Saj bom kratka ...

... ker sem sicer zadnje dni čisto preveč zgovorna. Oh, saj bodo že še prišli dnevi molka in tišine.

Samo par misli, zakaj komaj čakam poletje, sem želela zapisati. Ampak z vsako novo besedo, ki jo zapišem, se moje misli kar odpirajo in širijo in za povedati imam pravzaprav toliko reči. Bolj kot za koga drugega jih želim zapisati zase. Včasih sem prav sovražila poletje. Vročina v kombinaciji z družinskimi geni, ki povzročajo, da kar teče iz mene, mi je zagrenila tistih par mesecev tako opevanega poletja. Še kakšni dve leti nazaj bi ubijala za zimo, sneg, tople bunde, pisane šale in vse ostale spremljevalce mraza. Potem pa sem se letos nekega mrzlega večera, ko sem se zavijala v prvo, drugo in tretjo oddejo, zalotila pri razmišljanju o tem, kako poleti spim pri odprtih balkonskih vratih; kako poslušam igranje čričkov in druge golazni, klepet in smeh sosedov, ki sedijo na vrtu in se hladijo, curek vode, ki pada na presušeno travo in drugo zelenje; poletje mi prinese tri brezskrbne mesece uživancije, brez faksa in učenja in drugih obveznosti; povsem legalno lahko človek zmaže gore in gore sladoleda, pa lubenice in melone in breskve in nektarine in jagode in češnje in še in še in še; pa dnevi so dolgi in ni je lepše stvari kot popoldanska siesta, pri na pol spuščenih roletah, da je prijetno mračno in mirno in tiho in nikjer nikogar ni in se svet ustavi. 

Saj je lepo, ko takole gledam sneg in je vse belo in mrzlo ampak face it, poleti je vse bolj enostavno.