Piti čas?
Pa bomo počasi zapluli v zadnjo tretjino decembra. Tretjina. A je to prav napisano? Tretina ni, torej je tretjina? Bo že moralo biti. Ah, saj bi lahko šla pogledat na Fidoplus ali kako se že reče tisti zadevi, ki se nahaja nekje na internetu in vanjo vpišeš besedo in potem ti ta zadeva najde, kako je kje drugje ta iskana beseda uporabljena? Oh, časi prvega letnika faksa. Kako zdaj to govorim, kot da sem že tik pred upokojitvijo. No čeprav teoretično sem upokojenec, kar vprašanjte mojo kartico zdravstvenega zavarovanja. Ali pa uslužbenko na ZPIZ-u, kjer se vsako leto oglasim, in oddam potrdilo o šolanju. Tam vsaj ni vrst, na ZZZS-ju se lahko kar ustreliš.
Kakorkoli, gremo dalje. U, zadnjič sem na GEM plakatih prebrala, da je whatever najbolj nadležna ameriška beseda. Saj je res. Ampak je priročna. A karkoli tudi šteje kot najbolj nadležna beseda? Nima veze. Tudi to bi lahko padlo v sektor nadležnih besed. Pravzaprav pri sebi opažam, da imam en tak nabor besed oziroma fraz, ki jih uporabljam, kadar hočem preiti iz ene teme na drugo, pa nekako ne najdem gladkega prehoda. Čeprav drugače to obvladam, o ja. Že v gimnaziji mi je profesorica slovenščine na esej napisala 'Bravo! Občudovanja vredni prehodi!'. In res so bili dobri. Sicer je malo drugače, kadar je treba povezaovati dele, za katere že vnaprej veš, da bodo spisani. Jaz tu sedaj nimam pojma, kaj bo pisalo v naslednjem odstavku. No, vseskozi sicer razmišljam, kaj bi lahko napisala, da bi ratalo nekaj lepega, zanimivega, branja vrednega. Ampak povsem definirano pa še vseeno ni. Zatorej bom očitno morala ostati pri prehodih tipa kakorkoli in nima veze, ali pa celo ni panike. Hm.
V četrtek smo pričeli z modulom kreativnega pisanja. V sklopu predmeta Medijski praktikum I imamo namreč eno tako mini prakso - izbirali smo lahko med 10 moduli, ki segajo na različna področja medijskega delovanja, vse od oglaševanja, televizije, revij, dokumentarnega filma pa do spletnega komuniciranja in fotografije. Ja, izbira je bila pestra in mamljiva, in odločitev težka. Zanimata me namreč predvsem dve področji - knjige oziroma literatura in televizija oziroma film. Zato sem se odločila, da eno področje obdelam letos, drugo pa v četrtem letniku. Srčno upam, da mi moduli, ki jih načrtujem za naslednje leto, ne bodo ušli oziroma jih ne bodo ukinili. No torej letos sem si izbrala knjige oz. tisk. Besedo. S tem povezana modula - kreativno pisanje in založništvo ter urejanje revialnega tiska. Prvi modul pod vodstvom Andreja Blatnika, drugo pod vodstvom Goge, vsem tistim, ki so kadarkoli v roke vzeli Smrkljo ali kakšno drugo Delovo čtivo, dobro znano. In prejšnji četrtek smo končno začeli s kreativnim pisanjem. Ne bom dolgovezila, stvar bo zagotovo postala še blazno zanimiva in se bo vsekakor našla kakšna beseda še na blogu, kolikor lahko povem do sedaj, sem blazno impresionirana. Predvsem sam Blatnik, mož besede, ki jih kar stresa iz rokava. Ja, jaz lahko govorim hitro, a samo, kadar imam kaj za povedati. In da ima on toliko za povedati o svojem delu, da lahko o vseh teh zadevah govori s tako hitrostjo, pa prepleta ene dele z drugimi, in se vrača nazaj, in to počne tako hitro, da mu moraš slediti z vso močjo, da lahko povezuješ in dojemaš, uf, to je občudovanja vredno. To je kot da bi ... stresal misli skozi glas. Ker dejansko, jaz sama ne bi bila sposobna tako govoriti, če ne bi dejansko izražala vseh svojih misli. Ne vem, morate slišati, da bi lahko dojeli/verjeli.
No, prva naloga, ki smo jo dobili, napisati kratko zgodbo. Od dveh do osem strani. Hm, po eni strani bi rekla no biggie, po drugi pa tough cookie ... Bomo videli. Ideja bi se že našla, vendar je mogoče ta ideja malo pogojena z živčnostjo oziroma dejstvom, da bodo to (morda nekoč zrealizirano) idejo brali tudi ostali. Bom že nekako. Saj imam čas do 6. januarja. Oh, januar. Oh, novo leto. Takšne upe polagam v to novo leto, da me je strah, kaj če se ne bodo uresničili? Upam na čudežno izgubo presežnega apetita, na čudežno željo po teku oziroma kakršnikoli športni dejavnosti, upam na hudo uro Garmin Forerunner 180 HR (?), ki stane tam okrog 200€ in res upam, da nekje najdem kakšen € (ker mi je to horoskop napovedal že oktobra, pa se še vedno ni uresničilo!). Ja, ne vem. Lansko leto so se ti upi krasno uresničili. Ampak ne spomnim se, če sem pred novim letom tako močno hlepela po spremembi? Okej, sprememba. Saj z mojim življenjem ni nič narobe (razen tega, da se redim, in da neprestano upam, da bom postala kot Cristina ali Meredith ali Serena ali kdorkoli, ki je lep in suh in v serijah nikoli ne jé!), sprememba tudi potrebna, ker neke blazne spremembe ne bo. Vse to bom lepo naredila pri sebi. V sebi. Za sebe. In bo vse kul. In se bo zgodilo tako, kot se je izgubilo. Brez pompa. Oh, kako pogrešam lanski januar/februar, študijske počitnice, lep urnik, brez hujših obremenitev in vse je bilo kul ... Saj bo vse okej. Lahko bi začela že danes. Manj jedla, več telovadila. Sobno kolo. Trebušnjaki. Počepi. Ampak ne, čakam na datum. Čakam na nekaj zunanjega, kar me bo bodrilo, spodbujalo. In dneva v dan. Januar. Enica, sveža enica, ravnokar napisana. In Garmin ura. Ki bo s svojimi 200€ ležala na omarici in me opominjala, da naj grem ven, tečt.
Grem pit čaj. Naj odplakne še to zadnjo tretjino decembra, da bo končno spet vse novo ...
Kakorkoli, gremo dalje. U, zadnjič sem na GEM plakatih prebrala, da je whatever najbolj nadležna ameriška beseda. Saj je res. Ampak je priročna. A karkoli tudi šteje kot najbolj nadležna beseda? Nima veze. Tudi to bi lahko padlo v sektor nadležnih besed. Pravzaprav pri sebi opažam, da imam en tak nabor besed oziroma fraz, ki jih uporabljam, kadar hočem preiti iz ene teme na drugo, pa nekako ne najdem gladkega prehoda. Čeprav drugače to obvladam, o ja. Že v gimnaziji mi je profesorica slovenščine na esej napisala 'Bravo! Občudovanja vredni prehodi!'. In res so bili dobri. Sicer je malo drugače, kadar je treba povezaovati dele, za katere že vnaprej veš, da bodo spisani. Jaz tu sedaj nimam pojma, kaj bo pisalo v naslednjem odstavku. No, vseskozi sicer razmišljam, kaj bi lahko napisala, da bi ratalo nekaj lepega, zanimivega, branja vrednega. Ampak povsem definirano pa še vseeno ni. Zatorej bom očitno morala ostati pri prehodih tipa kakorkoli in nima veze, ali pa celo ni panike. Hm.
V četrtek smo pričeli z modulom kreativnega pisanja. V sklopu predmeta Medijski praktikum I imamo namreč eno tako mini prakso - izbirali smo lahko med 10 moduli, ki segajo na različna področja medijskega delovanja, vse od oglaševanja, televizije, revij, dokumentarnega filma pa do spletnega komuniciranja in fotografije. Ja, izbira je bila pestra in mamljiva, in odločitev težka. Zanimata me namreč predvsem dve področji - knjige oziroma literatura in televizija oziroma film. Zato sem se odločila, da eno področje obdelam letos, drugo pa v četrtem letniku. Srčno upam, da mi moduli, ki jih načrtujem za naslednje leto, ne bodo ušli oziroma jih ne bodo ukinili. No torej letos sem si izbrala knjige oz. tisk. Besedo. S tem povezana modula - kreativno pisanje in založništvo ter urejanje revialnega tiska. Prvi modul pod vodstvom Andreja Blatnika, drugo pod vodstvom Goge, vsem tistim, ki so kadarkoli v roke vzeli Smrkljo ali kakšno drugo Delovo čtivo, dobro znano. In prejšnji četrtek smo končno začeli s kreativnim pisanjem. Ne bom dolgovezila, stvar bo zagotovo postala še blazno zanimiva in se bo vsekakor našla kakšna beseda še na blogu, kolikor lahko povem do sedaj, sem blazno impresionirana. Predvsem sam Blatnik, mož besede, ki jih kar stresa iz rokava. Ja, jaz lahko govorim hitro, a samo, kadar imam kaj za povedati. In da ima on toliko za povedati o svojem delu, da lahko o vseh teh zadevah govori s tako hitrostjo, pa prepleta ene dele z drugimi, in se vrača nazaj, in to počne tako hitro, da mu moraš slediti z vso močjo, da lahko povezuješ in dojemaš, uf, to je občudovanja vredno. To je kot da bi ... stresal misli skozi glas. Ker dejansko, jaz sama ne bi bila sposobna tako govoriti, če ne bi dejansko izražala vseh svojih misli. Ne vem, morate slišati, da bi lahko dojeli/verjeli.
No, prva naloga, ki smo jo dobili, napisati kratko zgodbo. Od dveh do osem strani. Hm, po eni strani bi rekla no biggie, po drugi pa tough cookie ... Bomo videli. Ideja bi se že našla, vendar je mogoče ta ideja malo pogojena z živčnostjo oziroma dejstvom, da bodo to (morda nekoč zrealizirano) idejo brali tudi ostali. Bom že nekako. Saj imam čas do 6. januarja. Oh, januar. Oh, novo leto. Takšne upe polagam v to novo leto, da me je strah, kaj če se ne bodo uresničili? Upam na čudežno izgubo presežnega apetita, na čudežno željo po teku oziroma kakršnikoli športni dejavnosti, upam na hudo uro Garmin Forerunner 180 HR (?), ki stane tam okrog 200€ in res upam, da nekje najdem kakšen € (ker mi je to horoskop napovedal že oktobra, pa se še vedno ni uresničilo!). Ja, ne vem. Lansko leto so se ti upi krasno uresničili. Ampak ne spomnim se, če sem pred novim letom tako močno hlepela po spremembi? Okej, sprememba. Saj z mojim življenjem ni nič narobe (razen tega, da se redim, in da neprestano upam, da bom postala kot Cristina ali Meredith ali Serena ali kdorkoli, ki je lep in suh in v serijah nikoli ne jé!), sprememba tudi potrebna, ker neke blazne spremembe ne bo. Vse to bom lepo naredila pri sebi. V sebi. Za sebe. In bo vse kul. In se bo zgodilo tako, kot se je izgubilo. Brez pompa. Oh, kako pogrešam lanski januar/februar, študijske počitnice, lep urnik, brez hujših obremenitev in vse je bilo kul ... Saj bo vse okej. Lahko bi začela že danes. Manj jedla, več telovadila. Sobno kolo. Trebušnjaki. Počepi. Ampak ne, čakam na datum. Čakam na nekaj zunanjega, kar me bo bodrilo, spodbujalo. In dneva v dan. Januar. Enica, sveža enica, ravnokar napisana. In Garmin ura. Ki bo s svojimi 200€ ležala na omarici in me opominjala, da naj grem ven, tečt.
Grem pit čaj. Naj odplakne še to zadnjo tretjino decembra, da bo končno spet vse novo ...
Komentarji
Objavite komentar