Mogoče na tej točki ne bilo slabo opozorilo ...

... da lačni spodnjih fotografij ne gledat.

Danes sem uspešno pretihotapila mobitel v delavnico in kuhinjo, pa v resnici sploh ni problem v tihotapljenju kot bolj v tem, da me je mladi kuhar pripravnik opozoril, da ne smem preveč viset na njemu. Da bo enkrat prišel "šef" in mi ga zabrisal ob steno. "Šef" je seveda v danem trenutku tečnobe lahko katerakoli oseba s črnim predpasnikom. Ni mi čisto jasna ta situacija s črnimi predpasniki, ampak mislim, da sem pogruntala sistem - moram vprašat. Torej, navadni smrtniki imajo zelene predpasnike, bolj glavni kuharji pa črne. Tisti povsem nepomembni (torej jaz) imamo svoja oblačila in barva predpasnika je v mojem primeru bela. In ko sem že ravno pri svojih oblačilih. Ne vem kateri genij se je odločil, da bo barva oblačil bela, ampak v kombinaciji s čokolado in sadjem, s katerim dnevno kar precej rokujem, se to ne more končati drugače kot tako, da sem umazana. Zelo. Tistim z zelenimi predpasniki se vsak flek res ne pozna takoj, meni pa, in potem se počutim kot ... ne vem, čudno. V glavnem, problem je tudi z majicami. Saj sem že pisala o tistem nesrečnem redarju, zadnje tri dni pa nosim majice, ki jih je prislužila moja mati z vestno hojo v hribe v neki akciji farmacevtskega podjetja Krka. Na rokavu, seveda, piše Krka in po tistih "Redar, eni se zuni tepejo, dej posreduj." smo prešli na "Krka, en je zuni skp padu, dej zdravila". Mislim ja, izvirnost na vrhuncu. Kuharji. Pa dobro, no hard feelings, naj izvirnost prihranijo za sestavljanje menujev in jedi. 

V bistvu je celotna situacija v hotelski (pa verjetno tudi katerikoli drugi) kuhinji malce šovinistična. Večina glavnih kuharjev je moških (pri nas je edina ženska, ki nosi črni predpasnik, "šefica" na hladnih predjedeh in solatah, aja, pa še ena na zajtrkih) in kot da že sam dominanten odnos moških nad ženskami ni dovolj, so za povrh še kuharji in mislijo, da je obstoj vseh ljudi odvisen zgolj in samo od njihove kuhe. Vsi po vrsti so eni taki petelini, če so pa poleg tega še postavni, je pa ego itak že davno prebil strop. Mislim, dejstvo je, da je postavnega kuharja kar težko najti (zaenkrat nepostavno proti postavnemu vodi z 2 proti 1, za enega pa še nisem čisto prepričana, kam bi ga umestila) in verjamem, da se tipo svojih atributov sploh v taki konkurenci še kako zaveda, zato se tudi temu primerno obnaša. Tako je danes nastala ena hecna situacija, ko je v zraku obvisel še tretji vzdevek zame - Miška. Saj sicer vsi poznajo moje ime in ponavadi ga med dretjem kar vestno uporabljajo, ampak v svoji kvazi badass naravi je potrebno seveda iskat načine, da človeka spraviš v nelagodje, sebi pa privoščiš konkretno dozo smeha. Danes tako postavni kuhar pride do mene, mi da roko, se predstaviva in seveda je bil cel razlog za tovrstno dejanje to, da je od mene nekaj hotel. "Miška, lej, tuki maš tele bučke pa korenje, pa mi tkole to naribej." In tako smo prišli do Miške. Ostali kuharji so ta vzdevek takoj pograbili in padale so določene opazke oziroma komentarji. Kasneje je prišlo do te stopnje, da se je zgodilo nekaj absolutno nepričakovanega. Avtor aktualnega vzdevka stopi do mene in mi reče "Lej, upam da nč ne zameriš okol te Miške, mislim, jz tko velik puncam rečem in res ni blo mišljeno kot žalitev, al pa kej." In to je dejansko rekel z malce zaskrbljenim glasom, kot da ga v nekem vzporednem svetu morda nemara res malce skrbi zame. Seveda sem mu zatrdila, da sem okej, da ne bom trpela zaradi hujših travm in da naj se le ne sekira. Mislim, da bi bila kriva za slabo počutje enega samovšečnega in nadutega kuharja, o ne, tega pa res ne želim!

Pa dobro, da ne bom samo jamrala in stokala (in tole je v bistvu tisti del, kjer malce popravim slab vtis in odnesem celo kožo v primeru, če po kakšnem nesrečnem naključju kdo od omenjenih tole bere - in se še celo prepozna!). Tole delo je še vseeno eno izmed bolj zabavnih in zanimivih, sploh navdušujoč občutek pa je, ko te že po treh dneh "šefice" oziroma druga dekleta, ki delajo v slaščičarni, pustijo same. Grejo domov, jaz pa ostanem in charge. V ponedeljek bom celo popolnoma sama in morala bom spečt kruh! Sicer konretno zafrknila nisem še ničesar, pa tudi kakšen plaz dretja se zaenkrat še ni imel priložnosti usuti name. Roko na srce, če ste hitre jeze, radi preklinjate in mečete stvari okoli sebe, kuharski poklic bi morda znal biti več kot primeren za vas. Vsakič, ko pride naročilo, in se natakar dere "še 2 minuti" stvari kar letijo naokoli, kuharji padejo v en tak trans in vsak, ki ga utegne zmotiti ali v tem procesu sodeluje prepočasi, je lahko deležen kakšne pohvale v stilu "pa jebemti, kaj mi kle serješ naokol bla bla bla bla". Zabavno. Sploh gledat.

Mislim, lej, čist preveč pišem.