KONFIGURIRAJ GLAVO!

... je bila velika napaka, da sem kupila Simse 3. Prvič zaradi tega, ker bi se vseeno lahko še malo potrudila, raziskovala po internetu kako hudiča naj inštaliram ta košček nebes na svoj računalnik. Ampak se mi ni dalo - sem raje kliknila "plačilo po povzetju", preračunala, koliko sem to poletje že zaslužila, in to je bilo to. Preprostost. To je treba cenit. In če pomislim - Simsi niso bili napaka. Vsaj kar se financ tiče. Morda bi lahko v teh preigranih desetih urah v dveh dneh resda prebrala kakšno knjigo več, ali pa končno malo posesala po stanovanju, tudi preila mi ne bi bilo treba prati zadnji dan in držati pesti, da bo do jutri suho, ko moram na šiht, in seveda se spodobi, da človek obleče sveže spodnje gate. Doma se še da valat po postelji v umazanih - ali pa v pižami, na šihtu pa to ne gre skozi. Joj, malo bluzim. Skisalo se mi je. Preveč gledam Dexterja. Ampak je dober. Dexter. Tako dober, da se za par ur umaknem stran od Simsov in se spustim v njegov tih, misterio

Sedaj, ko sem doma, nisem še pričela delat, s faksom sem že konec za letos (no, do oktobra), sem si rekla, da bom fotkala, kaj jem za kosilo in bom zraven lahko malo prilepila recepte in tako naprej, ampak kaj, ko jem same hecne reči - torteline (ki jih je treba samo skuhati), solato s fižolom (res umetnost, ja), tople sendviče itd. itd. Tako da sem pobrskala po slikah in našla tole: Tole se imenuje "jajčka na oko", saj ne vem, mislim, da nisem še nikoli napisala recepta, kaj ne? Upam ... Drugače lahko to poimenujemo tudi biskvitne rezine s smetanovo kremo in marelicami. Tole slednje je moja iznajdba, hehe. Kaj vse potrebujemo za izdelavo tega malega koščka nebes: Krema: 2 vanilijeva pudinga 9 dl mleka 8 žlic sladkorja 1 veliko kislo smetano polovičke marelic iz kompota preliv za torto Testo: 4 rumenjaki 20 dag sladkorja 1 dl olja 20 dag moke 1/2 pecilnega praška 4 beljaki Ne vem, zakaj so najprej zapisane sestavine za kremo - ni panike.  Po

Okej, na tole sem pa res zelo zelo zelo ponosna! Dva dni dela in truda, še malo več živčkov, ampak bila je dobra in slavljenca sta bila (upam) zadovoljna. Je pa to velik projekt - ne vem, če se ga bom še kdaj lotila - predvsem zaradi faktorja strahu, ali bo, ko bomo odprli hladilnik, še vse tako, kot je bilo, ko smo ga zaprli, hehe. Zgornji del - smetana + jogurt + maline, spodnji del - nutelina torta. Meni je bila dobra - sadna skoraj boljša kot čokoladna. Bi si jo spekla kar zdaj, ampak ne smem. Že dva dni namreč ne jem sladkarij in to nameravam početi še kar nekaj časa!

LAURA ESQUIVEL - Kot voda za čokolado Roman o ljubezni, kuhariji, krivici in nesreči. Tako nekako bi lahko opisala to zgodbo s par besedami, čeprav ne zajamejo povsem dobro, o čem knjiga govori. Zgodba, ki jo pripoveduje avtorica, govori o njeni stari teti Titi, o njenem joku, rojstvu, odraščanju v kuhinji, tečni materi, krivični sestri in nesrečni ljubezni. Tematika je sila klišejska, a glede na to, da je roman napisan leta 1989 (leta 1992 posnet tudi film), in da se dogaja v mehiškem okolju na začetku 20. stoletja, je nekaj prav posebnega. Zgodba je razdeljena na 12 delov oz. 12 mesecev, vsako poglavje pa se prične z receptom. Dogajanje se večinoma odvija v kuhinji oziroma je vsaj nekako povezano z njo in tako je zgodba o ljubezni prikazana in pripovedovana na zelo poseben in lep način, ki v poplavi današnjih takšnih in drugačnih ljubezenskih romanov bralcu pričara neko drugo dimenzijo, ki ponuja veliko več, kot zgolj predvidljivost in že brane zaplete in razplete. KERSTIN GIER - N

... leto 2011 je sila čudno leto. Kaj pa vem, nekako mi nekaj ne paše. Res je, da nikoli nisem imela preveč rada lihih števil. Manjka mi neka rutina. Sem pač človek, ki rabim nekaj, kar je isto iz dneva v dan, da mi ureja moj svet. Od jutri naprej bodo to jutranji sprehodi. Dobro za Bono in zame. Začeti je treba z malim ...

Kot sem obljubila - na blog prihaja nova tema, knjige. Zadnjič sem šla v knjižnico, si naložila kup knjig, ki sem jih dlje časa želela prebrati, a čez leto nekako ni bilo časa. Ne zapusti me nikdar, na nek način znanstvena fantastika o svetu, v katerem obstaja posebna vrsta ljudi, ki so ustvarjenji zgolj in samo zato, da bodo, še preden bodo sploh zaživeli, pričeli darovati telesne organe, in po drugi strani ganljiva zgodba o ljubezni, prijateljstvu, bolečini. Zgodbo prebiramo skozi oči Kathy, ki je svoje življenje preživljala najprej na Hailshamu, nato v Kočicah in proti koncu svojega kratkega življenja kot skrbnica za druge darovalce. V njeno zgodbo sta nepretrgoma vpletena tudi Tommy in Ruth, prijatelja, med katerima se že v njihovi mladosti splete ljubezenska zgodba, za katero je, predvsem po zaslugi Ruthinega gospodovalnega karakterja, prikrajšana Kathy sama. Po knjigi je posnet tudi istoimenski film , ki me je, ko sem ga prvič pogledala, strašansko navdušil. Potem sem brala knj

... ne od alkohola, tevmeč od HRANE! Ne morem verjeti! Niti za izkušenega jedca, kot sem jaz, ni bila včerajšnja gostija mačji kašelj. Bila sem namreč na bratrančevi poroki, kjer se je jedlo in pilo počasi in v potokih. Jaz sicer nisem pila (razen dveh kapučinotov, da sem lahko ob dveh zjutraj vozila iz Jeruzalema do Ljubljane), sem pa jedla. A povem kaj vse? Saj ne vem, če sem si zapomnila, vse skupaj je bilo sila nobel, hehe. Najprej smo začeli s kanapejčki in neko prekmursko pogačo. Nek-neki-nača. Nisem si zapomnila - izgledala je kot pica - polnozrnata podlaga oz. testo, na njej pa bodisi ocvirki, bodisi sir. Blazno dobro. Če kdo ve, kako se tej stvari reče in kje najdem recept - z besedo na plan! Potem smo nadaljevali s sladkim progamom in sadjem. Razni piškoti, rezine, peciva, njama njama njama, in sadna solata, banana, melona, ananas, mango, nektarina, njama njama njama. Problem je bil edino ta, da smo te sladkarije kar konkretno napadli in posledično smo potem, ko smo se

... se včasih po napornem dnevu (ki ga niti blizu še ni konec) zgodi ena taka mala stvar, ki te nasmeji (o, mimogrede, ko smo že pri nasmehih - poučno !), polepša vsaj par minut in ti nekako da nek zalet, da greš naprej. Naprej v pisanje dolgočasne seminarske naloge. Kakorkoli, z meni zelo ljubo osebo govoriva po meni zelo neljubem socialnem omrežju (sem ujetnica lastnega prezira) in ji kažem profile meni poznanih njej nepoznanih oseb, nakar prideva do ugotovitve, da če imaš z neko osebo skupnega prijatelja, da lahko vidiš več fotografij in informacij. "Jst sem ful hotla vidt profil od ene, ampak nisem pa je hotla dodat in sem poiskala med njenimi frendi dve k jih poznam, sm jih dodala in zdj vidm vse ker ma tko naštiman ..." Pa naj še kdo reče, če to ni višek človeške kmečke logike v kombinaciji z malo iznajdljivosti? Hmm, koga sem že hotela pofirbcat ...

... človek potrebuje samo dobro knjigo in malo glasbe.

V bistvu opažam, da moram "poročilo" napisati takoj oz. kar se da hitro. Ker drugače se ta esenca in vonj, ki ti ga pusti film, izgubi in potem je poročilo samo neka crapy obnova in nima nobene druge globje vrednosti. No ja, saj jo tudi tako ali drugače nima ampka vseeno, a girl can dream . Unknown nas popelje v zasnežen, mrzel, vetroven in zelo zlovešč Berlin. Na letališče pristaneta Liam Neeson oziroma Martin Harris, doktor Martin Harris, ki je v mesto prišel s svojo ženo January Jones oziroma Elizabeth Harris, ki sicer (kot tudi v Man Men) deluje blazno neumno in smešno. Me zanima, kako bo izpadla v tazadnjih X-Menih. Martin Harris je biolog, nekaj takega, ki pa na letališču pozabi kovček s potnim listom, denarjem in vsem ostalim. Tega se zave, ko pride do hotela in seveda takoj sede v prvi taksi, ki ga vozi bosanka Gina oziroma Diane Kruger, ter odhiti na letališče. Po seriji nesrečnih dogodkov pa žal ne pristane na letališču, temveč v padajočem taksiju, ki bo vsak hip p

Najprej moram povedati, da sem res fenica Jamesa McAvoya. Sploh, odkar sem ga videla in se vanj zaljubila v Atonement. Ampak njegovi filmi so včasih komplicirani in z čudno zgodbo in takih ne maram. Ampak zadnje čase, ne glede na to, kateri film gledam, vse dojamem, ha! Tole se sliši kot da sem izredno neumna, ampak dejstvo je, da je včasih kaj sila komplicirano in se človek ob gledanju bolj napreza kot uživa. Kakorkoli, McAvoyu je tokrat družbo delala Angelina (v zadnjem času sem sicer videla kar nekaj njenih filmov, za Salt sem pozabila napisati tule gor "poročilo"), spet v svoji tipični vlogi super ženske, ki obvlada orožje, se zna pretepat, je pametna, lepa in skrivnostna. Tako zelo skrivnostna, da zapelje (na film primeren način) ubogega Wesleyja Gibsona, računovodjo, ki iz dneva v dan živi ali bolj rečeno životari. Zanič služba, tečna šefica, neumna punca in zlagan najboljši prijatelj. Polega tega pa ima ubogi Wesley še napade panike. Obupano v Google vpiše svoje ime i

... saj vem, da pišem samo o filmih. Hecna sem, nekaj časa se filmov sploh ne dotaknem, potem pa pogledam po dva na dan. Tako to je, človek mora početi, kar mu paše. In ko smo ravno pri tem, kaj počnem te dni (poleg tega, da gledam filme)? Učim se, jutri imam (upajmo) zadnji izpit (no, zadnji bo definitivno, zato ker je naslednji rok šele septembra, ha), potem pa se prične malo uživancije (in seveda tudi še nekaj dela) - pa še ena tortica je na vidiku za petek, tako da bo poleg filma še malo slikovnega materiala. Poleg tega pa non stop jem sadje (češnje, maline, melone, nektarine, marelice), ker ga imamo doma res veliko in zadnja stvar, ki si jo želim, je to, da se mi slučajno kaj pokvari ... Tako da morda bodo na obzorju še kakšni borovničevi (če bo šla mami v gozd po borovnice, ali pa jaz, konec koncev bom imela sedaj čas) ali malinovi mafini ali kaj podobnega. Ura je res pozna in sem sem prišla samo zato, da napišem par osnutkov za filme, ki sem jih pogledala, da jih slučajno ne

Norah Jones, ki mi sicer ni preveč simpatična (že njeni komadi mi nikol niso preveč sedli), je Lizzie. Elizabeth. Enkrat Lizzie, drugič Betty ali Beth, kot ji paše. In tako je tudi njeno življenje - en hip je obupana deklina, ki jo fant zapustil, ki zatava v preprost lokal naravnost v naročje Jude Lawu. Njama. Edina dobra stvar (poleg Natalie Portman) v filmu. Ampak tako Norah kot Jude igrata tako mlačna karakterja - okej ja, saj je ta film drama, drama o tem, kako se zapuščena Lizzie po kratki tolažbi (ki vključuje samo počasno jedenje borovničeve pite in nič več drugega) pri Jeremyju v njegovem lokalu odpravi na pot do izpopolnitve same sebe in potuje prek Amerike, iz mesta v mesto, kjer dela v lokalnih barih in restavracijah ter spoznava čudne in hecne ljudi. Med njimi je dolgočasni Arnie in njegova žena Sue Lynne (Rachel Weisz), s katero ima Lizzie meni nerazumljiv odnos, v naslednjem mestecu pa naleti na Leslie (Natalie Portman), pokerašico, ki izgubi ves svoj denar in se z Beth o

Luškana romantična komedija. In to je tudi vse. Natalie Portman oziroma Emma, zdravnica, ki bi sicer morala biti resna, ampak je vse prej kot resna. Zmešana, zmedena in predvsem prestrašena in nepripravljena na resno zvezo. Njeno nasprotje, Ashton Kutcher oziroma Adam, asistent pri neki TV seriji, dokaj neuspešen z blazno uspešnim očetom, a resen, ljubeč, romantičen in vse to, kar Emma ni, pa bi si želel, da bi bila. In če je Adam sin slavnega TV voditelja, je Emma zmedena deklica in to ju skozi leta združuje in spominja in nekako sta stalno prisotna v življenju drug drugega. Ko se nekoč srečata in se njuna pot splete za dlje časa. Ko Emma netipično žensko predlaga, da bi bila samo friends with benefits . In Adam netipično moško privoli in je prepričan, da se v to razmerje ne bodo vmešala prava čustva ... Film je čisto okej za popoldanski počitek, kakšen večji presežek pa se tu, žal, ne skriva. Zabavna je edino zmedena in suhcena Natalie, Ashton pa pač igra na svoj dober videz in to j

... ker je poletje in je sezona lubenic, melon in ostalih dobrot. Naj se preselijo še na blog. Kako noro imam rada ta kratek cikel sedmih dni, ko se situacija obrača in obrne in ne glede na to, kako se obrne, kmalu pridemo spet na začetek in imamo novo priložnost, da vsaj za nekaj dni, ko bo vladala rutina, le-to prenesemo v neke smotane vsakdanje reči, katerim bi morala vladati rutina. Jutri je dan za lubenico. All day long . V kombinaciji s solato. In težkim izpitom.

Okej, tole pa je film, o katerem imam kaj za pisati. Drama, dve uri in še malo dolgo, ki se sprva vleče in ne izgleda prav nič obetavno, a jo reši karizma in energija, ki jo nekako ima Russell Crowe. Tako se namreč znajdemo v popoldnem življenju Johna in Lare, ki kljub triletnemu otroku Luku in kljub neki navajenosti drug na drugega in ustaljenosti še vedno čutita neizmerno strast. Tega prizora ne bom pozabila, ma pomoje do konca življenja ne. Ker v filimih tipa Blue Valentine vidimo samo zdolgočasene zakonce in njihove spomine (če sploh) na svežo in strastno ljubezen. John in Lara (Elizabeth Banks) pa to imata. Dokler ni vsega konec - Lara je obtožena umora svoje šefinje in film nam niti ne poda kakšne podrobnejše razlage, nakar se znajdemo v dogajanju po treh letih, ko je Lara v zaporu, nič več blondinka, Luke je že malo večji poba, John pa blazno utrujen in postaran. Ko zavrnejo Larino prošnjo po dodatnemu zbiranju dokazov (ker je bojda nedolžna), ko poskuša narediti samomor, ko v

Pridno gledam filme. Približno enega na dan, kar je povsem sprejemljivo in zdravo. Zadnje dni so me v svojo past in svoj svet ujeli možje X, mutanti. Pogledala sem vse štiri dele, peti je trenutno v kinu. O tem, kakšna se mi je zdela celotna serija, bom napisala ko pogledam še zadnji del, za danes pa ostanimo pri prvem delu. Leta 2001 posnet film nas popelje v aktualen svet, kjer je situacija ravno prav zapletena, da je vse skupaj zanimivo in ne preveč nerazumljivo. Zgodba nas postavi v dogajanje, ko se na svetu bijejo bitke med ljudmi in mutanti. Razne polemike o tem, ali bi morali biti mutanti registrirani ali obravnavani kot navadni ljudje ne razdelijo sveta samo na ljudi in mutante, temveč tudi na dobre in slabe mutante. Na strani dobrih je Professor X oziroma Charles Xavier, ki vodi šolo za nadarjene otroke, ki so v resnici mladi mutantje. Tam jih uči, kako preživeti in nadzorovati svoje moči. S svojo sposobnostjo branja misli je eden najmočnejših mutantov na svetu. Na drugem bre

... bolj zgodaj vstanem. Je kot da bi moje telo imelo poseben mehanizem - če bodilko nastavim ob 6:00, se bo mehanizem zagnal pol ure prej. Če budilke ne bi nastavila, bi se zbudila ob 6:00. Dolga leta sem imela eno tako srčkano budilo - dobila sem jo pri reviji Ciciban, taka mala luškana hišica je bila. In imela je tisti dobro znani titititi titititi titititi, kot ga ima večina budilk. Potem so jo leta zdelala in od takrat naprej nimam več budilke. Samo še mobilne telefone. LG pa mi zadnje čase dela težave. V ponedeljek zvoni, v torek tudi, v sredo pa si ponavadi vzame dopust. On lahko, jaz pa ne. Konec konec je težko biti študent, ki bom (če bo vse po sreči) z izpiti opravila in končala že tretji dan študijskih počitnic oz. izpitnega obdobja. Vseeno pa je to dvorezen meč - hoditi na faks, pisati še zadnje seminarske in imeti predstavitve le-teh in se poleg tega še učiti, tough cookie . In poleg tega razvijati še glasbeno kariero - vaje in poroka in maša in še in še bi lahko našte

Kaj naj rečem, po dolgeeeeem času me je seminarska naloga za faks spodbudila, da se zopet pričela gledati filme. Serije so se večinoma zaključile in sedaj sem na milost in nemilost prepuščena čakanju in na vrsto pridejo filmi. Če bo šlo vse po sreči, bom na dan lahko pogledala dva filma - enega zjutraj na kolesu (in kolikor mi ga ostane še popoldne po kosilu) in enega zvečer. Just Go With It, romantična komedija, ki me je na trenutke res nasmejala. Adam Sandler je uspešen plastični kirurg, ki je odkril, kako osvojiti ženske - nosi poročni prstan in pretvarja se, da je nesrečno poročen in da ga žena pretepa. Nekako tako. Nekega dne pa, ko pozabi nadeti "poročni prstan", spozna Palmer. Ujameta se tudi brez zlagane zgodbe. A ko Palmer najde prstan, se stvar zaplete. Tako Danny naplete zgodbo o tem, kako se ločuje, in ker Palmer želi spoznati ženo, to vlogo prevzame Dannyjeva asistentka Katherine. Ne bom dolgovezila - zgodba je pač še ena tistih, ki ponujajo in kar kričijo po te

... so ti junijski dnevi. Ne da se mi učit, pravzaprav se mi ne da nič ... Tako zelo si želim vnesti en red v moje življenje - 3x na teden kolo, 2 litra vode na dan, sugar-free, se manj obremenjevati s hrano, ampak nekako kar ne gre. Saj ne vem - ali je bolje, da razmišljam na polno, ali da sploh ne? Saj je jutri spet nov ponedeljek. In v bistvu je potreben samo en dan ... da vidim, kakšni so učinki sprememb in me potegne v to "novo življenje". Zdaj pa grem narest nekaj koristnega. Kakšno malenkost, ki bo pomenila veliko. Danes.

... slaba blogerka sem. Ne morem pomagati, toliko enih reči se mi dogaja v življenu, da še sama komaj sledim. V prvi vrsti je seveda izpitno obdoje, ki pa mu, žal, še kako dobro sledim. Da pa bo vsaj vam življenje malo lažje, par fotografij, kaj se je med drugim dogajalo v zadnjem tednu ...