My Blueberry Nights

Norah Jones, ki mi sicer ni preveč simpatična (že njeni komadi mi nikol niso preveč sedli), je Lizzie. Elizabeth. Enkrat Lizzie, drugič Betty ali Beth, kot ji paše. In tako je tudi njeno življenje - en hip je obupana deklina, ki jo fant zapustil, ki zatava v preprost lokal naravnost v naročje Jude Lawu. Njama. Edina dobra stvar (poleg Natalie Portman) v filmu. Ampak tako Norah kot Jude igrata tako mlačna karakterja - okej ja, saj je ta film drama, drama o tem, kako se zapuščena Lizzie po kratki tolažbi (ki vključuje samo počasno jedenje borovničeve pite in nič več drugega) pri Jeremyju v njegovem lokalu odpravi na pot do izpopolnitve same sebe in potuje prek Amerike, iz mesta v mesto, kjer dela v lokalnih barih in restavracijah ter spoznava čudne in hecne ljudi. Med njimi je dolgočasni Arnie in njegova žena Sue Lynne (Rachel Weisz), s katero ima Lizzie meni nerazumljiv odnos, v naslednjem mestecu pa naleti na Leslie (Natalie Portman), pokerašico, ki izgubi ves svoj denar in se z Beth odpravi na pot do Vegasa. Ves čas Lizzie ohranja stik z Jeremyjem, ki je bolj kot romantičen nek hecen stik prek razglednic, ki služi predvsem njenu razumevanju in razšičevanju svojih misli in same sebe ... Kaj pa vem, neposrečena zgodba, neposrečena glavna igralka, dokaj neposrečen film, ki razen slastne borovničeve pite (pa še ta ne izgleda kot nek presežek) in Juda in Natalie ne ponuja ničesar dobrega in ogleda vrednega.