Kot voda za čokolado, Nevesta je žal rekla ne

LAURA ESQUIVEL - Kot voda za čokolado

Roman o ljubezni, kuhariji, krivici in nesreči. Tako nekako bi lahko opisala to zgodbo s par besedami, čeprav ne zajamejo povsem dobro, o čem knjiga govori. Zgodba, ki jo pripoveduje avtorica, govori o njeni stari teti Titi, o njenem joku, rojstvu, odraščanju v kuhinji, tečni materi, krivični sestri in nesrečni ljubezni. Tematika je sila klišejska, a glede na to, da je roman napisan leta 1989 (leta 1992 posnet tudi film), in da se dogaja v mehiškem okolju na začetku 20. stoletja, je nekaj prav posebnega. Zgodba je razdeljena na 12 delov oz. 12 mesecev, vsako poglavje pa se prične z receptom. Dogajanje se večinoma odvija v kuhinji oziroma je vsaj nekako povezano z njo in tako je zgodba o ljubezni prikazana in pripovedovana na zelo poseben in lep način, ki v poplavi današnjih takšnih in drugačnih ljubezenskih romanov bralcu pričara neko drugo dimenzijo, ki ponuja veliko več, kot zgolj predvidljivost in že brane zaplete in razplete.

KERSTIN GIER - Nevesta je žal rekla NE

Če je zgornja knjiga nekaj posebnega, potem je tale nesrečna nevesta popolno nasprotje. Zgodba, katere konec je znan že na začetku. Okej, saj je jasno, da avtor zgodbo stopnjuje, pušča sem in tja kakšne dokaze in namige, ampak tole je tako predvidljivo, da je že kar žalostno. Bralec je tako postavljen v popolno življenje Elisabeth, ki pa se, seveda, kmalu klavrno konča, Elisabeth pa je na koncu vseeno zmagovalka. Ker je pač super ženska. In iz vsake situacije potegne najboljše. Velik poudarek na opisovanju reči, ki meni osebno sploh niso pomembne (npr. kakšen make-up si je junakinja nadela, in v kaj točno je bila oblečena). Da ne omenim, da se mi je zazdelo, da je na koncu tempo se kar malo pohitril - pa ne v dobrem smislu, ampak dejansko je konec opisan na 20 straneh, med tem ko prej trpimo na 200 straneh. Posledično sem knjigo prebrala v zelo kratkem času - pa ne zaradi tega, ker bi bila tako dobra, ampak ker je tako enostavna.