Cinderella Man

Zadnjič sem na IMDBju ujela, da prihaja nov film Russla Crowa, The Next Three Days. Ob gledanju trailerja sem se zgorila, omg, Russel je sedaj že pravi dedek. Sivi lasje, nič več v formi. Kje so časi, ko sem ga občudovala v A Beautiful Mind, Gladiatorju in nazadnje v Cinderella Man. Nor film. Nor in resničen. Dogajanje postavljeno v čas great depression, kot da bi preslikal zgodbo v današnje čase. Recesija. Obubožam James J. Braddock, ki se z zadnjimi močmi bori za delo. Bori za elektriko, plin. Za ženo, tri otroke. Ki je pred tem imel vse. Celo majhno taxi podjetje. A great depression je vzela vse. Kdo bi si mislil, da bo v New Yorku propadla taxi služba. A je. In ne le to, propadel je njegov uspeh. Boksar, ki je v uvodnem prizoru domov vrne v topel dom, s 3.000$ v žepu, že v naslednjem hipu pa je na tleh. Na tleh v Madison Sq. Gardnu, kjer nastavi svojo kapo in prosi ljudi, ki so ga včasih občudovali, naj mu dajo nekaj dolarjev. In potem, kako ameriško, povratek. Čudežni mož, čudežni boksar, Cinderella Man, se povzpne nazaj do vrha. Skoraj. Če je prvi del filma, kjer gledalec samo gleda in čaka, kdaj bo nekdo zmrznil ali umrl od lakote in revščine, potem je drugi del filma še bolj grozen od prvega, četudi se to zdi skoraj neizvedljivo. Kaj je lahko še hujšega od tega, da je človek brez vsega, kaj je lahko hujšega od tega da ne veš, ali boš vsak hip videl umreti svojega otroka? Še hujše od tega je zadnji spopad, zadnja preiskušnja, ki te lahko v hipu privede do tega, da boš zopet brez vsega. In za mene je to, da se človek, ki je izkusil najhujše grozote v življenju, zopet spusti v nekaj takega, kar ga lahko privede do samega dna, še hujša norost. Ampak to je film, to je amerika, kjer se sanje izpolnjujejo in posledično se v tem stilu odvije tudi zgodba ... Vredno ogleda.