Česa vsega bi se te dni lahko bala ...

... pa sem se odločila, da se ne bom.

Gremo po alinejah? Gremo po alinejah. Čeprav sta samo dve. Lahko bi se bala:

• kako bom danes zakorakala v preddverje Grand hotela Union, kjer me bodo trije pari stoječih receptorjev (najverjetneje študentov) premerili od glave do peta (zato sem lepo oblečena) misleč si, kam nameravam, pa bom kar mimo njih brez pozdrava (ker potem se jim morebiti dejansko porodi ideja, da me kaj vprašajo) zakorala proti vratom, na katerih se bohoti napis "vstop prepovedan - samo za zaposlene". Ampak ne bom oklevala, odprla bom tista vrata, ker mi je bilo tako naročeno, in znašla se bom v najbolj hrupnem prostoru pod soncem - v hotelski kuhinji. Potem bom skušala iz spomina na plan priklicati tisti en memoriar (in ne, to drugače res ni beseda), ki me bo vodil po pravi poti do šefa kuhinje, ker hodniki v kuhinji so zaviti in v nekatere ne smeš vstopiti, razen če nisi v čistih oblekah in obutvi, in polno enih ljudi je, ki me bodo najverjetneje čudno gledali, sploh pa sem za hotelsko kuhinjo kar malce prelepo oblečena. No, potem bom našla šefa kuhinje, in ne samo, da je moj šef in da je že ta podatek sam po sebi naravnost zastrašujoč, še veliko ime v svetu slovenske kuharije je in na sploh čutim izjemno strahospoštovanje (poudarek na straho) in on se morda bo, morda pa tudi ne bo spomnil mojega obraza in kdo sem in kaj točno hočem. Ampak je rekel, naj pridem, in da me bo peljal v kadrovsko službo, ampak ob vsem tem se sprašujem, če morebiti ne bi bilo bolje, če kar na recepciji vprašam za kadrovsko službo.
• kako bom kupila letalsko karto za Sevillo prek spleta. Ker Ryanair ima hecno spletno stran in kupovanje kart preko spleta je že tako ali drugače za nekoga takega, kot sem jaz, ki letim oz. bolje rečemo ne letim na letni bazi, zelo frustrirajoče. Ker se mi še sanja ne, kaj se potem zgodi, ko dobim karto in ali dejansko imam sedeže na avionu ali kaj moram potem še narest, v glavnem, pojma nimam. Potem me skrbi kako bo s prtljago, ker hudiča da za 5 mesecev ne morem odletet ravno z enim kosom ročne prtljage, razen če si v Španiji kupim celotno novo garderobo, kar je, glede na moj omejen proračun, malce neizvedljivo, čeprav bi bilo sila zabavno. In sploh ne vem, ali naj vzamem enosmerno ali povratno, kar bi bilo ceneje, pa tudi malce tako-tako, ker pojma nimam kdaj se tam semester konča oziroma bolje rečeno, kdaj bom jaz tam zaključila z izpiti in bila pripravljena na povratek domov. Ampak bom prebrala navodila ali dve, in se poučila o vseh zadevah in prtljagi in koncu semestra in malce skalkulirala, če bom imela pa vsega dovolj, se pa usedem v avto in se v Španijo kar zapeljem!

Ampak se ne bom bala. Ker sem včeraj poslušala eno deklino, kako je med premorom v pogovoru z mano vzela v roke telefon, zavrtela številko in dejala: "Dober dan, Mačje Oči pri telefonu s Halo Muc kličem, sem dobila gospoda Pasjega? Ja, pozdravljeni gospod Pasji, Siničica mi je posredovala vašo telefonsko številko, jaz vas kličem ker bomo skupaj pripravili kilogram Pasjih sanj. Ja, ja, seveda, mi lahko posredujete kar koordinate vaše ute, da vam pošljem natančna navodila?" V glavnem, zvenelo je sila preprosto in enostavno in ne smem se bati manjših preizkušenj in izzivov, ki se pojavijo na moji dnevni agendi, ker to je edina pot, da človek kaj doseže. Iskanje prakse in opravljanje prakse in podpisovanje pogodb je edini način, da pridem do poklica, ki si ga želim opravljati. In kupovanje letalske karte, pa še to je samo pljunek v morje celotne situacije, je edini način da lahko 5 mesecev ostanem v Sevilli in dobim nove izkušnje in spoznam kaj pomeni močno pogrešati in kaj pomeni biti kdaj pa kdaj tudi sam. 

Strah me je še vedno. Ampak se bom brcnila v rit in šla in naredila tako, kot je treba.