Danes ...
Mami mi je rekla, da preveč dramatiziram okoli hujšanja. Da zvenim, kot da mam sto kil. No, naj pojasnim (če se je slučajno tudi komu drugemu utrnila podobna misel), da jih nimam sto. Poleti sem jih imela toliko, da je bil moj ITM normalen. Sicer le za las, ampak nima veze. No, sedaj imam 5 kg več, ampak nič hudega. Lepo počasi, do poletja, bo to izginilo. Sploh, ko bo malo topleje oz. vsaj nad ničlo, pričnem s tekom in bo vse super.
Šment, sploh nisem hotela pisati o tem, ampak sem kar zaplavala notri nehote. Kakorkoli, danes pečem torto. Največjo torto, kar sem jo kadarkoli naredila. Torto, veliko za cel protvanj. Peče se še zadnji bisvkit, sem prav prijetno utrujena in srečna, da sem vsak biskvit pekla posebej. To rezanje torte na tri plasti me zmeraj terorizira. Jutri dopoldne jo nafilam, popolne okrasim in v soboto sprobam. In s tem dosežem svoj prvi cilj - 5 dni brez sladkarij, hehe. Prvi mali cilj bo dosežen. Naslednji cilj ... eh, o tem bom razmišljala po prvem, hehe.
Danes smo imeli zopet kreativno pisanje. Joj, teror. Znova teror. Pa ne kreativno pisanje, ampak kako v 15 minutah priti iz Pedagoške do Drame. In badmintona teči na avtobus, držati pesti, da voznik hitro pelje. No, vse se je dobro izteklo. Badminton smo končali 5 min prej, voznik je dokaj hitro vozil, zamudila sem 5 minut in niti niso še dobro začeli. Ker res ne bi rada zamudila, ker se res veselim kreativnega pisanja in z odprtimi očmi poslušam Blatnika. Izmenjali smo si kratke zgodbe in jaz sem že zelo nestrpna, da jih preberem. Pravzaprav bom to naredila takoj, ko končam s temle.
Še nekaj sem hotela povedati. U, ja! Ko sva z E. po končanem kreativnem pisanju odšli na avtobusno postajo, se pripelje en mini avtobus, ki je peljal v garažo. Voznik, mlad, odpre vrata, ki so se zelo hecno odprla, tako, kot da bo avtobus vsak hip razpadel. Voznik si potegne iPoda iz ušes, midve z E. pa se sprašujeva, če pelje do Tivolija. In ga jaz, pogumno, ker drugače nikoli ne sprašujem reči, ampak sem bila dobre volje, ker sem s kupa "če hočeš, vzemi", vzela eno pesniško zbirko, vprašam "a boste ustavl pr Tivoliju?" in on mi, cel car, reče "evo, sam zate bom ustavu, čeprov drgač ne". Hja, bil je tak bolj zgovoren voznik, celo pot se je pogovarjal z enim možakarjem. In potem sva z E. razmišljali, da zagotovo vedno ustavi na vseh postajah do garaže, samo kul je hotel izpasti.
Ampak bus je bil pa smešen. In moja mami je nabrala najboljši čaj! Resno, to so nebesa.
Šment, sploh nisem hotela pisati o tem, ampak sem kar zaplavala notri nehote. Kakorkoli, danes pečem torto. Največjo torto, kar sem jo kadarkoli naredila. Torto, veliko za cel protvanj. Peče se še zadnji bisvkit, sem prav prijetno utrujena in srečna, da sem vsak biskvit pekla posebej. To rezanje torte na tri plasti me zmeraj terorizira. Jutri dopoldne jo nafilam, popolne okrasim in v soboto sprobam. In s tem dosežem svoj prvi cilj - 5 dni brez sladkarij, hehe. Prvi mali cilj bo dosežen. Naslednji cilj ... eh, o tem bom razmišljala po prvem, hehe.
Danes smo imeli zopet kreativno pisanje. Joj, teror. Znova teror. Pa ne kreativno pisanje, ampak kako v 15 minutah priti iz Pedagoške do Drame. In badmintona teči na avtobus, držati pesti, da voznik hitro pelje. No, vse se je dobro izteklo. Badminton smo končali 5 min prej, voznik je dokaj hitro vozil, zamudila sem 5 minut in niti niso še dobro začeli. Ker res ne bi rada zamudila, ker se res veselim kreativnega pisanja in z odprtimi očmi poslušam Blatnika. Izmenjali smo si kratke zgodbe in jaz sem že zelo nestrpna, da jih preberem. Pravzaprav bom to naredila takoj, ko končam s temle.
Še nekaj sem hotela povedati. U, ja! Ko sva z E. po končanem kreativnem pisanju odšli na avtobusno postajo, se pripelje en mini avtobus, ki je peljal v garažo. Voznik, mlad, odpre vrata, ki so se zelo hecno odprla, tako, kot da bo avtobus vsak hip razpadel. Voznik si potegne iPoda iz ušes, midve z E. pa se sprašujeva, če pelje do Tivolija. In ga jaz, pogumno, ker drugače nikoli ne sprašujem reči, ampak sem bila dobre volje, ker sem s kupa "če hočeš, vzemi", vzela eno pesniško zbirko, vprašam "a boste ustavl pr Tivoliju?" in on mi, cel car, reče "evo, sam zate bom ustavu, čeprov drgač ne". Hja, bil je tak bolj zgovoren voznik, celo pot se je pogovarjal z enim možakarjem. In potem sva z E. razmišljali, da zagotovo vedno ustavi na vseh postajah do garaže, samo kul je hotel izpasti.
Ampak bus je bil pa smešen. In moja mami je nabrala najboljši čaj! Resno, to so nebesa.
Komentarji
Objavite komentar