Mislim, da sem že večkrat omenila ...

... da sem pred leti že pisala blog. To je bil čisto drugačen način pisanja, konec koncev sem imela tudi rahlo drugačen način življenja in razmišljanja. Bila sem mlajša, neumnejša, drugačna v mnogih pogledih.

S pisanjem sem prenehala tam malo pred maturo, ampak nekaj pameti je bilo pa vseeno še v meni - vse pisarije in neumnosti sem namreč izvozila nekam na svoj računalnik. 

Potem je prišla doba trdih diskov. Najprej sem imela enega, 500 GB velikega, takega, ki je za delovanje potreboval še priključek na elektriko. Tam so bile vse modrosti in vsa zabava mojega malega sveta (beri: dokumenti, filmi, muzika, fotke, vse). Ker je moja soba že skorajda slavna po pomanjkanju vtičnic, se ljubezen med mano in sicer izjemno uporabno kištico na dolgi rok torej nekako ne bi obnesla. Zato sem ob prvi priliki disku numero ena predstavila veliko manjšega brata, disk numero dve. Le-ta ni potreboval dodatnega adapterja za elektriko, šiba samo na USB priklop. Ker je disk numero dve veliko bolj priročen za vklop/izklop, pa tudi hitreje dela, če človek na njem gleda fotke ali kaj drugega, sem nanj prenesla vse dokumente in fotografije, torej tiste zadeve, ki so izrednega pomena. Recimo. Na disku numero ena so torej ostale samo serije, ki sem jih večinoma že pogledala in lepa zbirka filmov.

Pa tudi en dragocen zaklad - BLOG!

Dolgo časa sem namreč mislila, da je blog skupaj z ostalimi dokumenti romal na disk numero ena in da je bil lepo na varnem. In ko se jaz lepega dne odločim, da poiščem te pisarije, jih na disku numero dve ni bilo. Po začetnem šoku si opomorem in se odločim, da pregledam še disk numero ena. Nekje v tistem času pa se mi je pripetil neljub dogodek in disk je bil nedostopen. In trajalo je celo leto, da sem se jaz končno odločila, da zadevi pridem do dna in da poiščem moj blog!

Začela se je saga "kako popraviti disk?": najprej sva z A.jem odprla disk in vhod za USB s sekundnim lepilom prilepila nazaj. Ni delovalo. To sva ponovila 14 dni kasneje (jaz namreč trdno verjamem, da se stvari čudežno same popravijo, če jih malce pustiš pri miru), še vedno brez uspeha. V petek sva po mrazu pešačila po industrijski coni v Stegnah in na uradnem WD servisu postokala, kaj nama je narediti. Mislili so, da se šaliva, da hočeva rešiti disk, če pa lahko kupim novega za 60 €. Žalostnih obrazov, jaz pa rahlo strtega srca, ker mi je moj blog čedalje bolj polzel iz rok, sva odpujsala domov.

Cel vikend sem tuhtala - a je blog sploh na disku numero ena? Hudiča, saj bi moral biti na disku numero dve, tja so namreč romali vsi dokumenti. Če ga ni tam, kje potem je? Sem ga zapekla na kakšen CD? (In danes med pospravljanjem sobe sem dejansko pregledala par CD-jev, brez uspeha.) Potem sem začela guglat, če lahko pišem na Google, oni imajo ja vse v arhivih, tudi če človek kaj zbriše, če jim pojasnim situacijo, mi bodo zagotovo pomagali? Še pred dvema urama je tudi A. guglal, kaj bi lahko storila ... potem pa, razsvetljenje.

Na tem mestu bi bilo edino pravilno, če bi spisala Odo A.ju, ali pa vsaj kakšen Sonetni venec. Iz samega dolgčasa je moj prečudoviti fant namreč odprl disk in pričel tuhtat, kaj bi lahko še ukrenila. Razmišljal je, če bi disk dal v eno drugo ohišje, pa je kmalu opustil idejo. Dobil je namrečveliko boljšo! Disk je priklopil v računalnik ... saj ne znam pojasnit. Razkrili so se mi notranji organi kište računalnika, šraufenciger je igral, označevali so se kabli, brskalo se je po predalih in naenkrat se je na zaslonu pojavil napis My Book. Par klikov, mapa Downloads, file z imenom blog-04-19-2009.xml in od takrat naprej sem ... v devetih nebesih.

Ko bom prebrala, kakšne traparije sem pisala pet let nazaj, se bom najverjetneje vrnila v kruto realnost, ampak nima veze. Sita sem, toplo je, maratonsko branje se lahko prične!