Moj srčni utrip ...
... je trenutno verjetno tam nekje v višavah. Sedim na sobnem kolesu, poganjam pedala pred televizorjem, ki precej načenja moje živce in jih trenira v nabiranju kondicije ob nenehnem štekanju in preskakovanju programa VH1. Ravnokar se vrtijo Killersi, Runaways in komad je sicer precej dober, a na moje trenutno početje nima niti približno takega vpliva kot Cherly par minut nazaj. Govorim o ritmu komada in o motivaciji, da sploh imam voljo navlečti nase trenirko in se prostovoljno okopati v lastnem potu.
Kaplja mi s komolcev, potne kapljice imam na rokah, ravnokar je ena z mojega vratu padla na parket. O ja, čudovit svet izvajanja športnih aktivnosti v zaprtih prostorih, ni vetra, ni naravnega hlajenja in človek je po opravljeni dejavnosti precej moker.
Moj srčni utrip je bil ta vikend precej v višavah. Nekatere reči se zgodijo dokaj nepričakovano in najbolj hecna stvar je ta, da bolj kot se jih otepaš, težje se jih je znebiti in na koncu lahko samo upam, da se bo zgodilo tako, kot je prav in kot mora biti. Vse bo v redu. Še vedno je bilo.
Tale hipno je danes precej pust, ker se v resnici ne dogaja veliko. Po drugi strani se dogaja preveč. Takle čas drug teden bom verjetno stala na tehtnici s kovčkom v rokah in razmišljala, kaj vse sem pozabila, česa vzela preveč, predvsem pa bom zadrževala solze in kalkulirala, kje bodo končno lahko izbruhnile. Ob štirih zjutraj na glavni postaji? V GoOptijevem kombiju na potki do Benetk? Šele na letalu?
Ampak solze bodo, vsekakor. Pa ne zato, ker bi bilo hudo in bi tako zelo bolelo, ampak zato, ker človek gre in pušča reči za sabo in ... no, to malce boli.
Somebody I Used to Know. Pet mesecev je precej. Kaj bo, nimam pojma. Zagotovo bo vse okej, ampak, za koga? Se da brez kolateralne škode?
Kaplja mi s komolcev, potne kapljice imam na rokah, ravnokar je ena z mojega vratu padla na parket. O ja, čudovit svet izvajanja športnih aktivnosti v zaprtih prostorih, ni vetra, ni naravnega hlajenja in človek je po opravljeni dejavnosti precej moker.
Moj srčni utrip je bil ta vikend precej v višavah. Nekatere reči se zgodijo dokaj nepričakovano in najbolj hecna stvar je ta, da bolj kot se jih otepaš, težje se jih je znebiti in na koncu lahko samo upam, da se bo zgodilo tako, kot je prav in kot mora biti. Vse bo v redu. Še vedno je bilo.
Tale hipno je danes precej pust, ker se v resnici ne dogaja veliko. Po drugi strani se dogaja preveč. Takle čas drug teden bom verjetno stala na tehtnici s kovčkom v rokah in razmišljala, kaj vse sem pozabila, česa vzela preveč, predvsem pa bom zadrževala solze in kalkulirala, kje bodo končno lahko izbruhnile. Ob štirih zjutraj na glavni postaji? V GoOptijevem kombiju na potki do Benetk? Šele na letalu?
Ampak solze bodo, vsekakor. Pa ne zato, ker bi bilo hudo in bi tako zelo bolelo, ampak zato, ker človek gre in pušča reči za sabo in ... no, to malce boli.
Somebody I Used to Know. Pet mesecev je precej. Kaj bo, nimam pojma. Zagotovo bo vse okej, ampak, za koga? Se da brez kolateralne škode?
Že misel na vrnitev te lahko pomiri, da bo vse v redu. ;)
OdgovoriIzbrišiTut več sto kilometrov stran z današnjo tehnologijo ni tako zelo daleč in tisti, ki jim res pomeniš nekaj si bodo vedno vzeli čas zate. :D
Ouki douki :P
OdgovoriIzbrišiTehnologija že pripomore, ampak kaj, ko je bližina neki tolk zlo dobrega in na trenutke prekleto boli, če je ni. Bo že.