KONFIGURIRAJ GLAVO!

... in naokoli. In spet tik pred silvestrskim večerom, ki ga resnično ne maram preveč. Vsa ta norija okoli vprašanja, kje boste pa vi, in podobno, ne, to mi ni preveč všeč. Povsem mogoč razlog za to je, da nikoli nisem bila povabljena na najbolj kul praznovanja novega leta. Pač nisem najbolj kul človek. Druga stvar pa je, da si tega v resnici tudi nikoli nisem želela. Ta, lahko rečem, stereotip, da je treba biti za novo leto nekje na lepšem, lepo oblečen in v najbolj kvalitetni možni družbi, me pač spremlja od rojstva naprej. In četudi si dejansko ne želim biti na najbolj kul lokacijah, ne morem pomagati, nekje znotraj mene še vedno obstaja misel, da bi tam morala biti. Čeprav si res ne želim. Ves ta cirkus me spravlja ob živce. Tako kot me je danes, še pred začetkom najinega silvestrovanja v dvoje v toplem zavetju ob pivovarni, spravilo ob živce iskanje parkinga. Omadona, kaj se je cel narod danes odločil parkirati v Šiški? Nima veze, po pol ure kroženja okoli Malgajeve smo se končn

Moram priznati, ta film je eden izmed mojih ljubših. Ni toliko akcije, ni tako zelo napet, je pa veliko, kot bi se izrazil A., gobcanja. Ja, v filmu se opazi sprememba režiserja in moram priznati, da mi je všeč. Celotna atmosfera filma je drugačna. Napeta v nenapetih delih. Ne vem, poglejte vse tri filme enega za drugim, in opazili boste, kjer se skrivajo razlike. Kaj mi je pri tretjem delu filma še všeč - to, da se začnejo pojavljati karakterji, ki so pomembni, ki imajo vrednost, za celotno zgodbo, in se bodo pojavljali vse do konca zgodbe, do sedmega dela. Okej, gremo lepo po vsti od začetka. Harry začara neumno Marge in to ga pripelje do tega, da pobegne iz stričeve hiše. Pobere ga Vitez Ponočnjak, ki ga odloži pri Počenem kotlu, kjer Harry spozna, da je iz Azkabana pobegnil nevaren čarovnik, ki naj bi ubil njegove starše. Na tem mestu moram omeniti, da je meni osebno celotna zgodba Harryja - sirote zelo ganljiva. Na več delih filma me stisne v srcu. Trojka je pač narejena na tak n

... v slikah.  Polnjeni šampinjoni   Francoska solata  Pečene paprike   Zvitki šunke s francosko solato  Orehova potica  Zelene in črne olive  Kruh  Gobe Sir, domača salama, šunka Ja, zadnji dnevi so bili prijetni, požrešni in posledično sledi nezadovoljstvo ob soočenju s tehtnico. Teh zadnjih par dni pred novim letom bom letela bolj previdno, da ne bom morda pristala na tankem ledu, ki ločuje ozemlje minimalnega uspeha in ozemlje neuspeha. Torej ja, če hočem v novo leto zapluti s kakšin kilogramom minusa, potem je skajni čas, da neham jest. Še dobro, da smo potico dali zmrznit takoj po Božiču. Ampak ja, praznična peka vseeno mora biti, zato sledi še nekaj slik ... Oh, kako se veselim januarja!

Meni osebno je ta film eden izmed bolj strašnih filmov iz začetka Harryja Potterja. Kasnejši filmi, tam, od petega dela dalje ne štejejo. Ker od tam naprej je sama žalost. Tale dvojka pa je stresla moje srce. Dobesedno. Bazilisk in vse to, strašno. No, Harry se torej z mukami vrne na Bradavičarko, Trapets ga seveda skuša od tega z raznimi načini odvrniti, a mi nekako ne uspe, saj je Harry Potter pač Harry Potter. V drugem delu pa se pravzaprav srečamo z malo bolj esencialnim delom celotne zgodbe, Mrlakenstainov dnevnik, ki je pravzaprav eden izmed skrižvnev (saj najbrž nisem prav napisala, ampak se mi res ne da vstati iz postelje in iti iskat knjigo), ki jih Harry in druščina tako zavzeto iščejo proti koncu celotne zgodbe. Se mi pa vseeno zdi, da veliko reči ostane nepojasnjenih. Ne spomnim se točno, ali so bile v knjigi pojasnjene, ali pa še bodo morda kasneje. Kakorkoli, zgodba je grozna in napeta, zopet se seveda, v malo drugačni obliki, pojavi Mrlakenstain, Ginny pa se meni osebno

Dnevi hitijo mimo, jaz imam en kup fotografij na mobitelu, ampak vse, kar lahko sedaj spackam, je poročilo o Harryju. Ja, ta teden je A. pri meni in odločila sva se, da vsak dan pogledava en del filma o Harryju Potterju. Do danes sva pogledala že rei, danes je na vrsti četrti del. Ampak lepo počasi, začnimo s Kamnom modrosti, torej Harry Potter and the Philosopher's Stone.  Uf, prvi Harry iz daljnega leta 2001. Kmalu bo 10 let, kar je Harry zavzel svet. Prvi film nas torej preprosto zvede v zgodbo - 11-letni Harry živi pri stricu in teti, ki mislita samo na to, kaj bosta pojedla in kako bosta izgledala. Harry seveda ne sodi v to zgodbo o idiličnem izgledu, zato se ga sramujeta in zapirata v klet. Harry naposled odkrije nov svet - Bradavičarko, kjer dobi prijatelje in celo še več - izve, da je v čarovniškem svetu prava legenda. Sooči se tudi s kruto resnico o Mrlakenstainu, ki ga seveda spremlja čez nadaljne filme. Pa dovolj o zgodi, saj mislim, da jo večina tako ali drugače pozn

Torej, sem komplicirana oseba. Pri meni je treba vedno reči kvalificirati, predalčkati, urejati. Tudi s filmi je tako. Ne vem, sem pač emocionalna oseba in niti pod razno nisem taka oseba, ki bi kar po vrsti gledala vse filme, ki se pojavijo na IMDB-ju. Grozljivke, kriminalke in podobno sranje, ne. Akcije ali kakšni zgodovinski, politični filmi - samo, če sem res pri volji. Če mi film že po kratki vsebini na IMDB-ju ali pa po trailerju ni všeč, pa četudi sodi v meni ljub žanr, potem ga prav tako ne bom pogledala. Druga stvar pa so igralci. Če sem zaljubljena vKatherine Heigl, bom pač pogledala njene filme od A do Ž, tudi če vmes poname kakšno krvavo sranje. Oziroma moram se popravit, obstajajo omejitve, Jennifer's Body z Amando Seyfried nikakor nisem mogla prebavit, mi je zelo žal. Torej smo bri Benjaminu Buttonu. Kako zelo mi je všeč film. Filmi se ne delijo samo po meni ljubih igralcih (v Benjaminu so kar trije - Brad, Cate in Tilda), temveč tudi po tem, kakšno emocijo sprožijo

Saj sem hotela te dni kaj napisat, pa mi je stalno nekaj prekrižalo načrte. Obljubim, da se oddolžim. Do takrat pa vsem želim miren večer, lepo praznovanje jutrišnjega Božiča in predvsem obilico slastnih prazničnih dobrot!

Okej. Zanimiv filmčič, ki ga je treba obravnavati iz več vidikov. Okej, ja, oziroma ne, današnja družba ga ne bi obravnavala z več vidikov, ker so gejevske družine bojda nekaj povsem normalnega, ampak ne. Ravno v tem filmu lahko vidimo, kako zelo zgrešeno in narobe je vse to. Sam koncept gejevstva, okej, koncept gejevkih družin - torej mama, mama, otroci ali oče, oče, otroci, ne! Ne vem, nimam nič proti gejem ampak "I have to ask my MOMS ..." mi ne gre ne v uho ne v račun. Okej, toliko o tem. To je prvi vidik, ki daje filmu morda en mali minus, ampak še vseeno sem ga, na račun radovednosti, pripravljena spregledati. Zgodba sama je po mojem mnenju dokaj zanimiva in originalna. Otroka si želita spoznati biološkega očeta. Z vstopom tega nadvse zanimivega in drugačnega biloškega očeta pa se stvari seveda spremenijo. Več o vsebini ne bom govorila, ker se ga res splača pogledati, je pa res, da vzdušje in tempo v drugi polovici filma padata. Torej po zapletu oz. po razkritju zaple

Pa bomo počasi zapluli v zadnjo tretjino decembra. Tretjina. A je to prav napisano? Tretina ni, torej je tretjina? Bo že moralo biti. Ah, saj bi lahko šla pogledat na Fidoplus ali kako se že reče tisti zadevi, ki se nahaja nekje na internetu in vanjo vpišeš besedo in potem ti ta zadeva najde, kako je kje drugje ta iskana beseda uporabljena? Oh, časi prvega letnika faksa. Kako zdaj to govorim, kot da sem že tik pred upokojitvijo. No čeprav teoretično sem upokojenec, kar vprašanjte mojo kartico zdravstvenega zavarovanja. Ali pa uslužbenko na ZPIZ-u, kjer se vsako leto oglasim, in oddam potrdilo o šolanju. Tam vsaj ni vrst, na ZZZS-ju se lahko kar ustreliš. Kakorkoli, gremo dalje. U, zadnjič sem na GEM plakatih prebrala, da je whatever najbolj nadležna ameriška beseda. Saj je res. Ampak je priročna. A karkoli tudi šteje kot najbolj nadležna beseda? Nima veze. Tudi to bi lahko padlo v sektor nadležnih besed. Pravzaprav pri sebi opažam, da imam en tak nabor besed oziroma fraz, ki jih upor

V petek sva šla z A.-jem končno gledat Harryja. Ja, dober film, kaj naj rečem. Niti ne bom preveč govorila o vsebini oziroma o dogajanju, Harry je pač Harry. Za sladokusce, za ljubitelje knjig o Harryju. Drugega ne morem reči - če ne poznate knjig, če jih niste prebrali, potem Harry pač ni za vas. Ker dogajanje iz knjige v knjigo v raste in seveda je vrhunec zadnja, sedma knjiga, ki je obsežna in kar težko razumljiva. Sama sem jo sicer prebrala, a že kar nekaj časa nazaj, ob ogledu filma sem A.-ja večkrat vprašala, kaj je to in ono. In zato nameravam knjige prebrati še enkrat, lepo počasi, če ne sedaj pa najkasneje med poletjem. Kakorkoli, Harry je avantura, dolga že uf, kar nekaj let. Še vedno se spomnim, kako so prve tri knjige najprej prodajali po Top Shopu ... Haha. In spominm se drugega in tretjega filma, ki smo ga dva decembra zapored s sošolkami šle gledat za rojstni dan. Oh, to je bilo v tretjem razredu! Kako čas beži ... in igralci so odrasli, a še vedno so Harry, Ron, Hermion

I've always liked Katy.

Še vedno bolna ... Danes pa en dooooolg dolg dan. Zjutraj sem bila najprej na statistiki in tmk-ju, popoldne me čaka pa še badminton in potem kreativno pisanje. Uf, ja. Pa saj bodo kmalu lepši časi, Božič prihaja, in božiče dobrote. Pa torta za T. in še za eno T. in veselo in sladko bo. Do takrat pa ena sličica zadnje torte, ki sem jo naredila za rojstni dan bivše sošolke D.: Žal, slaba kvaliteta, slikano je z mobitelom. Notri se skriva Nutellina torta, recept pa poiščite sami, dandanes ga itak lahko najdete za vsakim vogalom, hehe.

Prehladila sem se. Nad grlom. Odkar sem začela laufat (in ja, še vedno se smatram za tekača, čeprav nisem šla tečt že kakšen mesec) se bolezensko stanje drugače kvalificira. Včasih sem bila preprosto - bolna. Prehlajena, kakorkoli. Zdaj, odkar tečem (spet ponavljam, nisem tekla že en mesec, ampak o tem kasneje), pa na kakršno koli obliko spremembe mojega telesa, gledam z vidika, ali se ta sprememba dogaja nad grlom ali pod njim. Če se namreč nekaj dogaja nad grlom (npr. smrkanje, zamašen nos), potem grem lahko tečt. Če se nekaj dogaja pod grlom (kašljanje), potem je treba počivati. Ja, zaenkrat imam nos zacementiran, na vsake toliko mi iz njega uspe spraviti nekaj zelene rumene barve, ampak to je dobro. To pomeni, da grejo bakterije ven (ker tisto zeleno rumeno so namreč bakterije) in bom kmalu zdrava. No, to zeleno rumeno gre ven ponavadi tam dva, tri dni, potem se spremeni v brezbarvno, to pa se potem vleče tudi kakšen teden. Ampak nima veze, dokler lahko tečem je okej. Čeprav v bi

Uf, od prve Ledene dobe je minilo pa že kar nekaj časa. Natačneje, osem let. Jaz pa sem jo šele včeraj gledala. No, nisem prepričana, morda sem jo gledala že kdaj prej, ampak včeraj se mi je zdelo, kot da sem jo videla prvič. In res je dober film. Kaj je čar animiranih filmov? Da ne vidiš ljudi, ne vidiš hiš, stanovanj, pohištva. Vse se zdi ... brezčasno. Sploh nisem imela občtka, da je film iz leta 2002, kar bi se pri filmu definitivno opazilo. Kakorkoli, film sam mi je res enkraten. Ne razumem pa ene stvari - morda sem jaz tako zelo občutljiva, ampak, a je to res film za otroke? Kajti meni je bilo hudo gledati, kako hoče Diego napasti dojenčka, kako hinavsko se je pridružil Sidu in Mannyju. Ne vem, saj otroci najbrž tega ne razumejo. Ampak meni je bilo res hudo, ko so tigri načrtovali zasedo in ko je Diego Mannyja in Sida vlekel za nos. In kamen se mi je odvalil od srca, ko se je na koncu vse dobro izteklo. Ja, to je risanka. V današnjem svetu vsekakor obstajajo hinavci, v takšni in

Res imam rada Anne Hathaway. Veliko bolj kot Kate Hudson. Not the point here . Čeprav bi ta simpatija do Anne lahko vodila do ponovnih ogledov njenih filmov? Kakorkoli. Danes sem film Bride Wars ujela na HBO-ju. Solidna ameriška komedija, B film, urica in pol, hitro minilo. Vmes sem skoraj malo zadremuckala, ampak zamudila nič bolj pomembnega, kar mi ne bi bilo jasno že na začetku filma. Seveda, dve prijateljici, že od otroštva, nerazdružljivi. Stvar se seveda zaplete in komedija, kot komedija, privede do tega, da lahko opazimo, da prijateljici v resnici nista tako dobri prijateljici, če ju razdruži ena taka neumnost kot je poroka. Čeprav se na koncu pobotata. Če bi bil ta film drama, bi bil efekt tega veliko boljši. Ampak pač ni, je komedija, kjer se dve prijateljici skregata (zaplet), vse gre narobe (čeprav so razni načini sabotiranja, ki si jih podtikata, res blazno zanimivi!) in na koncu je vse okej (razplet). Nekje vmes se znajde še situacija, ko se Anne (oz. Emma) pred oltarjem s

Ugotovila sem,da itak ne morem napisati vseh receptov za piškote, ki so nastali za Miklavža, ker je polovico spekla mami, ona pa dela iz glave oziroma ima recept napisan na kakšnem preperelem računu. Tako da danes objavljam še recept za razpokane piškote, ki sem jih spekla jaz in so res odlični. Sestavine: 250 g kokosove moke 120 g čokolade v prahu 100 g zmletih orehov 250 g sladkorja v prahu 3 jajca sladkor v prahu za "posip" Postopek: Rumenjake ločimo od beljakov. Rumenjake, kokosovo moko, čokolado v prahu, orehe ter sladkor zmešamo in dodamo sneg iz beljakov. Iz mase naredimo kroglice, ki jih povaljamo v sladkorju v prahu. Piškote zložimo na s peki papirjem obložen pekač in jih pečemo 5 - 8 minut na 200 stopinjah, oziroma dokler piškoti ne razpokajo. Ohladimo jih na pekaču. Recept s Kulinarike . Še sličica: Malo slabša kvaliteta, slikano je namreč z mobitelom. V resnici mi niso toliko razpokali, vidi se samo malo razpok (če pogledate slike pri receptu

Zadnje čase dnevi kar bežijo mimo. In kjerkoli sem, razmišljam, kaj bi napisala, in dejansko se domislim česa dobrega, ampak ker dnevi bežijo mimo, mi pobegnejo in s tem pobegne dobra tema. Anyways , tole moram napisati, ker se mi zdi res neprecenljivo. Morda bo zvenelo kot kritika, čeprav v bistvu ni, ker jaz nisem na mestu, da bi to ocenjevala, niti nisem na noben način vpletena v celotno dogajanje. Preidimo k bistvu - na Facebooku sem zasledila, da je te dni potekal Filofest, se mi zdi. To je pač festival filmov na Filozofski fakulteti. Študentskih filmov, i guess . No, reklamo za to so seveda najbrž delili avtorji predvajanih filmov, kar me je pa najbolj - ne zmotilo ampak, hm, searching for a word , oplazilo (?), je bilo to, da so na GEM projektorjih oziroma tistih nadležnih zadevah na avtobusih, se pojavljali nešteti sms-i s podobno vsebino - Filo fest je zakon! Gremo na Filofest! Komaj čakam Filo fest! ... in podobno. Zadeva seveda na daleč kriči po samopromociji. Kako težko j

Eden lepših momentov iz Grey's Anatomy, eden tistih, ki ti ostane v spominu ... Ja, znova gledam serijo Grey's Anatomy od prve sezone dalje ... Ker je pač genialna stvar. Grey's Anatomy namreč. Niti na pamet mi ne pride, da bi znova gledala Gossip Girl, pff.

Prvi iz serije Miklavževe peke. Prvo rundo sem spekla že v sredo zjutraj, drugo pa v soboto. Pol piškotov je ostalo lepih, belih, nepopisanih, ostala polovica je bila deležna polivke v obliki čokolade, glazure in drugih zadevščin. Okej, recept. Sama sem ga drugače našla nekje v eni knjižici doma, že sto let stari, od mami. Se pa nahaja tudi na Kulinariki. Gre pa takole, povsem preprosto: pol kg moke 1 pecilni prašek 1 vanilijev sladkor 2 jajci 5 žlic sladkorja 2 žlici sladke smetane (ali mleko, jogurt ...) 250 g masla ščepec soli To vse zmešamo, jaz ponavadi stepem maslo (oziroma margarino) in sladkor, dodam jajci, mleko, vanilijev sladkor, sol in nato primešam nekaj moke s pecilnim, da stvar rata malo bolj kompaktna, potem pa hop na pult in mesimo na roke. To testo res meni noro lepo diši. Sploh ta mešanica sladkorja in margarine oziroma masla, o njama, roke mi potem še cel dan dišijo in je res fino. Testo damo lahko potem za nekaj časa v hladilnik, ali pa tudi ne. Izre

Italijanski film. Ko sem je vrtelo prvih nekaj sekund, sem bila skeptična. Napisi so izgledali kot iz kakšnega slovenskega filma tam izpred druge sv. vojne, muzika je bila taka netipična, slika zamegljena, skratka vse je kazalo v drugačne smeri. Moram priznati, pošteno sem se morala namučiti, da sem vztrajala prvih nekaj minut. Potem sem nehala z gledanjem. To je bilo kakšen mesec nazaj. Danes sem zopet pogledala cel film. Od začetka do konca. Tilda Swinton. Kolikor jo ujamem na rdečih preprogah mi ni prav nič všeč. Ampak tukaj je pa, blestela. Sploh pa mi je čudno, kaj dela v tem filmu. V filmu, kjer je prevladujoč jezik italijanski. In film, ki je bil prav grdo prezrt. Film, ki boža dušo. Umirjen, počasen, zamegljen. Film, ki ni samo zgodba, ampak je okolica, narava, živali, hiša, pohištvo, pogledi, misli ... vse to je Io sono l'amore. Zgodba sicer ni nek dramaturški presežek, američani bi jo pravzaprav znali zapakirati veliko bolje. Veliko bolj jokajoče. Tu pa je film veliko ve

Na Beatle sem pa skoraj malo pozabila. O ne, nisem, samo čakam, kdaj bom imela kaj časa, da se odpravim v knjižnico in si sposodin biografijo, ki sem jo brala dve leti nazaj, ko sem pisala seminarsko za maturo. Do takrat pa nadaljujmo ... tretji album je izšel 10. julija 1964. Prvotno kot soundtrack filmu A Hard Day's Night. Naslov albuma je seveda istoimenski. Istoimenski single, meni eden izmed ljubših.

Recepti sledijo ...

Sometimes the smartest people have the most to learn ... Okej, ja, saj tale zgornji line kar dobro zajame bistvo filma, še kako dobro pa zajame tudi moj komentar na tale film. Na delo režiserja, scenarista, producenta, kogarkoli, ki je imel prste vmes pri nastajanju tega filma. S filmom samim tehnično ni nič narobe, vsebinsko pa je seveda popolnoma zgrešen. Zbegan profesor književnosti, povsem nič karizmatičen, odovel, zmeden, raztresen, ki živi s svojo najstniško hčerko, ki maturo opravi s 100%, doma pa je naduta in vzvišena gospodinjica, se zaljubi v bivšo študentko, ki je zaradi njegove slabe ocene njenega eseja pustila študij literature in postala zdravnica. Zdravnica, ki v filmu cel čas sedi za mizo, sedi za mizo pri malici, sedi za mizo s kolegi in ... razmišlja. Poleg tega je ta zdravnica Sarah Jessica Parker, wrooooooong , igralci v serijah, sploh igralci v serijah tipa Seks v mestu naj kar lepo ostanejo v serijah. Halo, kako bi Carrie ever pomislila na to, da bi bila z prav n

Ja, včeraj sem opevala lepote decembra in zime, ki jih prinašata, danes pa se je zgodba obrnila v povsem drugo smer. Da ne omenjam že dobro znanega dejstva, da je zima, zasnežena, bela zima prijetna samo nekje na toplem, ob kaminu, morda idilična gorska koča, topel čaj na štedilniku in slastni piškoti v pečici ... o ja. Ali kdo ve, obstaja kje taka hiška? Mehek, puhast sneg, v katerega se vržeš in ležiš in gledaš v nebo brez oblačka in nekje daleč se skriva sonce in te nežno greje ... Okej, ja, back to reality , zima v Ljubljani je vse prej kot to. Kaj mi pomaga lepa torbica (ki jo še vedno neuspešno iščem, ve kdo, kje se dobijo lepe in učinkovite torbice?) in plašč in šal in kapa in umiti lasje in mejk-up , če pa naokoli lazim v gojzerjih. Ja, pri nas, na obrobju Črnuč, na obrobju Ljubljane, so ceste ... grde. To je milo rečeno. Pot do avtobusne postaje (sicer ni najbližja, je pa definitvno tista, na kateri avtobus ne vozi na koledar) me vodi preko blatno-plundrastega makedama  in ob

Zadnjič sem na IMDBju ujela, da prihaja nov film Russla Crowa, The Next Three Days. Ob gledanju trailerja sem se zgorila, omg, Russel je sedaj že pravi dedek. Sivi lasje, nič več v formi. Kje so časi, ko sem ga občudovala v A Beautiful Mind, Gladiatorju in nazadnje v Cinderella Man. Nor film. Nor in resničen. Dogajanje postavljeno v čas great depression, kot da bi preslikal zgodbo v današnje čase. Recesija. Obubožam James J. Braddock, ki se z zadnjimi močmi bori za delo. Bori za elektriko, plin. Za ženo, tri otroke. Ki je pred tem imel vse. Celo majhno taxi podjetje. A great depression je vzela vse. Kdo bi si mislil, da bo v New Yorku propadla taxi služba. A je. In ne le to, propadel je njegov uspeh. Boksar, ki je v uvodnem prizoru domov vrne v topel dom, s 3.000$ v žepu, že v naslednjem hipu pa je na tleh. Na tleh v Madison Sq. Gardnu, kjer nastavi svojo kapo in prosi ljudi, ki so ga včasih občudovali, naj mu dajo nekaj dolarjev. In potem, kako ameriško, povratek. Čudežni mož, čudežni

Končno je prišel december. Sem se že parkrat v novembru zalotila, da sem dejansko računala, koliko dni je še do decembra. Ne vem zakaj, ampak imam dober občutek okoli decembra. Se mi zdi, da bo boljši mesec. Boljši mesec glede vsega. Mogoče je finta ravno v tem, da se tega obdobja bolj veselim in posledično iz te pozitivne naravnanosti sledijo boljše stvari v vse smeri. Prvi decembrksi dan se je pravzaprav začel zelo lenobno. Danes je pač tista sreda, ko nimam predavanj. In zjutraj sem se zbudila z mislimi, da bi se odpravila na naš hrib. Naš hrib je pravzaprav Olska gora, 407 m nadmorske višine. Pred leti mi je za njo povedala bratova bišva deklina, pa je sama nikoli nisem dejansko našla. Potem me je lani na vrh popeljala mami. In je res tak luškan sprehodek, da me je zasvojilo. Lani jeseni sem šla morda 2x. Na vrhu te pričaka knjiga, kamor se vsi "pohodniki" vpišejo. Datum, ura, ime, temperatura. In zvonček. Otroška gugalnica. Klopi in miza, kjer za veliko noč prijatelji