13. januar 2013 ...

 ... je bil dan, ko sem nehala konfigurirat glavo in sem začela predvsem kuhat.

Potem sem pa dolga leta kuhala. In premalo pisala. Saj sem se trudila, ameriški blogerji imajo kar lepo navado, da ob receptu vedno zapišejo tudi kakšno dogodivščino. Ampak kuharija me je tako potegnila, da sem tisti del, ki sem ga želela nameniti pisanju, vedno na hitro odpikala, da sem le lahko čim prej prešla na recept.

No, kakorkoli že - dolga leta sem kuhala. In dobro jedla. Potem sem po rojstvu dveh otrok kuhala čedalje manj, jedla pa vedno več. In sedaj sem na točki, ko mi je kuharija res bolj v breme kot kaj drugega in se kuhinje v resnici najraje kar izogibam. Po osmih letih in pol pa čutim, da se moram vrniti k pisanju. Predvsem pisanju. Da sem na točki, ko sem si mislila, da bom imela vse "pošlihtano", ampak bolj kot kadarkoli prej rabim konfiguracijo glave. 

Se vračam k osnovam. Pisanje osvobaja. Pisanje pomaga razčistiti misli. Nikoli si nisem mislila, da zna biti včasih tako hudičevo težko ujet v svojih mislih. In ko človek besede pretipka, izlije, ubesedi, kakorkoli že ... je lažje. Se vse začenja postavljati na svoje mesto.

Včasih smo pisali. Vseeno je bilo, kdo nas bere, kdo si karkoli misli ... mi smo samo pisali. V resnici za vse krivim Instagram - potem smo začeli pa samo še gledati. Si na podlagi fotografij misliti, kako nekdo živi, čeprav v resnici ne moremo potegniti prav nobenega logičnega zaključka. Sama se vsako jutro v ogledalo pogledam na tak način, da sem si všeč in da grem z dvignjeno glavo v nov dan novim izzivom naproti. Čeprav se počutim povsem drugače. 

No, pa naj bo za danes dovolj. Ne, ta blog ne bo imel Instagrama. Tudi ne Facebook strani. Kdor me najde, me najde. Kdor me bere, me bere. Jaz delam in rabim to predvsem zase. Da si skonfiguriram glavo.