Med hribčkom in piškoti je ... mir.
Končno je prišel december. Sem se že parkrat v novembru zalotila, da sem dejansko računala, koliko dni je še do decembra. Ne vem zakaj, ampak imam dober občutek okoli decembra. Se mi zdi, da bo boljši mesec. Boljši mesec glede vsega. Mogoče je finta ravno v tem, da se tega obdobja bolj veselim in posledično iz te pozitivne naravnanosti sledijo boljše stvari v vse smeri.
Prvi decembrksi dan se je pravzaprav začel zelo lenobno. Danes je pač tista sreda, ko nimam predavanj. In zjutraj sem se zbudila z mislimi, da bi se odpravila na naš hrib. Naš hrib je pravzaprav Olska gora, 407 m nadmorske višine. Pred leti mi je za njo povedala bratova bišva deklina, pa je sama nikoli nisem dejansko našla. Potem me je lani na vrh popeljala mami. In je res tak luškan sprehodek, da me je zasvojilo. Lani jeseni sem šla morda 2x. Na vrhu te pričaka knjiga, kamor se vsi "pohodniki" vpišejo. Datum, ura, ime, temperatura. In zvonček. Otroška gugalnica. Klopi in miza, kjer za veliko noč prijatelji jedo velikonočni zajtrk. Bolj intenzivno sem Olsko goro obiskovala pozimi - šlo je za dogovor z Bogom - v zameno, da A.-ju pomaga narediti kolokvij, sem prisegla da bom cel mesec, vsak dan šla na Olsko goro. In sem res šla. Bile so ravno zimske študijske počitnice in sem imela krasen urnik - zjutraj sem vstala, se do 8ih zrihtala, se 2uri učila, šla okoli 10ih na hribček, ob 11ih bila že doma, začela pripravljati kosilo in tam nekje do 13ih pojedla. Malo počitka, potem pa še popoldanska runda učenja. Ne samo, da sem se naravnost zaljubila v hribček (prvič sem potrebovala dobre pol ure, da sem prišla do vrha, danes bi prišla gor v 15 minutah), v enem mesecu študijskih počitnic sem tudi shujšala tam okrog 6kg in naredila vse izpite. Izguba kilogramov je bila sicer povezana z mojo vsakoletno 3-mesečno ločevalno dieto oz. potrebujem nov izraz - 3-mesečno prečiščevanje, ja. Ampak dejansko se mi je poznalo na kondiciji. Ko sedaj pomislim, po tem, po tem 1-mesečnem vsakodnevnem vzponu na hribček, sem spomladi še parkrat šla gor, potem pa ne več. Poleti je bilo čez dan prevroče, pa tudi preveč je šavja in praproti in klopov, ki jih pesjanar pobira kot za stavo. Letošnja jesen pa me je nekako izigrala. Predvsem tale sneg. Žal mi je za 3 sončne dni pred 14 dnevi, ko bi res lahko šla gor. Ampak sem bila lena. Padla sem iz tega ritma. Morala bi biti tako kot 3 "pohodniki", v knjigi na Olski gori so vsak dan vpisani tam okrog pol 6ih zjutraj. Kapo dol.
Kje sem ostala? Oziroma začela? Aha, ja, danes sem hotela iti na Olsko goro, a kaj, ko je cel dan snežilo, deževalo, snežilo+deževalo, v glavnem, cela štala (čeprav, to naj ne bi bila ovira, svoj čas sva z A.-jem na Olsko goro rinila v takem snežnem metežu, da sva se komaj videla!). Prvi decembrski dan sem zato raje začela decembrsko - s peko piškotov. Za Miklavža namreč letos pripravljam celo serijo piškotov (no, sploh ni serija, načrtovane imam samo 4 vrste, plus mamin domači prijatelj) in danes sem napekla polovico - preproste kekse (ki jih bom, ko bo čas zato, če okrasila s čokolado itd.) in polžke (čokoladno piškotno testo in navadno piškotno testo, zavito v špiralo in narezano na rezine). Slike seveda sledijo, ko bo vse napečeno. To mi je vzelo cel dopoldan - zamesiti eno testo, pa drugo, ju dati v hladilnik, zamesiti tretje, spet v hladilnik, potem pa valjanje, izrezovanje. Pa vse spečt, pa premalo pekačev itd. Do kosila sem komaj uspela končati, potem pa jota s hrenovko in domačim kruhom, za posladek še puding, potem pa počivati.
December se je torej začel prav fino, in nekaj časa se bo še nadaljeval v pekovskem vzdušju. Pa niti ni toliko važno, kaj počnem, pomembno je, da se vsega skupaj veselim. Veselim se vseh reči, ki se bodo dogajale v decembru, že samo zaradi dejstva, ker se bodo dogajale v decembru. Američani imajo navado spraševati oz. povedati, kateri je njihov najljubši praznik - povsem upravičeno, saj jih tudi imajo več, kot mi. Thanksgiving in 4th of July, naprimer, mi tega nimamo. In zato recimo da lahko izbiramo med božičem oz. decembrskimi prazniki in veliko nočjo. Ter mogoče še pust. Okej in martinovanje. Ampak to ni to. Edini moj najljubši praznik je cel december itself. Takrat veliko jem, veliko kupujem, sem srečna, ko kupujem, ko podarim darila, smrečica, jaslice ... vse to ima svoj čar. In piškoti in s tem posledično kakšna kila več, ampak ni panike, saj bo kmalu januar, 3. januar, prvi ponedeljek v letu 2011 in začetek 3-mesečnega očiščevanja in začetek prelepih zimskih tihih dni na hribčku ... ko slišiš samo usuvanje snega z dreves in popolnoma nič drugega.
Prvi decembrksi dan se je pravzaprav začel zelo lenobno. Danes je pač tista sreda, ko nimam predavanj. In zjutraj sem se zbudila z mislimi, da bi se odpravila na naš hrib. Naš hrib je pravzaprav Olska gora, 407 m nadmorske višine. Pred leti mi je za njo povedala bratova bišva deklina, pa je sama nikoli nisem dejansko našla. Potem me je lani na vrh popeljala mami. In je res tak luškan sprehodek, da me je zasvojilo. Lani jeseni sem šla morda 2x. Na vrhu te pričaka knjiga, kamor se vsi "pohodniki" vpišejo. Datum, ura, ime, temperatura. In zvonček. Otroška gugalnica. Klopi in miza, kjer za veliko noč prijatelji jedo velikonočni zajtrk. Bolj intenzivno sem Olsko goro obiskovala pozimi - šlo je za dogovor z Bogom - v zameno, da A.-ju pomaga narediti kolokvij, sem prisegla da bom cel mesec, vsak dan šla na Olsko goro. In sem res šla. Bile so ravno zimske študijske počitnice in sem imela krasen urnik - zjutraj sem vstala, se do 8ih zrihtala, se 2uri učila, šla okoli 10ih na hribček, ob 11ih bila že doma, začela pripravljati kosilo in tam nekje do 13ih pojedla. Malo počitka, potem pa še popoldanska runda učenja. Ne samo, da sem se naravnost zaljubila v hribček (prvič sem potrebovala dobre pol ure, da sem prišla do vrha, danes bi prišla gor v 15 minutah), v enem mesecu študijskih počitnic sem tudi shujšala tam okrog 6kg in naredila vse izpite. Izguba kilogramov je bila sicer povezana z mojo vsakoletno 3-mesečno ločevalno dieto oz. potrebujem nov izraz - 3-mesečno prečiščevanje, ja. Ampak dejansko se mi je poznalo na kondiciji. Ko sedaj pomislim, po tem, po tem 1-mesečnem vsakodnevnem vzponu na hribček, sem spomladi še parkrat šla gor, potem pa ne več. Poleti je bilo čez dan prevroče, pa tudi preveč je šavja in praproti in klopov, ki jih pesjanar pobira kot za stavo. Letošnja jesen pa me je nekako izigrala. Predvsem tale sneg. Žal mi je za 3 sončne dni pred 14 dnevi, ko bi res lahko šla gor. Ampak sem bila lena. Padla sem iz tega ritma. Morala bi biti tako kot 3 "pohodniki", v knjigi na Olski gori so vsak dan vpisani tam okrog pol 6ih zjutraj. Kapo dol.
Kje sem ostala? Oziroma začela? Aha, ja, danes sem hotela iti na Olsko goro, a kaj, ko je cel dan snežilo, deževalo, snežilo+deževalo, v glavnem, cela štala (čeprav, to naj ne bi bila ovira, svoj čas sva z A.-jem na Olsko goro rinila v takem snežnem metežu, da sva se komaj videla!). Prvi decembrski dan sem zato raje začela decembrsko - s peko piškotov. Za Miklavža namreč letos pripravljam celo serijo piškotov (no, sploh ni serija, načrtovane imam samo 4 vrste, plus mamin domači prijatelj) in danes sem napekla polovico - preproste kekse (ki jih bom, ko bo čas zato, če okrasila s čokolado itd.) in polžke (čokoladno piškotno testo in navadno piškotno testo, zavito v špiralo in narezano na rezine). Slike seveda sledijo, ko bo vse napečeno. To mi je vzelo cel dopoldan - zamesiti eno testo, pa drugo, ju dati v hladilnik, zamesiti tretje, spet v hladilnik, potem pa valjanje, izrezovanje. Pa vse spečt, pa premalo pekačev itd. Do kosila sem komaj uspela končati, potem pa jota s hrenovko in domačim kruhom, za posladek še puding, potem pa počivati.
December se je torej začel prav fino, in nekaj časa se bo še nadaljeval v pekovskem vzdušju. Pa niti ni toliko važno, kaj počnem, pomembno je, da se vsega skupaj veselim. Veselim se vseh reči, ki se bodo dogajale v decembru, že samo zaradi dejstva, ker se bodo dogajale v decembru. Američani imajo navado spraševati oz. povedati, kateri je njihov najljubši praznik - povsem upravičeno, saj jih tudi imajo več, kot mi. Thanksgiving in 4th of July, naprimer, mi tega nimamo. In zato recimo da lahko izbiramo med božičem oz. decembrskimi prazniki in veliko nočjo. Ter mogoče še pust. Okej in martinovanje. Ampak to ni to. Edini moj najljubši praznik je cel december itself. Takrat veliko jem, veliko kupujem, sem srečna, ko kupujem, ko podarim darila, smrečica, jaslice ... vse to ima svoj čar. In piškoti in s tem posledično kakšna kila več, ampak ni panike, saj bo kmalu januar, 3. januar, prvi ponedeljek v letu 2011 in začetek 3-mesečnega očiščevanja in začetek prelepih zimskih tihih dni na hribčku ... ko slišiš samo usuvanje snega z dreves in popolnoma nič drugega.
Komentarji
Objavite komentar