O, kako se še vedno spomnim, kako sem prvič videla ta film. Celo poletje sem na morju prebirala knjige o Harryju, od prvega dela pa do petega, in ko sem prišla domov, sem šla sama v kino gledat peti del filma. In spomnim se še tistega temačnega vzdušja, ko sem brala knjigo. Kar groza me je bilo. In groza me je bilo, ko sem odhajala iz kina. Ja, saj so upodobili grozo, a izpustili so velik del knjige. Quidditch, na primer, ni niti z besedo omenjen v filmu. Ampak okej, če gledaš film kot film, kot sem ga sedaj, ko nisem več pod vplivom knjige, je okej. Sicer so nekatere reči malo smešno narejene. Siriusova smrt na koncu, je premalo dramatična. Podobno se zgodi tudi v šestem filmu, režiser je seveda isti in ta lapsus ostaja, ob Dumbledorjevi smrti nekako ni tistega, tiste pike na i. Ni tistega človeškega faktorja, ob katerem bi človek zajokal. Ker, roko na srce, jaz sicer sem jokica, ampak Sirusova smrt je res grozna! In vredna joka! Tu pa Krasotilya preprosto reče "avada kedavra" in vsega je konec. Blisk zelene svetlobe in konec. Ja, film je napet, tudi končni boj med Dumbledorjem in Mrlakenstainom, vse to pač nakazuje grozo, ki se stopnjuje. Mračni časi prihajajo in film da to jasno vedeti.
A kot sem rekla, so pomanjkljivosti in zaradi tega je ta film meni eden izmed manj ljubih. Čeprav je zgodba zapeta, upodobitev pač ni preveč uspešna.
Komentarji
Objavite komentar