bom lačna. Ob desetih so mi dali za pojest ostanke sladoleda iz dveh banjic. Potem sem morala degustirat par različnih vrst peciva, ampak hvalanožu so bili koščki res majhni. Kasneje ugotovim, da mi pripada zastonj kosilo in jedla pohanega piščanca, zelenjavo in solato. Aja, še prej sem morala pripravit sadje in se napokala češenj. Je že morda res, da za tole prakso nisem plačana (oziroma dobim samo nagrado), ampak za hrano doma v teh dveh mesecih ne bom zapravila ravno veliko. 

Sedmič. Malo številk. Ubila sem 100 jajc. Napolnila 100 profiterolov. Pomila dve gori posode. Šla 15x po stopnicah. Šla 8x z dvigalom. Dvakrat sem šla na WC. Spila sem dve skodelici vode. Naredila dva pladnja orehovih rogljičkov. Vsega skupaj sem se pol ure nelagodno prestopala iz leve na desno, ker nisem vedela kaj sama s sabo. Trikrat slišala kakšno šalo na račun napisa redar na moji majici. Ja, malica je še iz časov Atlantisa in včeraj zvečer je bila prva majica, ki sem jo uspela pograbiti. (Opomba: razen jajc, obiskov WC-ja, skodelic vode in pladnjev orehovih rogljičkov so ostale številke samo približek.)

Toliko za danes.