Oh, ta hrana ...
Zadnje dni ... preveč jem. In nasploh preveč govorim o hrani, a ne morem pomagati. Včasih sem razpredala in govoričila o sami sebi, pa nekako, sem prerasla to. Sedaj torej govorim o hrani. Iz dneva v dan se moj svet vrti okoli hrane ker je to pač dejavnik okoli katerega se vrti moj svet. Če jem po pravilim, ki sem si jih zastavila, potem vse ostalo funkcionira. Sem dobre volje, imam energijo, imam voljo in nisem tečna. Ker vem, da s tem, ko za zajtrk pojem jabolko ali dve, bom do kosila lačna in si bom lahko ob enih opolne privoščila krožnik makaronov in potem bom sita do petih in si bom privoščila še malo makaronov in bom do desetih zvečer lačna. Ja, to, da vem, kdaj bom lačna, je povsem stvar moje glave in ne trebuha. To sem se naučila v letu 2010. Ne namerno. A je zelo koristno. Ker potem vem, da imam od enih do petih mir in da lahko počnem druge reči, in ne mislim na to, kdaj hudiča bom lačna, če sploh bom kdaj lačna, ker sem se ob enih tako zelo nažrla.
Kot na primer danes. Danes sem se res nažrla. Ampak okej, so prazniki, nimaš kaj. Poleg tega pojutrišnjem začnem s prečiščevanjem. Da pojasnim, morda koga zanima, večini se bo najbrž zdelo stupid, ampak jaz vztrajam in noro si želim že enkrat začeti s tem prečiščevanjem, da se malo otresem te tesnobe v želodcu in teže na riti. Uradno se moje prečiščevanje imenuje 90-dnevna presnovna dieta, poteka pa tako, da se 90 dni izmenjuje cikel štirih dni. Prvi dan beljakovinski, drugi škrobni, tretji ogljikovohidratni in četrti vitaminski. Vsi dnevi imajo skupno eno točko - dopoldnevi. Vsak dan do 12ih jem sadje, različna so potem kosila in večerje (ki so ista, samo za večerjo je porcija pol manjša). Res preprosto. Sicer je ovira, ker se ne moreš spomnit, o jaz bi pa sedaj jedel to in to, ampak ni panike, pač je treba malo vnaprej planirati. Krasna stvar je ta, da se človek nauči jesti po glavi in ne po trebuhu. Jaz vem, kdaj bom lačna, in ne sedim križem rok in čakam, kdaj bom lačna. Druga stvar je tudi ta, da človek začne ceniti hrano. Glede na to, da ne morem jesti sladkarij kadar se mi tako zahoče, se mi tudi bolj izostri okus in vse je ... boljše.
Tako da ja, 3. januar je the day ... Dan, na katerega čakam že zelo dolgo. In ki se ga veselim in sem nestrpna in v pričakovanju uspehov. Zadnjih 14 dni sem res žrla kot pujs. Žrla sem vse, kar je lezlo in ne. Vse, kar sem našla v omari. Preveč sem jedla. Sploh ne cenim več čokolade. Dobre torte. Sploh se ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje lačna. Kdaj sem se zbudila s praznim želodcem in sem se počutila dobro. In ja, posledično sem se zredila. Ne vem natančno, koliko, upam, da ne preveč. Upam, da bom vsaj kaj v minusu. Ampak ni panike, tudi če bom samo 3kg v minusu od lanskega leta, bolje kot nič. Glede na to, da sem bila prejšnja leta vedno v plusu, so tudi 3kg zelo pozitivna spodbuda. Saj jaz ne hujšam eno leto in potem se to konča. Ne, zavedam se, da sem se taka rodila. Geni, vrtec in še bi lahko naštevali. Pač sem full-figured. In tega ne bom nikoli spremenila. In ne hujšam zato, da bi se nekoč zbasala v kavbojke številka 26. Ker se nikoli ne bom. Pač bom ostala pri 30, 32, ampak se bom počutila dobro. Ker to je važno, da grem lačna spat, da cenim hrano, da se veselim kosila in da imam mir za druge reči. Vse pod nadzorom. In verjamem, da nekateri to težko razumejo, ker s tem nimajo težav. Tako pač je. Saj je zabavno mlatiti torte in čokolade in kruhke in take in drugačne dobrote ampak to ni to ... Človek potem ne ceni tega, kar ima, in to ni finta vsega skupaj.
Sedaj pa grem pojest še malo čokolade. Čeprav mi je slabo in mi niti ne paše, ampak grem, iz principa. Ker je čez dva dni ne bom mogla več. Že tako sem pozabila iti v Tvojih 5 minut na tiramisu presenečenje in na extra hot dog. Nima veze, bo že še prišel čas za to.
Kot na primer danes. Danes sem se res nažrla. Ampak okej, so prazniki, nimaš kaj. Poleg tega pojutrišnjem začnem s prečiščevanjem. Da pojasnim, morda koga zanima, večini se bo najbrž zdelo stupid, ampak jaz vztrajam in noro si želim že enkrat začeti s tem prečiščevanjem, da se malo otresem te tesnobe v želodcu in teže na riti. Uradno se moje prečiščevanje imenuje 90-dnevna presnovna dieta, poteka pa tako, da se 90 dni izmenjuje cikel štirih dni. Prvi dan beljakovinski, drugi škrobni, tretji ogljikovohidratni in četrti vitaminski. Vsi dnevi imajo skupno eno točko - dopoldnevi. Vsak dan do 12ih jem sadje, različna so potem kosila in večerje (ki so ista, samo za večerjo je porcija pol manjša). Res preprosto. Sicer je ovira, ker se ne moreš spomnit, o jaz bi pa sedaj jedel to in to, ampak ni panike, pač je treba malo vnaprej planirati. Krasna stvar je ta, da se človek nauči jesti po glavi in ne po trebuhu. Jaz vem, kdaj bom lačna, in ne sedim križem rok in čakam, kdaj bom lačna. Druga stvar je tudi ta, da človek začne ceniti hrano. Glede na to, da ne morem jesti sladkarij kadar se mi tako zahoče, se mi tudi bolj izostri okus in vse je ... boljše.
Tako da ja, 3. januar je the day ... Dan, na katerega čakam že zelo dolgo. In ki se ga veselim in sem nestrpna in v pričakovanju uspehov. Zadnjih 14 dni sem res žrla kot pujs. Žrla sem vse, kar je lezlo in ne. Vse, kar sem našla v omari. Preveč sem jedla. Sploh ne cenim več čokolade. Dobre torte. Sploh se ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje lačna. Kdaj sem se zbudila s praznim želodcem in sem se počutila dobro. In ja, posledično sem se zredila. Ne vem natančno, koliko, upam, da ne preveč. Upam, da bom vsaj kaj v minusu. Ampak ni panike, tudi če bom samo 3kg v minusu od lanskega leta, bolje kot nič. Glede na to, da sem bila prejšnja leta vedno v plusu, so tudi 3kg zelo pozitivna spodbuda. Saj jaz ne hujšam eno leto in potem se to konča. Ne, zavedam se, da sem se taka rodila. Geni, vrtec in še bi lahko naštevali. Pač sem full-figured. In tega ne bom nikoli spremenila. In ne hujšam zato, da bi se nekoč zbasala v kavbojke številka 26. Ker se nikoli ne bom. Pač bom ostala pri 30, 32, ampak se bom počutila dobro. Ker to je važno, da grem lačna spat, da cenim hrano, da se veselim kosila in da imam mir za druge reči. Vse pod nadzorom. In verjamem, da nekateri to težko razumejo, ker s tem nimajo težav. Tako pač je. Saj je zabavno mlatiti torte in čokolade in kruhke in take in drugačne dobrote ampak to ni to ... Človek potem ne ceni tega, kar ima, in to ni finta vsega skupaj.
Sedaj pa grem pojest še malo čokolade. Čeprav mi je slabo in mi niti ne paše, ampak grem, iz principa. Ker je čez dva dni ne bom mogla več. Že tako sem pozabila iti v Tvojih 5 minut na tiramisu presenečenje in na extra hot dog. Nima veze, bo že še prišel čas za to.
Komentarji
Objavite komentar