Pujs update, drugič.

Sosedi imajo novega psa. Mladička. Ker želim mojima otrokoma približat pasje radosti, upajoč, da bosta tudi sama postala taka pasja človeka (no pun intented) kot sem sama in bomo čez par let lahko vsi skupaj uživali z novim družinskim članom, ga občasno peljemo na sprehod. In mladič kot mladič je precej smešen. Vohlja sem ter tja, preizkuša nove stvari, predvsem pa se mu včasih povsem utrga. Zadnjič je pobegnila (v resnici je psička) - izmuznila se je izza sosedove ograje in prišla za nami. 

Moj Pujs je en tak mladič. Ne ve še najbolje, kaj se dogaja. In vsak lapsus v disciplini izkoristi za to, da preizkusi, do kam lahko gre.

To se mi je zgodilo v nedeljo. Dnevni plan se je spremenil in situacija je nanesla tako, da nisem uspela imeti kosila v taki obliki, kot sem si ga zamislila. Zdaj razumem, zakaj Glenn pravi, da je vsako najmanjše odstopanje od začrtanega načrta v resnici binge - ker to zelo hitro postane. Sicer vseeno nisem jedla sladkarij, ampak prehranjevanje vsekakor ni bilo takšno, kot sem si želela, da bi bilo.

Potem me je odneslo pa še včeraj - sama sem bila v službi, veliko sem imela dela, in po 6 urah dela mi je Pujs preprosto rekel: "Ej, že včeraj si zajebala, pa dajva se še danes malo nagradit."

Kako naprej?

Glenn pravi, da najprej analiziramo, kaj se je zgodilo. Done. Potem preverimo, če je naš prehranski načrt tak, da vse štima. Mislim, da vse štima. Sem kar suverena in če se ne soočim ravno z izrednimi okoliščinami, sem v resnici povsem zadovoljna s tem, kaj si dovolim in česa ne. Potem pa preprosto rečemo "Pujs, jebi se!" in gremo dalje. 

Ves čas tega mojega projekta oz. spremenjenega načina razmišljanja in dojemanja čakam, da se mi Pujs zavestno oglasi. Tako, da ga bom jasno slišala. Ampak s tem imam še hude težave - ena izmed tehnik, ki pomaga pri "okrevanju" je namreč ta, da Pujsovo kruljenje jasno slišimo in se z njim dejansko pogovorimo in mu tudi pojasnimo, zakaj nima za burek in zakaj smo mi, z našim neokorteksom, sposobni prevzeti oblast in voditi sebe tako, kot najbolje vemo in znamo. Vseeno pa je bil Pujs precej let neločljivo JAZ - tako na hitro bi rekla da me je nadvladal nekje zadnjih sedem let. In imam težave, ker ga v kritičnih momentih še ne znam ločiti od sebe. Njegove misli se mi slišijo povsem kot moje. Ampak saj bo. Z vsakim bingeom se bom naučila, kaj mi je dejansko sporočal in to znanje mi bo ostalo za naprej.

To najbrž ni pravi način, ampak dejansko sem v resnici hvaležna za vsak binge oz. lapsus - če ne drugega, lahko iz tega potegnem nekaj znanja za naprej.

Okej, zaključim samo še z enim citatom, ki sem ga slišala v enem izmed Never Binge Again Podcastom in me je zadel v živo: 

A life of discipline is better than a life of regret.

Eden mojih največjih izgovorov za nezdravo prehranjevanje je namreč ta, da mi to, da si dovolim jest vse, daje občutek svobode. Ampak v resnici mi binganje postavlja zapor - depresija in nesreča mi postavljata take vsakodnevne omejitve, da si bom na smrtni postelji najbrž rekla: "Je bila vsa ta hrana vredna tega, da sem celo življenje živela samo na pol in si nakopala toliko obžalovanja?"

Pogumno novim zmagam naproti.