Harry Potter and the Philosopher's Stone

Dnevi hitijo mimo, jaz imam en kup fotografij na mobitelu, ampak vse, kar lahko sedaj spackam, je poročilo o Harryju. Ja, ta teden je A. pri meni in odločila sva se, da vsak dan pogledava en del filma o Harryju Potterju. Do danes sva pogledala že rei, danes je na vrsti četrti del.

Ampak lepo počasi, začnimo s Kamnom modrosti, torej Harry Potter and the Philosopher's Stone.
 Uf, prvi Harry iz daljnega leta 2001. Kmalu bo 10 let, kar je Harry zavzel svet. Prvi film nas torej preprosto zvede v zgodbo - 11-letni Harry živi pri stricu in teti, ki mislita samo na to, kaj bosta pojedla in kako bosta izgledala. Harry seveda ne sodi v to zgodbo o idiličnem izgledu, zato se ga sramujeta in zapirata v klet. Harry naposled odkrije nov svet - Bradavičarko, kjer dobi prijatelje in celo še več - izve, da je v čarovniškem svetu prava legenda. Sooči se tudi s kruto resnico o Mrlakenstainu, ki ga seveda spremlja čez nadaljne filme. Pa dovolj o zgodi, saj mislim, da jo večina tako ali drugače pozna. Kar me je pri filmu bolj fasciniralo, je bilo dejstvo, da so bili Daniel, Emma in ostali tako zelo mladi, da mi nekako ne delujejo preveč prepričljivo. Ja, saj vsi vemo, da 11-letni otroci zganjajo norčije, ampak ne take norčije kalibra "dajmo, ubijmo Mrlakenstaina". To me je pri filmu malo zmotilo, a nič hudega. Je pač potrebno za zgodbo. V naslednjih filmih, ko naj bi bili Harry in ostali že starejši, a po izgledu tako ali drugače izgledajo sploh starejši (kronološko se vsak film dogaja 7 let zapored, torej bi sedmi film moral biti predvajan že leta 2008, da bi igralci bili prave starosti), tega lapsusa ni več. Glede na to, da se ukvarjajo s težkimi rečmi, je že bolje, če na videz delujejo malo manj krhki.

Toliko o prvem delu, ogled aboslutno priporočam, Harry je pač Harry. Knjiga pa, seveda, osnova.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Predvelikonočna/rojstnodnevna torta ...

Slika
... z breskovim in jogurtovim nadevom. Ha, čemu tak naslov? Recept sem namreč našla v reviji Dober tek, ki je, mimogrede, najbolj awesome revija pod soncem. Ker ne vem točno, če z objavo tega recepta tule navedbi vira navkljub kršim kakšne avtorske pravice, sem recept (nevede) malce spremenila/priredila. V originalu je tako velikonočna torta z mareličnim in jogurtovim navedom postala tisto, kar piše na začetku. Dolgo ime. Sem razmišljala, če bi ji dala povsem novo ime, ampak trenutno nisem prav nič navdahnjena, ha, kot da kdaj pa sem. Okej. Naj najprej rečem, da je tole božansko. Jaz sem sicer mogoče malce nezanesljiv vir, ker itak pojem vse sladko, kar vidim, sploh po ne-vem-koliko časa brez (no, v resnici sem se sladkala že v torek), ampak še vedno znam cenit ko je nekaj res dobro in njamica . Torta je sestavljena iz treh glavnih sestavin - lešnikov biskvit, breskov nadev (oz. bolj preliv) in jogurtova krema . Gremo kar lepo po vrsti. Vzamemo štiri jajca in dve posodi (e...
Preberite več

Vesolje je včasih izredno radodarno ...

... in mi pošlje kakšen znak v takšni ali drugačni obliki. Me opozori na kaj zanimivega. Čez vikend sem tako v okviru študijskih obveznosti malce bolj podrobno pogledala tale prispevek: http://vimeo.com/40747291 . Sama vsebina na tem mestu niti ni tako pomembna, bolj me je pritegnil prvi, uvodni del, ko dr. Tea Logar govori o tem, s katerimi področji vse se bioetika sploh ukvarja. V spominu mi je še posebej ostal izraz enhancment . Vseeno pa mi tudi ta izraz ni dal kaj dosti misliti. Vse do včeraj. Preden smo pričeli s predavanji se je namreč oglasil en mladenič, mladi raziskovalec na naši fakulteti, ki nam je razdelil anketne vprašalnike za svojo raziskavo za doktorat. In glej ga zlomka, spet ta izraz - human enhancement . Ali nevrokrepitev. Preden nadaljujem o tem, kakšne misli so se mi začele poditi po glavi, mogoče par besed, kaj human enhancement sploh je? Wiki pravi, da je to kakršen koli poizkus, da bi začasno ali za stalno presegli trenutne omejitve človeškega telesa s pom...
Preberite več