Eno zelo preprosto ...

... vprašanje se mi zadnje dni podi po glavi.

"Če bi jutri umrla, bi bila zadovoljna s svojim življenjem?"

In morda sem marsikaj in marsikaj nisem, ampak vsekakor sem pa iskrena do same sebe. In moj iskren in odkrit odgovor (ker človek konec koncev sebi ne more metati peska v oči) bi bil ... ne.

V življenju si ne želim potovati, ne želim obiskati vseh evropskih prestolnic, niti si ne želim eksotničnih počitnic kje daleč, daleč stran. Potovanj niti ne maram, laufanje od ene znamenitosti do druge me utruja. Na avtobusih mi je slabo, na letališčih se predolgo čaka. Bi pa vseeno šla v Španijo, peš na Camino de Santiago. In šla bi na izmenjavo ali študirat v tujino, zakaj pa ne. Ampak ta točka, povezana s študijem, se povezuje že z naslednjo ...

Ne maram svojega študija. Komunikologija, FDV, sranje. Ne rečem, da stvari niso zanimive, so pa neuporabne. Ko bom (če bom) v naslednjem študijskem letu pisala diplomo in se nekoč kasneje podala na trg delovne sile in iskala zaposlitev, močno dvomim, da jo bom iskala na področju komunikologije. Družboslovja. Novinarstva. Kakorkoli. Ne morem maram pisati na ukaz in tega ne mislim početi celo življenje. Neumna tekma s časom. Kaj se zgodi, če jo izgubiš, mi še ni uspelo izvedeti in si niti ne želim. Ali pa. Mogoče, enkrat, ko bom imela dovolj vsega. Kakorkoli. Želim biti nekje v delavnici, ustvarjati, pa tudi če cel dan isto stvar. Cel dan mesiti, valjati, izrezovati, polniti, oblivati, krasiti. Četudi bo monotono, samo da imam mir.

In če pomislim, da bi bil tale večer moj zadnji, bi skoraj zagotovo šla ven, žurat. Šla bi plesat in noret in bi se domov vrnila, ko bi se že danilo. To sem storila samo enkrat dvakrat. In potem bi spala in se zbudila šele takrat, ko ljudje že pomivajo posodo od kosila. Tudi to se mi je pripetilo samo enkrat.

Prevelikokrat sem tečna, prevelikokrat po nepotrebnem hitim, premalokrat ljudem povem, da jih imam rada. Prevečkrat pogledam stran, ko ne bi smela in po drugi strani se prevečkrat vtaknem v stvari, ki se me ne tičejo. 

Večkrat bi se kar tako vpletla v kakšen zanimiv pogovor, ki ga poslušam na avtobusu. Zmedenim brucom bi postregla s kakšno sila uporabno informacijo, ko prestrašeni sedijo poleg mene in se tresejo pred izpitom. Kakšni frklji, ki misli, da je prijela boga za jajca, bi povedala, da naj se malo umiri, ker ni sama na svetu in bi ljudje okoli nje tudi radi govorili o svojih problemih.

Ampak od vsega bi najbolj obžalovala to, da nimam poguma. Nimam poguma, da bi sprejela odločitve, ki si jih želim. Nimam poguma, da bi rezervirala karto do Španije in šla in hodila in bila sama. Ker sem lahko sama. Nimam poguma, da bi šla na izmenjavo, ker me je strah, kaj bo z ljubeznijo. Obžalujem, da nimam večjega zaupanja vase in v prvi vrsti obžalujem, ker so mi idiotski holivudski filmi (s Seksom v mestu in vsemi ostalimi romantičnimi serijami/filmi na čelu) popačili (in to je mila beseda za to, kar nam vsem delajo!) predstavo o svetu ljubezni.

Nimam poguma in strah me je. Sprejeti odločitve, ker preveč razmišljam o posledicah, ki bodo prišle. Ker ob vsaki odločitvi, ki bi jo lahko sprejela, takoj pomislim na to, kaj bo. Čeprav nikjer ne piše, da sploh karkoli bo.

Vem vse in hkrati ne vem nič.