KONFIGURIRAJ GLAVO!

Hugo Tale mojstrovina je vsekakor eden mojih favoritov za oskarja za najboljši film. Ampak mislim, da je vsem jasno, da ga ne bo pobral. Škoda. Ali pa tudi ne, konec koncev so oskarji sami sebi namen, dobri filmi pa itak ostanejo v mislih in srcih gledalcev. Pred ogledom filma nisem imela pojma, o čem govori, kdo ga je režiral, nič. Videla sem samo plakat in na njem dečka, ki visi na urinem kazalcu in sem si mislila da je to neka fantazijska družinska zadeva. V bistvu nisem daleč od resnice - film je res fantazijska družinska poslastica, ampak ne v klasičnem pomenu besede. Film je namreč zgodba o preteklosti, bolečini, iskanju smisla ... tako zelo podobna Extremely Loud & Incredibly Close . Tudi tu je glavni junak deček, Hugo (odlični Asa Butterfield), ki ostane brez očeta. In prav tako kot Oscar, tudi Hugo išče prav poseben ključ, ki je zadnji, manjkajoči del "robota", ki sta ga z očetom našla v muzeju in ga skušala popraviti, da bi spet deloval. Hugo je prepričan, d

... ali dva ali trije, ko bi se nekam zaprla in prenehala obstajati. Ja, spet sem v tisti fazi, ko imam kar sicer nekaj reči za narest, pa sem totalno brez volje in energije za karkoli. To potem, seveda, vodi v obup, češ 'hudiča, zakaj se mi nič ne da, pa toliko imam za narest' in dodatno živciranje in sekiranje. V bistvu je ta situacija tako zelo komična, da bi bila težko še bolj. Najlažje bi jo seveda pojasnila s konkretnim primerom ali več njih, ampak so tako zelo banalni, da se mi ne da še enkrat o njih razmišljat. Pa saj v bistvu mi nič ne manjka - sita sem, toplo mi je (v tem specifičnem trenutku celo malce vroče), mogoče edino mehur pošilja določene signale, da se bo v naslednje pol ure potrebno odpraviti v spodnje nadstropje. Ja, nič mi ni hudega. Kako zelo, res, kako zelo in iz dna srca sovražim dneve, ko me popade tako občutje. Dolgčas v kombinaciji z nejevoljo in pomanjkanjem energije in motivacije za karkoli. Tragika je samo ta, da je ta specifična oblika dolgčasa

... sta se v naši vasi zgodila dva vloma. Prvi v eno stanovanjsko hišo sredi belega dne, drugi v gasilski dom. Ti dogodki so me popeljali v razmišljanje o tem, kaj bi se zgodilo, če bi vlomilci izbrali našo hišo, kaj bi nam lahko odnesli. Denar je na banki, jaz zlatnine niti nimam in takole na prvi pogled sta mogoče še edini nekaj vredni stvari računalnik in mobitel. Mogoče avto, ampak tu je govora o izkupičku od prodaje ki bi zadostoval samo za kakšno kavo, v najboljšem primeru za večerjo. Ampak, seveda, predmeti nimajo samo neke finančne vrednosti, ampak tudi pomembnejšo, emocionalno vrednost za lastnika. Tako že nekaj časa razmišljam, katere so tiste stvari v mojem življenju, ki so tako finančno kot tudi emocionalno meni najbolj vredne. In potegnila sem črto - da se kakšen predmet sploh uvrsti na seznam meni zelo ljubih, mora izpolnjevati en sam pogoj: biti mora bodisi knjiga , bodisi obutev . Seveda sem o teh rečeh že pisala, ampak pojma knjiga in obutev sta zelo široka. Oboje

... da se nekdo sovraži kot mački in psi. Danes sem (skoraj) na lastni koži izkusila, kako močno je lahko to sovraštvo. Tiste sončne nedelje, ko smo se soseda, moja mati in jaz odpravljale na volišče, nama soseda naznani, da imajo novega mačka. Da ga je našla na parkirišču nekje za Bežigradom in da ga je posvojila. Okej. Potem sem sem ter tja opazila tega mačka, kako je plezal po drevju ali se sprehajal naokoli. Luškan muc. Ampak od današnjega dne naprej ni več tako zelo luškan muc , ampak ga prepoznam samo še pod oznako najbolj zlobni muc ever . Okej, naj najprej nekam razjasnim. Jasno je, da imam rada pse, mačke in vse ostale živali. Ampak ko pride do tega, da se moram odločiti med mačko in psom, bom v vsakem primeru izbrala psa. O stereotipih, ki krožijo naokoli o mačkah in psih, ne bi, sem pa na lastni koži izkusila, kaj pes lahko ponudi človeku in to mi ustreza. Bona je zvesta prijateljica že skoraj 11 let in razen občasnega renčanja name (pa še to samo kadar je predmet d

Moneyball V bistvu ne vem, kaj bi pravzaprav napisala. Med gledanjem tega filma, športne drame, posnete po resničnih dogodkih, mi je po glavi šla samo ena misel - če je lahko film, ki govori samo in izključno o baseballu, zanimiv človeku, ki nima pojma o baseballu in ga to niti ne zanima, potem že mora biti nekaj na tem. Ker ta človek, ki nima pojma o baseballu in ga to niti ne zanima, sem, seveda, jaz. Ne maram športnih filmov, če že, so mi zanimivi samo tisti o boksu. Ampak še to samo pogojno. Filma, kot je Moneyball, ne bi sama nikoli pogledala, če ne bi bil nominiran za oskarja. Mogoče bi ga pogledala, če bi bila strašanska ljubteljica Brada Pitta, ampak tudi to nisem, tako da ja. Ampak mi ni žal, da sem ga. Billy Beane, vodja oz. manager baseballskega kluba, se po neuspehu odloči preizkusiti novo taktiko. Peter Brand (Jonah Hill) mu predstavi sistem izbiranja igralcev zgolj in samo na podlagi statistike. Ne bom dolgovezila z vsebino in s tem, kaj se dogaja v filmu. Vse preveč

... devetnajsti februar. Tale datum, ki je sicer zelo neprijazen (liho število, pa tudi sam februar mi ni preveč povšeči), pa je v točno tem trenutku pomemben z več vidikov. A . Po magičnem devetnajstem februarju bo sledil dvajseti februar, dan, ko se je pred 22 leti (minus en dan) rodila moja dobra prijateljica Š. Voščila ji bom jutri, bloga pa itak ne bere, ha. B . Po magičnem devetnajstem februarju in po dvajsetem februarju pride končno enaindvajseti februar, dan, ko se je pred 21 leti (minus dva dni) rodil moj predragi A1. Voščila mu bom (žal samo preko SMS-a ali v najboljšem primeru Skypa) čez dva dni.  C . Jutri nastopi silno nemagični ponedeljek, ko je treba nazaj na faks. Ko bi se drugi semester le odvrtel najmanj tako hitro, kot se je prvi.  D . Danes na ta magični devetnajsti februar sem odposlala prijavo za Socrates Erasmus. V bistvu je tale točka edina relevantna za ta zapis, ampak nisem hotela napisati zapisa samo v ta namen, ne vem, se mi ne zdi dovolj pomembno

... četrtina leta, odkar me ni več na Facebooku. Počutim se odlično in še sem živa. Tudi kar se moje družabnosti in ohranjanja prijateljskih stikov tiče, se ne morem pritoževati. Nič mi ne manjka. Sem pa v zadnjih dneh malce razmišljala o tem, kaj Facebook dela ljudem. Kako na njih vpliva. Kakšno novo vrsto ljudi izumlja. Sem tole moje razmišljanje razdelila v štiri točke - sej vem, pet bi bilo veliko bolj poetično, ampak kaj pol, danes sem pač rahlo rebelde . Prvič . Posameznik (oz. uporabnik) na Facebooku dobi občutek, da mora s širnim svetom deliti pomembne informacije. To so čisto tiste osnovne informacije, nekatere je potrebno vnesti že ob prijavi. Pravo ime, priimek, kraj bivanja, rojstni datum, kje se šolaš, kje si zaposlen, si samski/poročen/odovel/zakompliciran in v razmerju do koga se vsa ta ljubezenska drama odvija, kdo so tvoji družinski člani, s kom si hodil v osnovno šolo, s kom v srednjo, s kom sedaj guliš klopi na fakulteti ali v pisarni, katere serije spremljaš,

Okej, stvar je taka, gre pa takole. Končno mi je uspelo neizvedljivo. Pogledat tri slovenske filme. In sedaj sem za nadaljnih pet let odrešena kakršnih koli želja po spremljanju slovenske filmske produkcije. Razočarana, na celi črti. Pa ne toliko nad samimi filmi in njihovo vsebino (itak sem pričakovala en drek) temveč bolj nad n-številom ljudi, ki so mi zatrjevali, da je Gremo mi po svoje najboljši slovenski film vseh časov. Da je to epsko. In tudi za Izlet sem dobivala podobne odzive, ampak gremo lepo po vrsti. Izlet Trije bivši sošolci iz gimnazije se odpravijo na morje. Bajsi, homoseksualec, Grega, vojak in Živa, punca. Pač punca. Grejo na izlet. To je to, end of story . Ni zapleta, ni vrha, ni razpleta, samo ena sama drama in žalost in gledanje oblakov in trave in osredotočanje na malenkosti, ki naj bi ustvarjale atmosfero - ampak kako hudiča boš ustvaril atmosfero, če film niti nima zgodbe? Karakterji so povprečni, nezanimivi, ampak tragično je dejstvo, da je v celotnem

Punce so bile včeraj zadovoljne s torto (besede navdušene raje ne bi uporabila, roko na srce, tudi meni kdaj kaj ne uspe, hehe). Zopet smo imele namreč mesečni babji čvek in klepet (mogoče zaradi tega danes tako strašansko piha, ampak okej, dokler ni dežja, se še preživi) in ker je kar 50 % klasične zasedbe izrazito zbirčne (beri: ne jejo sadja), je bila torej odločitev preprosta - torta bo čokoladna.  In je bila čokoladna, pa še kako. Recept sem že kar nekaj časa nazaj zasledila v reviji Dober tek, pa ni bilo prilike, da bi ga stestirala. Je pa čisto preprosto, malce sem ga pa tudi priredila. No, za nekoga, ki je že kdaj prej v življenju poizkusil narediti mousse. Saj zadeva ni komplicirana, samo treba je stestirati kako in kaj. Jaz sem delala v pekaču premera 26 cm.  Biskvitna podlaga : 2 jajci 2 žlici sladkorja 2 žlici moke 1 žlica kakava Jajci in sladkor stepamo, stepamo, stepamo dokler mešalec ne omaga. V zmes presejemo kakav in moko in vmešamo. Pečemo po

... če se mi ne bo uspelo zrediti. Fotografije niso ravno najboljše, roko na srce - nisem imela časa za ukvarjanje z estetskim vidikom fotografij, morala sem namreč loviti sline, ki so se mi sedile v potokih. To je bila seveda zgolj prva faza, v drugi fazi pa sem se prijetno sita odkotalila domov. Z doggy bag om v roki. Tele zadeve so vse po vrsti zelo slastne in zagotovo jih bom stestirala še doma. Pri piškotih je situacija bolj kompleksna, pa še jaz jih nimam toliko rada. Ampak tele kvašene zadeve so pa naravnost božanske. Tako da recepti zagotovo sledijo.

... ker sem sicer zadnje dni čisto preveč zgovorna. Oh, saj bodo že še prišli dnevi molka in tišine. Samo par misli, zakaj komaj čakam poletje , sem želela zapisati. Ampak z vsako novo besedo, ki jo zapišem, se moje misli kar odpirajo in širijo in za povedati imam pravzaprav toliko reči. Bolj kot za koga drugega jih želim zapisati zase. Včasih sem prav sovražila poletje. Vročina v kombinaciji z družinskimi geni, ki povzročajo, da kar teče iz mene, mi je zagrenila tistih par mesecev tako opevanega poletja. Še kakšni dve leti nazaj bi ubijala za zimo, sneg, tople bunde, pisane šale in vse ostale spremljevalce mraza. Potem pa sem se letos nekega mrzlega večera, ko sem se zavijala v prvo, drugo in tretjo oddejo, zalotila pri razmišljanju o tem, kako poleti spim pri odprtih balkonskih vratih; kako poslušam igranje čričkov in druge golazni, klepet in smeh sosedov, ki sedijo na vrtu in se hladijo, curek vode, ki pada na presušeno travo in drugo zelenje; poletje mi prinese tri brezskrbne

... da sem pred leti že pisala blog. To je bil čisto drugačen način pisanja, konec koncev sem imela tudi rahlo drugačen način življenja in razmišljanja. Bila sem mlajša, neumnejša, drugačna v mnogih pogledih. S pisanjem sem prenehala tam malo pred maturo, ampak nekaj pameti je bilo pa vseeno še v meni - vse pisarije in neumnosti sem namreč izvozila nekam na svoj računalnik.  Potem je prišla doba trdih diskov. Najprej sem imela enega, 500 GB velikega, takega, ki je za delovanje potreboval še priključek na elektriko. Tam so bile vse modrosti in vsa zabava mojega malega sveta (beri: dokumenti, filmi, muzika, fotke, vse). Ker je moja soba že skorajda slavna po pomanjkanju vtičnic, se ljubezen med mano in sicer izjemno uporabno kištico na dolgi rok torej nekako ne bi obnesla. Zato sem ob prvi priliki disku numero ena predstavila veliko manjšega brata, disk numero dve. Le-ta ni potreboval dodatnega adapterja za elektriko, šiba samo na USB priklop. Ker je disk numero dve veliko bolj

... sama. Nazadnje sem se takega podviga lotila par let nazaj, ko se je v kinu vrtel peti del Harryja Potterja. Pa da se ne bodo sedaj množice mojih prijateljev vzdignile in v grozi planile nadme v smislu ' pa zakaj nisi poklicala, pa ne moreš sama po kinu hodit, pa kaj si tok nedružabna, blablabla '. Včasih človek mora kam sam. Ne da zagovarjam asocialnost in nedružabnost, vendar pa tudi nisem pristaš tistih, ki ne morejo biti sami in ob sebi konstanstno potrebujejo družbo. Ljudje smo, seveda, družabna bitja in potrebujemo družbo, imamo usta, da z njimi govorimo drugim in ušesa, da z njimi poslušamo, kaj drugi nam govorijo. Imamo pa tudi svoje misli in včasih moramo biti sami z njimi. Ne vem, če mi gre še kakšna stvar bolj na živce kot to, da z nekim prijateljem hodiš po mestu in se moraš na vsakih deset metrov ustaviti, da ta prijatelj, ki iz metra v meter postaja bolj in zgolj samo znanec, pozdravi in spregovori par besed s svojimi drugimi prijatelji/znanci. Tole sem se

... pa ne samo takrat, ko gre za modo in način oblačenja. Danes zjutraj dopoldne sem med športnim udejstvovanjem v obliki kolesarjenja na sobnem kolesu poslušala radio. Nekako je treba pokuriti masovne količine sladkorja in vsega nezdravega, kar ta svet premore in kar sem vase vnesla v zadnjih dveh dneh. Imam dober izgovor, zakaj (ki v bistvu ni izgovor, ampak povsem utemeljen razlog), ampak o tem kdaj drugič. Ali pa tudi ne. Kakorkoli, poslušala sem radio. Ponavadi gledam televizijo, ampak ker sem se nedavno odločila, da se distanciram od politične drame, ki se iz tedna v teden vije in pretresa tole našo ljubko deželico (ki prav zaradi te politične drame postaja vedno manj ljubka), in ker je večina drame v takšnih in drugačnih podobah prenesena prav prek malih zaslonov, je torej edina razumna odločitev, da moč (pilot, daljinec, upravljalec?) ostaja izven dosega mojih rok. Radio, sploh meni zelo ljub Val 202, je torej razumna odločitev. Glasba je dobra (in predvsem raznolika!), k

... da bi izkoristila ugodnosti študentskega življenja in pobegnila. V Španijo. Erasmus . In te fore. Zaenkrat se samo še igram. Veliko je namreč vprašanj in dvomov in dilem. Kot na primer: četrti letnik bom, kako bo s pisanjem diplome? Kako bo s celoletnimi predmeti? V Španiji nihče ne zna angleško. Bojda so španski študentje zelo neprijazni. Kako bom opravljala izpite v španščini? Moja španščina je na nivoju " que tal, me llamo Tina y no hablo muy bueno por eso te pido que no hablamaos sobre las politicas ". Kaj če bo grozno? Kaj če, kaj če, kaj če ... Kaj če bi se za začetek samo prijavila, spisala kick-ass motivacijsko pismo, in počakala, da se zgodi, kar se zgodi ... Medtem pa končno že enkrat nesla disk na servis, da mi rešijo drobtinice mojega bloga, kjer sem pred štirimi leti opisovala moje življenje v Salamanci in ... bi šla nazaj. Do 19. feburarja je rok za prijavo, in glede na to, da sem včeraj zaspala z mislijo na Španijo in danes večino časa v služ

... vprašanje se mi zadnje dni podi po glavi. " Če bi jutri umrla, bi bila zadovoljna s svojim življenjem?" In morda sem marsikaj in marsikaj nisem, ampak vsekakor sem pa iskrena do same sebe. In moj iskren in odkrit odgovor (ker človek konec koncev sebi ne more metati peska v oči) bi bil ... ne . V življenju si ne želim potovati, ne želim obiskati vseh evropskih prestolnic, niti si ne želim eksotničnih počitnic kje daleč, daleč stran. Potovanj niti ne maram, laufanje od ene znamenitosti do druge me utruja. Na avtobusih mi je slabo, na letališčih se predolgo čaka. Bi pa vseeno šla v Španijo, peš na Camino de Santiago . In šla bi na izmenjavo ali študirat v tujino, zakaj pa ne. Ampak ta točka, povezana s študijem, se povezuje že z naslednjo ... Ne maram svojega študija. Komunikologija, FDV, sranje. Ne rečem, da stvari niso zanimive, so pa neuporabne. Ko bom (če bom) v naslednjem študijskem letu pisala diplomo in se nekoč kasneje podala na trg delovne sile in i

... za vse ljubitelje knjig. Ali pa tudi ne. Kakorkoli, današnji dan je vsaj zame sila vzemenetljiv. Pa ne zato, ker sem bila pri frizerju. Tudi dopoldanski izpad elektrike in posledično ročno odpiranje vrtnih vrat, ki se drugače odpirajo na elektriko, ni bil vrhunec dneva. Tudi vožnja čez Tomačevski rondo v upanju, da so na Siolu imeli prav in da me ne bo ustavil Darsovec in me za ušesa, ker še nimam vinjete (čeprav bi mu lahko dejala, da nam je zmanjkalo elektrike in nisem mogla vključiti fena, s katerim bi tega hudiča spravila dol s šipe), kljub vsej svoji vznemerljivosti ne zaseda prvega mesta. Danes moja najljubša spletna knjigarna, Book Depository, razvaja z enkratnimi ponudbami. Akcija poteka 24 ur, vsako uro pa je predstavljena ena sama knjiga, ki je močno znižana (vsekakor nad 50 %, vse tja do 80 ali še več) in na voljo v samo 500 izvodih. Za nakup posamezne knjige je na voljo samo ena ura oz. dokler ne poidejo vsi izvodi, naslednjo uro je namreč predstavljen že nov naslo

... si vsakič znova rečem, da bom pogledala vse filme, ki so nominirani za oskarje. Predvsem tiste, ki so nominirani v kategoriji za najboljši film. Podelitev je 26. februarja, jaz pa v petek odpišem zadnji izpit in imela bom dobre tri tedne časa, da pogledam vse filme oz. tiste, ki jih še nisem. Seznam je tak: The Artist The Descandants Extremely Loud & Incredibly Close The Help Hugo Midnight in Paris Moneyball The Tree of Life War Horse Midnight in Paris, The Help in The Tree of Life sem že uspela pogledati. Ostali me še čakajo. Seveda se bom odpravila tudi kaj v kino, sploh ob torkih. Je pa seveda malce smešno - The Descandents pridejo v Kolosej komaj 23. februarja, Eytremely Loud & Incredible Close pa šele 22. marca! Nekaterih filmov pa naše kinodvorane itak sploh videle ne bodo. Tako pač je. Saj smo se ljudje že kot otroci igrali pirate, zakaj ne bi s to čudovito igro, z malce prilagojenimi pravili, nadaljevali še v kasnejših letih?