Vesolje je včasih izredno radodarno ...

... in mi pošlje kakšen znak v takšni ali drugačni obliki. Me opozori na kaj zanimivega. Čez vikend sem tako v okviru študijskih obveznosti malce bolj podrobno pogledala tale prispevek: http://vimeo.com/40747291. Sama vsebina na tem mestu niti ni tako pomembna, bolj me je pritegnil prvi, uvodni del, ko dr. Tea Logar govori o tem, s katerimi področji vse se bioetika sploh ukvarja. V spominu mi je še posebej ostal izraz enhancment. Vseeno pa mi tudi ta izraz ni dal kaj dosti misliti. Vse do včeraj. Preden smo pričeli s predavanji se je namreč oglasil en mladenič, mladi raziskovalec na naši fakulteti, ki nam je razdelil anketne vprašalnike za svojo raziskavo za doktorat. In glej ga zlomka, spet ta izraz - human enhancement. Ali nevrokrepitev.

Preden nadaljujem o tem, kakšne misli so se mi začele poditi po glavi, mogoče par besed, kaj human enhancement sploh je? Wiki pravi, da je to kakršen koli poizkus, da bi začasno ali za stalno presegli trenutne omejitve človeškega telesa s pomočjo naravnih ali umetnih sredstev. Human enhancement v resnici ni samo in zgolj nevrokrepitev, ampak lahko vsebuje še mnogo drugih tehnik in posegov v človeško telo. Ena izmed takih je lepotna kirurgija, pa doping in cela vrsta drugih zadev, o katerih se tako ali drugače ljudje sila radi pogovarjamo. Zakaj? Iz enega preprostega razloga, ker eni pravijo, da je poseganje v človeško telo v taki meri škodljivo in narobe in v nasprotju z njimi drugi trdijo, da posameznik s svojim telesom lahko počne kar želi.

Ampak z anketo se mi je o nevrokrepitvi odprl povsem nov svet. Nevrokrepitev bi, za razliko od spreminjanja zunanjih značilnosti, namreč močno vplivala predvsem na kognitivne sposobnosti posameznika. Hitrejše učenje, boljše pomnenje, večja koncentracija. Vse, kar smo že neštetokrat videli v znanstveno fantastičnih filmih. Pa vseeno se mi problem pri potencialnem scenariju v prihodnosti, da bi se človek oglasil pri osebnem zdravniku, potarnal, da mu učenje ne gre, da si ničesar ne zapomni, in bi se z receptom lepo zglasil še v lekarni in dobil čudežne tabletke, ki bi rešile vse težave, zdi veliko večji. Tu konec koncev ne gre samo za to, da lahko posameznik počne s svojim telesom, kar želi. Da si poveča prsi, zmanjša nos, zgladi gube. Miselne sposobnosti in uspeh v šoli nenazadnje vzpostavljajo nek red - določi, kdo bo znanstvenik in kdo slaščičar.

In v bistvu je naravnost smešno, kako je moj možgan samo en hip zatem, ko sem prebrala anketno vprašanje "Ali mislite, da bi uporaba sredstev za nevrokrepitev vplivala na družbo?", že izrisal črn scenarij. Čudežne tabletke so dostopne celo v prosti prodaji. Z njimi najslabši študentje postanejo najboljši. In kar naenkrat se znajdemo v situaciji, ko znanje ni več pomembno. Nič več ni možnosti, da bi se sicer manj premožni z lastno pametjo, trudom in uspehom povzpeli in dosegli kaj več v življenju. Pomembno je samo to, kdo ima sredstva, da kupi čudežne tabletke. Znanje in človeška sposobnost dojemanja, razmišljanja bi bila popolnoma izničena. Malce strašno. Ampak roko na srce, nič prav dosti drugačno od tega, kar že imamo. Denar, vlada? Seveda.

Vseeno pa na koncu pride samo do vprašanja dobre stare morale. Je to etično? Sodba, po mojem mnenju, leži na dlani vsakega posameznika. Vsak posameznik se odloči, ali bo premagal svojo tremo in strah pred zagovorom diplome ali pa že samo preprostim ustnim izpitom, ali pa bo vzel Persen. In če je vse skupaj res samo pod vprašanjem morale, potem se mi zdi, da situacija v prihodnosti čez 5, 10 let niti ni tako meglena. Ampak če ni megle še ne pomeni, da je sonce.