KONFIGURIRAJ GLAVO!

Zadnje dni kategorija objav kuharija kar sameva. Se pozna, da hujšamo. No, se trudimo. Izpiti terjajo svoj davek in nič nenavadnega ni, če se med pavzo odpravim do hladilnika, pograbim dva jogurta, hop, v sklečko in nasujem notri kosmičev. Njama! Ampak čez dva dni bo vsega tega, hopefully , konec in potem bom samo še tekla, nič jedla, vrtela hulahop, delala trebušnjake in bila lepa in suha. Škoda, ker pred morjem pride še poletni del izpitov, drugače bi bila prava manekenka, ha. No, kakšne načrte delam. Sanjam o morju in o moji manekenski postavi, kot da bi jo že imela. Pa saj si je niti ne želim. Pravzaprav za svojo srečo potrebujem zelo malo - da grem lačna spat in da se vsako dopoldne sladkam s sadjem. Oh, poleti bom ležala v viseči mreži, pila sveže stisnjen pomarančni sok in z žlico praskala po meloni. Ali lubenici. Letošnje poletje je bilo tako, lubeniško. Sem šla lepo v Špara in si kupila 5, 6 kg lubenice. In sem jo jedla in bila srečna. In poleti bo zopet tako. S to razliko,

Kristen Bell nikoli ni bila my cup of tea . Najverjetneje zato, ker igra v filmih kova You Again. Tipična romantična komedija, ki pa žal s svojo tipičnostjo sega v negativno smer. Načeloma nimam nič proti romantičnim komedijam, ampak You Again me je razočarala. Pa saj sem itak pričakovala en kup zapletov, ki me ponavadi v filmih delajo živčno. Ne vem, mogoče je kriva igralska zasedba, mogoče je kriva zgodba, nekaj definitivno ne štima. Film je pač en navaden kliše. Oziroma mogoče ni ravno kliše, je pa definitivno zelo slabo zapakirana zgodba in zato stvar preprosto ne deluje. In ne vem, Kristen Bell mi je drugače simpatična, ampak igra v takih filmih, da me je groza. Zaenkrat mi je najbolj všeč samo njen glas v Gossip Girl, hehe. No torej, da povem še nekaj besed o vsebini, drugega mi itak ne preostane. O filmu pač nimam kaj dosti za razpredati ker v resnici nima nekega višjega bistva za naš obstoj. Pa dobro, saj noben film nima višjega bistva za posameznikov obstoj, ampak nekateri te

Moje življenje nekako poteka na dveh nivojih - eno je realni svet, drugo so sanje. Ta drugi je seveda bolj filmski, niti nimam posega vanj. Ampak hej, če gledam filme in pišem "recenzije", zakaj ne bi z vami delila tudi mojih sanj? Ker včasih so kar zanimive. In večinoma čudne. Današnje sanje so bile grozne. Sicer se je dogajal en kup nekih reči ampak najbolj se spomnim tega, da sem pojedla polovico bele čokolade in takoj zatem dobila sladkorno bolezen. Ja, po včerajšnjem sadnem dnevu je čokolada v sanjah povsem upravičena, ampak tisti del s sladkorno boleznijo je bil pa bolj skeri. Bilo je namreč grozno, počutila sem se, kot da sem tempirana bomba, ki lahko vsak čas eksplodira v smislu da mi sladkor preveč pade ali pa naraste. In zato sem se stalno špikala v prst in merila vrednost sladkorja. Res mi je bilo hudo in jokala sem in nikakor se nisem mogla umiriti in ne vem, kaj se je potem zgodilo, ker sem se zbudila. Mogoče sem umrla. Ker ko umreš, se zbudiš. No, ne vem. Kako

... je bila sobota. Prvi žarek že dviga se iz sna glej, nad vodo je svetloba vzšla! Ko poslednjemu v temi poidejo moči , novih stotero se sonca veseli.  Nekega jutra, ko se zdani in se glave ohladijo, vsak odide svojo pot. Nekega jutra, ko se zdani in se solze posušijo, nekega jutra, ko se zdani.  Tam pri peči stari, kot včasih tiste dni s klobuki na omari in toplimi dlanmi, spomnimo se pesmi stare, ki bila je še od vseh, glasneje od viharjev se slišal bo naš smeh .

Aron Ralston, le eden izmed miljard ljudi. Pravzaprav tudi le eden izmed velikega števila kolesarjev, planincev oz. drugih pustolovcev. A le eden, ki se je na pot podal, ne da bi komu povedal, kam gre. Ljudje smo sicer družabna bitja, a na vsake toliko se najdejo samotarji. Aron to definitivno je, gre, kamor mu paše, ker rabi svoj mir. Sonce, širna prostranstva, kanjone. To svojo samotarsko naravo, pa bi kmalu drago plačal. Pustimo na strani dejstvo, da je to film o preživetju. Zgodba je, če jo pogledamo samo iz vidika dogajanja, podobna vsem ostalim zgodbam, ki se dotikajo podobne teme. Kar dela ta film tako genialen, je vse ostalo. James Franco, režija, montaža, glasba. Prikaz dogajanja. Poznate tisti občutek, ko berete knjigo in ko protagonist blazno razmišlja in razmišlja in je dogajanja v resnici dokaj malo? Jaz se vedno sprašujem, kako bi to posneli, če bi bil film? No, 127 Hours ponuja odgovor na to vprašanje. Kako posneti razmišljanje, kako posneti vse to, brez nekega forsirane

Wardo in Tommy. Mrtev Tommy. Ki na začetku in proti koncu filma tako lepo pogleda Kathy, da se je meni paralo srce. Na koncu seveda občutno bolj, ampak to je že druga zgodba. Andrew Garifeld , 27 letni fantič, nominiran za zlati globus za stransko vlogo v The Social Network in prav grdo prezrt v Never Let Me Go. Malo me skeli, da ni staknil nominacije za stransko vlogo še za oskarja, ampak saj je še mlad. In lep. Tak, malo poseben. Idealen za te turobne mrzle dni, ko je edino razvedrilo študijska literatura ... no, in Andrew, seveda.

We didn't have the gallery in order to look into your souls ... we had the gallery to see if you had souls at all. Carey Mulligan, Andrew Garfield in Keira Knightley oziroma Kathy H., Tommy D. in Ruth. Film, ki je v meni sprožil toliko misli, a na koncu tako zelo pretresel, da sem ostala brez besed. Morda bi morala vse skupaj prespati, a nočem. Bojim se, da bi pozabila misli, ki so sicer povezane s filmom, a segajo tako zelo v resničen svet. Zadnjič sem pisala, da je The Social Network tako zelo aktualen, da je prav hecen in nekako grozen občutek, ko se vsak dan soočaš s tematiko filma. Če bi bil Never Let Me Go postavljen v sedanji čas, v sicer drugačne okoliščine, a še vedno, v sedanji čas in prostor ... potem bi me bilo strah stopiti iz hiše. Že to, da se dogajanje približa v leto 1994, ko sem bila stara 3 leta, je grozno. Predvidevam oz. upam si trditi, da je tematika filma sicer fikcijska, no, seveda je, saj je prav grozljivo znanstveno fantastična. A vseeno, podobne reči s

I have a resume. I don't k now if you still want to take a look at it? Glede na mojo novo svežo simpatijo do Jesseja Eisenberga (o ja, če znam iz prve napisati njegov priimek, to je že dokaz, da ima posebno mesto) seveda logično sledi še kakšen ogled njegovih filmov. Naslednji na vrsti je bil torej Adventureland, simpatična komedija/romantična drama, iz leta 2009. Dogajanje je postavljeno v leto 1987, ko mladi James po končani srednji šoli načrtuje počitniško popotvanje po Evropi. Načrte mu prekrižajo finančne težave njegove družine, zato James, namesto v Evropi, preživi poletje v Adventurelandu, zabaviščnem parku, kjer služi denar, da bo jeseni lahko šel v New York na faks. Adventureland je seveda nova zgodba in vsi Jamesovi načrti se podrejo in spremenijo. Ko je prišel, je imel resume , imel je napisano, kdo je, kaj počne in kaj želi. A to ni bilo važno. V novem okolju med novimi ljudmi se je njegovo življenje spremenilo. Fant, ki je prej doma bral poezijo za zabavo, je post

Pa saj ne, da je že skoraj konec januarja. In z jutrišnjim dnem se uradno prične izpitno obdobje, oz. učitnice, kot je nekoč dejal moj prijatelj Ožbe. V sredo tako plujemo na prvi izpit. Ne vem, učim se že slab teden, ampak se mi zdi, da ne naredim prav veliko. Ampak to niti ni nujno res, morda so le moji kriteriji čudni. Lani sem s takimi kriteriji prav fino naredila vse izpite tako v zimskem kot tudi poletnem semestru. Čeprav ne vem, za zimskega pomnim, da sem se več učila. Oziroma dručage sem se učila - piflala. Sedaj pa se bolj učim - berem in zraven razmišljam. Skušam na nek alternativni način ponotranjit te zadeve, ker za piflanje nimam ne energije ne srca. V sredo torej prvi izpit, v četrtek že takoj drugi in že bomo skoraj pri koncu. Potem pa en teden luštnega učenja najboljšega predmeta v tem semestru, upam, da ne bo preveč težav. Poleg tega pa še lepo pridno (ne)jem, pa bo vse super. In pričnem teči. Kakšen bo moj urnik te dni: vstanem ob 7:00, ker je tak moj naravni bior

... Jesse Eisenberg. Tisti, ki smo ga gledali včeraj in ki je za The Social Network pobral že celo kopico nagrad. Luškan dečko. Tak, ki ga bomo sedaj naprej kar nekaj časa še videvali, i guess . Drugače pa je igral že v kar nekaj filmih, med drugim Adventureland, Zombieland itd. Sicep pa niti ni tako zelo rosno mlad, 27 jih šteje.

Okej, ja. Pod vplivom sem, ker sem ravnokar zaključila z gledanjem. In sem ... ne vem niti katera beseda bi bila primerna. Ja, zato ker ni besede. Ni ene same besede. Lahko pa poskusim opisati v več besedah ... To je film, ki je tako svež oz. se dotika tako sveže tematike, da je na trenutke prav šokantno. In ko sem potem, ko se je film končal, šla na Facebook, ker je Facebook pač Facebook , sem bila nekako del filma . Ja, bila sem del filma. Če bi se morda rodila v drugačnih okoliščinah in bi bila ena izmed študentk na Harvardu, potem bi dejansko bila v filmu. Ja, dogajanje filma se odvija samo en korak stran od tam, kjer smo danes. Da ne omenjam tega, kako je Jesse Eisenberg genialen. Res genialen! Za moje pojme eden boljših igralcev, ki jih je moč opaziti v novejših filmih. Ima neko tako karizmo ... tudi Advenureland je že zlovdan in bo takoj na sporedu, ko bo spet kaj časa. Z motivacijo Jesseja bo zagotovo kmalu na vrsti! O vsebini ne bom govorila. Ker ni dosti za povedati, čeprav

... a veste ta novi tomačevski rondo, ki ima na vsaki vpadnici štiri pasove in na vsakem vogalu semaforje (hecno, ker vogalov ni, ker je rondo, ampak semaforji pa defintivno so)? No, jaz se danes lepo po prazni avtocesti iz smeri Kosez pripeljem na rondo, od daeč vidim rdeče luči. Spustim gas, dam v četrto, motor zavira, hitrost še vedno tam nekje 60 na uro. Na semaforjih, kjer je gorela zelena luč, opazim, da se je prižgala rumena in rdeča. Aha, vsak hip bo pri nas zelena, in še vedno peljem, sedaj že kakšnih 50 na uro. Na mojem pasu pred semaforjem samo en avto. Hecno, ponavadi je ravno moj pas, ki pelje proti Črnučam, najbolj oblegan. Prižge se zelena, dam v tretjo, oh, kako lepo bom sedaj brez kakšnega posebnega zaviranja lepo speljala čez rondo. A ne, ta edini avto, je eden izmed tiste vrste voznikov, ki radi še malo postojijo pred zeleno lučjo. Saj vem, zeleno, ki te ljubim zeleno, ampak lepo prosim, a lahko gledate zeleno v svojem privatnem času in ne pred edinim semaforjem na m

Pogruntala sem, kje je catch Greysov in PP-ja. Najprej, da pojasnim, Greysi so Grey's Anatomy , moja najljubša serija. Ja, okej, saj so razne Gossip Girl in True Blood in podobe res noro dobre, ampak tako dobra, srčna, čustvena in zanimiva (na nek svoj način), ni pa nobena, razen Grey's Anatomy. PP je kratica za Private Practice . Kako sta PP in Greysi povezani? Meredith Grey (po kateri se imenuje Grey's Anatomy, no, vsaj en del) se v prvi sezoni zaplete z Derekom . Na koncu prve sezone se pojavi Derekova žena, Addison , ki ga je prevarala. No, stvar se potem zapleta in odpleta in dokončno (ali pa tudi ne) odplete tako, da Addison odide. No, tale zadnja trditev niti pod razno ne drži, ker se stvari razpletejo še za časa Addisoninega bivanja v Seattlu. Addison potem odide v Los Angeles, k svojim kolegom iz fakultete, ki tam vodijo zasebno kliniko oziroma Private Practice. Tam potem spremljamo njeno življene. Občasno se seveda še pojavijo igralci Greysov v PP-ju in obratno

... auuvauvuauauvauuuu :D Najboljši kuža na svetu, takoj za mojo Bono, seveda.

... ali pa vsaj eden izmed serije boljših komadov skupine Linkin Park. Numb.

  ... ki me je pošteno izmučila. Tri dni dela, dobra je bila pa ko sam vrag. Njama!

Pisala sem že o kreativnem pisanju in o zgodbah, ki smo jih morali (oziroma morale, glede na to, da smo sama dekleta) napisati. Večino sem že prebrala. Danes pa objavljam tule še mojo ... in bolj ko razmišljam o kratkih zgodbah, čeprav sem se vedno bolj videla v romanih, bolj mi dela domišljija in morda nekoč v bližnji ali ne tako zelo bližnji prihodnosti še kaj nastane. Zaenkrat pa samo tole. Čez Tivoli (to je naslov :P). Moj fant stoji pri vratih in me čaka. Kako smešno, običajno sem jaz tista, ki nestrpno odpiram in zapiram vrata, medtem ko on teka gor in dol po stanovanju ter preverja, če je balkon zaklenjen in vsa elektronika ugasnjena. Končno odideva. Iz prvega nadstropja na ulico, mimo kupa starega pohištva – približuje se odvoz kosovnega materiala. Po uličici do konca, pri miniaturnem Mercatorju zavijeva na levo, naprej po Celovški do semaforja. Počakava na zeleno, se ozreva levo in desno, za vsak slučaj. Marsikdo je na tem križišču dočakal bridko usodo. Čez križišče in

... Amy Brenneman. Bolje poznano iz Sodnice Amy, ali kako je že bil naslov. Nikoli nisem gledala. Definitivno pa gledam te dni dokaj intenzivno Private Practice, sestrsko nanizanko Grey's Anatomy. Ko se Addison odseli iz Seattla zaživi novo življenje v L.A.-ju. Kjer se dogaja Private Practice. In všeč mi je. In Amy je luškana, čeprav se nekako sključeno drži ves čas. Ali drugače, Violet Turner, psihiatrinja. Najlepša psihiatrinja.

Madoniš so dobri. Čeprav je zadnji album vesoljski. U, sedaj me je prešinilo! Tole je dobra priložnost, da napišem nekaj o glasbi, ki jo poslušam. Sem blazno nezakomplicirana. No, čeprav za nekoga bi to lahko bila komplikacija. Izbor moje glasbe namreč. Mislim, da se bende oz. izvajalce, ki so mi pri srcu, da prešteti na prste dveh rok. Kar mi seveda otežuje poslušanje radia, ki ga pač poslušam samo zato, da slišim kje je kakšen radar. Se splača, nikoli me ni še ustavil policaj, hehe. Torej ja, glasba, ki jo poslušam. V resnici gre tako - spodaj naštete izvajalce poslušam res s srcem, to pomeni, da preposlušam cel album po dolgem in počez, komaj čakam izzid novega, se celo spogledujem s kakšnim koncertom, četudi potem nikoli ne grem na nobenega. Morda nekoč. In jaz sem poslušalec, ne oboževalec, to pomeni, da ne vem, kako je ime pevcu, kitaristu in bobnarju. Me niti ne zanima. Če ta informacija po kakšnem naključju pride do mene, okej, drugače pa tudi prav. Občasno si zavrtim tud

Madoniš je zunaj toplo ... 10 stopin! Sploh ne vem, kaj obleči. Sploh nimam nobene take lahke jakne ... Morda bi bilo potrebno odpluti malo med razprodaje, ampak ne vem, kako, ker v torek imam kolokvij angleščine (za katerega se že pridno učim, opale) ... potem moram pa še poslikat The Slovenians, za portfolio za zgodovino dokumentarne fotografije. Ah, se bo že našlo nekaj časa, da malo odrešim bančno kartico strašanskih muk in teže mojega denarja, hehe. No, saj ga ni veliko, ampak vseeno, da se reva ne bo matrala ... Sicer pa ne vem, kaj naj še napišem. Ta vikend sem se matrala s torto, je bila lepa in tudi dobra kot sam vrag. Poslikano imam žal samo od zunaj, pa še ta fotka bo sledila, ko se mi bo dalo priključiti fotoaparat na računalnik, do takrat vam jo lahko pa samo opišem: tora, velika za en cel protvanj, natančneje tam 30x40cm. Biskvit, tri plasti - čokolada, navaden, čokolada. Vmes pa krema - polovica torte nutellina krema z bananami in polovica navadna smetana z malinami. M

Life is for living. Luškan filmček, čeprav mi nekaj ne gre v račun. Nekaj mi je bilo čudno in nekako ne vem točno kaj. Mogoče to, da je sicer dobra zgodba narejena preveč ameriško. Premali mistično, premalo skrivnostno. Ker zgodba je nenavadna in tako bi moral biti narejen tudi film. Torej Charlie ima res rad svojega brata Sama. Skupaj jadrata, skupaj igrata baseball. Usodba nesreča pa vse to poruši. Charlie je seveda strt, sanje o fakulteti se porušijo, Charlie pa postane oskrbnik lokalnega pokopališča. Preganja gosi, skrbi za grobove, vsak dan ob sončnem zahodu pa ... s Samom vadi baseball. Dogovor, ki sta ga sklenila še pred nesrečo, da bosta celo poletje vadila baseball, se je zavlekel in preuredil v dogovor, ki traja že pet let. Sam je že pet let mrtve, Charlie pa ga že pet let vsak dan na gozdni jasi uči baseball in ga ne pusti, da bi odšel naprej. Zgodba se zaplete, ko v Charliejevo življenje povsem nepričakovano vstopi mlada Tess. Mlada jadralka, ki živi Charliejeve sanje. St

Mami mi je rekla, da preveč dramatiziram okoli hujšanja. Da zvenim, kot da mam sto kil. No, naj pojasnim (če se je slučajno tudi komu drugemu utrnila podobna misel), da jih nimam sto. Poleti sem jih imela toliko, da je bil moj ITM normalen. Sicer le za las, ampak nima veze. No, sedaj imam 5 kg več, ampak nič hudega. Lepo počasi, do poletja, bo to izginilo. Sploh, ko bo malo topleje oz. vsaj nad ničlo, pričnem s tekom in bo vse super. Šment, sploh nisem hotela pisati o tem, ampak sem kar zaplavala notri nehote. Kakorkoli, danes pečem torto. Največjo torto, kar sem jo kadarkoli naredila. Torto, veliko za cel protvanj. Peče se še zadnji bisvkit, sem prav prijetno utrujena in srečna, da sem vsak biskvit pekla posebej. To rezanje torte na tri plasti me zmeraj terorizira. Jutri dopoldne jo nafilam, popolne okrasim in v soboto sprobam. In s tem dosežem svoj prvi cilj - 5 dni brez sladkarij, hehe. Prvi mali cilj bo dosežen. Naslednji cilj ... eh, o tem bom razmišljala po prvem, hehe. Danes

Okej, tole je nova tema prispevkov, ki jo odpiram. Velikokrat se zgodi, da gledam serije in filme in mi kakšna igralka res pade v oči. Zaradi svoje lepote, energije ali posebnosti. Danes na sporedu Kate Walsh, ki me je ob ponovnem gledanju Greysov tako očarala, da že downloadam serijo, v kateri ima glavno vlogo, Private Practice.

Nikoli nisem bla fenica Georga in Izzie ... da ne bo pomote, George je sicer moj fejvorit, ampak kaj so naredili iz njegove vloge, jizs. To se lahko primerja s tragedijo njegove smrti ...

Šesti del pa je dejansko uvertura v zadnji film. Prolog. Hecno, film sem lani gledala v kinu, a sem popolnoma pozabila vsebino. Knjigo sem prebrala že bogvekdaj, tako da je bilo par reči prav nerazumljivih. Nima veze, ta film je seveda all about Snape ... Še več izvemo o Mrklakenstainu in o tem, kako ga bo Harry pravzaprav premagal. V tem delu se tudi pojavi najbolj grozen (vsaj meni) prizor v katerem koli filmu o Harryju ever ! Vse je dokaj misteriozno, a še zdaleč ne tako zelo, kot v knjigi. Saj niti ne vem, kaj naj še napišem. Knjiga je pač obsežna in težko je narediti dober film, ki bi res zajel celotno dogajanje. Morda bi morali namesto filmov raje posneti serijo. Ne vem, kako bi to izpadlo. In ja, razkrite so temne skrivnosti, ki bodo do konca sedmega filma seveda še enkrat obrnjene in ponovno razkrite. Film je načeloma povsem gledljiv ampak zopet, preveč dogajanja. Ena akcija, druga akcija, ni tiste tipične dramske zgradbe trikotnika. To lahko gledalca zmoti, še posebej tistega

Teli kilogrami mi kar ne dajo miru. In nekaj moram še povedati, da se malo izpojem, potem bom pa nehala. Stvar je namreč taka, da je danes prvi dan mojega prečiščevanja, ki pa se bo na tem mestu tudi zaključil. No, zaključil se je že pred 5 urami, ko sem se zvijala od slabosti in preklinjala samo sebe in svojo neumnost. Znake, ki so vodili do sem, bi lahko prepoznala že pred pol leta. Okej, najprej moram pojasniti mojo zgodovino teh nesrečnih slabosti. Vsa stvar izgleda tako, da pač na nek normalen dan kar naenkrat v hipu začutim slabost in to je to. Ležim, imam zaprta usta in molim, da mine. Včasih mine. Včasih ne. Včasih se potem znajdem pred straniščno školjko in gledam in tuhtam, da bi jo lahko že malo očistili. In seveda, vse tiste vonjave ponavadi pripeljejo do bruhanja. Če je po sreči, samo enkrat. Če ne, ponovimo postopek čez kakšno uro, dve. Danes sem ugotovila, da se bruhanje fino prepreči s tem, če se človek malo odmakne od nje - samo toliko, da ne vdihuje neprijetnih vonj

O, kako se še vedno spomnim, kako sem prvič videla ta film. Celo poletje sem na morju prebirala knjige o Harryju, od prvega dela pa do petega, in ko sem prišla domov, sem šla sama v kino gledat peti del filma. In spomnim se še tistega temačnega vzdušja, ko sem brala knjigo. Kar groza me je bilo. In groza me je bilo, ko sem odhajala iz kina. Ja, saj so upodobili grozo, a izpustili so velik del knjige. Quidditch, na primer, ni niti z besedo omenjen v filmu. Ampak okej, če gledaš film kot film, kot sem ga sedaj, ko nisem več pod vplivom knjige, je okej. Sicer so nekatere reči malo smešno narejene. Siriusova smrt na koncu, je premalo dramatična. Podobno se zgodi tudi v šestem filmu, režiser je seveda isti in ta lapsus ostaja, ob Dumbledorjevi smrti nekako ni tistega, tiste pike na i. Ni tistega človeškega faktorja, ob katerem bi človek zajokal. Ker, roko na srce, jaz sicer sem jokica, ampak Sirusova smrt je res grozna! In vredna joka! Tu pa Krasotilya preprosto reče "avada kedavra&qu

Nič, zgodba se tudi v četrtem delu filma odvija naprej. Še več, v tem delu se zgodba dokončno nekako prične dogajati, saj se na koncu filma namreč Mrklakenstein utelesi, zopet vrne in prične se teror. V prvih treh delih smo se tako nekako spogledovali s tem, kdo Mrlakenstein je, kaj se je zgodilo in tako dalje, na koncu tega delu pa se zgodba o tem, da bi Harry nekoč premagal temnega lorda in poglavitna Harryjeva naloga prične. Ta film je meni osebno eden izmed boljših, saj namreč zgodba zelo lepo teče. Odvija se medšolski turnir, v katerem presenetljivo tekmuje tudi Harry, čeprav ne izpolnjuje starostnih pogojev. Zgodba teče in gledalec ob prvem ogledu meni, da je turnir edina nit dogajanja, a se seveda moti. Nerruga, ki pravzaprav ni Nerruga, poskrbi, da se stvari v zadnje pol ure filma tragično odvijejo. Pokal je dvernik, ki Harryja in Cedrica popelje na kraj, kjer se zgodba obrne. V naslednjih filmih je zato jasno, da neke zgodbe v smislu Dvorane skrivnosti ali Kamna modrosti ni ve

Zadnje dni ... preveč jem. In nasploh preveč govorim o hrani, a ne morem pomagati. Včasih sem razpredala in govoričila o sami sebi, pa nekako, sem prerasla to. Sedaj torej govorim o hrani. Iz dneva v dan se moj svet vrti okoli hrane ker je to pač dejavnik okoli katerega se vrti moj svet. Če jem po pravilim, ki sem si jih zastavila, potem vse ostalo funkcionira. Sem dobre volje, imam energijo, imam voljo in nisem tečna. Ker vem, da s tem, ko za zajtrk pojem jabolko ali dve, bom do kosila lačna in si bom lahko ob enih opolne privoščila krožnik makaronov in potem bom sita do petih in si bom privoščila še malo makaronov in bom do desetih zvečer lačna. Ja, to, da vem, kdaj bom lačna, je povsem stvar moje glave in ne trebuha. To sem se naučila v letu 2010. Ne namerno. A je zelo koristno. Ker potem vem, da imam od enih do petih mir in da lahko počnem druge reči, in ne mislim na to, kdaj hudiča bom lačna, če sploh bom kdaj lačna, ker sem se ob enih tako zelo nažrla. Kot na primer danes. Dane

Hahaha, ena izmed boljših scen v Greysih ...