KONFIGURIRAJ GLAVO!

No, pa sem končno le prebrala še tole čudovito knjigo. Film me je navdušil. Kako je bilo s knjigo? Za začetek se mi zdi smiselno povedati, da je za razliko od mnogih knjig in filmov, posnetih po knjižni predlogi, ta dvojica morda ena izmed tistih, pri katerih je spremenjenih sorazmerno malo elementov. Dogodki si kar lepo sledijo, tudi liki so bolj ali manj podobni ... z eno samo očitno spremembo. V filmu je cirkusu in lepi Marleni gospodaril August, v knjigi pa je August razdeljen na dve osebi (ali bolje rečeno, ti dve osebi so v filmu združili) - August, ki je direktor živali in Marlenin mož ter Stric Al, lastnik cirkusa. Kaj pa vem - filmska različica mi je bila morda skoraj celo boljša. Nasploh se mi zdi, da je film mogoče bolje zajel to atmosfero cirkusa. Knjiga se mi zdi skoraj kot da bi bila malo na hitro napisana. Veliko je dialogov, dokaj malo opisovanja pokrajine, čustev ... No, vsaj nekih poglobljenih emocij. Take stvari sicer jaz v knjigah ponavadi rada razglasim za do...

Glede na to, da je jutri že prvi oktober, števček pa kaže, da sem septembra (mukoma) upela zapisati samo 13 objav, je skrajni čas, da spišem obnove dveh knjig, ki sem ji prebrala v zadnjem času. Da se števček malo nasmehne. Služkinje so roman, po katerem je posnet tudi film, ki bo vsak hip prišel v ameriške kinematografe. Mimogrede, igra Emma Stone, moja mini ljubezen, zato ga že nestrpno pričakujem. Ampak če pozabimo na prihajajoči film, je roman Služkinje prav zanimivo branje. Sicer je dokaj dolga knjiga, tam okrog 600 strani in na trenutke se mi je kar malo vlekel. Najbrž zato, ker sem bila v takem silnem pričakovanju, kdaj bom že prišla do konca, da sem potem namenoma brala in brala in brala in pozabila uživati. Čisti užitek se je pričel šele tam nekje čez polovico, ko stvari postanejo res zanimive. Roman pa drugače pripoveduje zgodbo treh žensk v 60. letih prejšnjega stoletja v mestu Jackson, Missisippi. Aibileen, starejša črnka, ki je v svoji "delovni dobi" vzgoji...

... je tema, o kateri bom pisala nocoj. Se mi zdi en tak lep večer - kmalu bo faks, kar zame nekako pomeni začetek novega leta. Tako pač je v svetu učenca/dijaka/študenta, leta se vrtijo okoli septembrov/oktobrov in junijev. S faksom prihaja začetek novega leta, priložnost za spremembe, ali pa tudi ne. Kakorkoli, letos vstopam v tretje leto študija, zaplula sem torej v drugo polovico in konec (ter z njim diploma) je čedalje bližje. Po diplomi je seveda nekako logičen napredek na neko zadovoljivo delovno mesto. Na tej točki pa se pojavijo težave. Zadnje čase namreč v medijih opažam, kdo sploh je zaposlen v našem medijskem prostoru. Včeraj sem malo šnofala naokoli po Facebooku in naletela na profil Nine Maurovič Blatnik. Sicer dokaj nepoznana oseba, a ravno dovolj poznana, da zanjo vem celo jaz. Prvič se je pojavila v Big Brotherju, potem pa mislim da je nekaj poskušala s pevsko kariero, a kaj bolj opaznega ni nikoli dosegla. No, na njenem Facebook profilu ima seveda zapisano, kje je z...

... so. Vsekakor. Saj po radiu in televiziji govorijo marsikaj. Ravno včeraj sem na Valu 202 poslušala finančnega svetovalca, tam nekje pol štirih je bila ura, ravno sem zapeljala na tomačevski rondo (kar se je izkazalo za katastrofalno napako, saj je bila strnjena kolona od krožišča pa vse do križišča z Brnčičevo, zgornji del obvoznice je bil v celoti zaprt zaradi nesreče), ko je gospodič naznanil, da je kar 33 % verjetnost, da bo ZDA spet padla v recesijo. Okej, si mislim, saj je bilo hudo, med prejšnjo, ampak jaz osebno sama dejansko sploh nisem začutila posledic. Moja pokojnina je zamrznjena, tako da imam konstanten priliv dohodkov, poleg tega pa itak delam malo tu, malo tam preko študenta in finančno mi res ne gre slabo. Potem je sledila novica, da je podjetje, ki je kupilo Muro, 720 delavcem že poslalo pogodbe za nedoločen čas. Danes je tajnica za sosednjo mizo klicala v cvetličarno. Sodelavki je umrl mož in podjetje bo, seveda, v znak sočustvovanja poslalo ikebano. Naročilo oz...

... kar hiti mimo mene. Saj se mi dogaja vse vrste reči. Tale zadnji teden pred faksom bom preživela še malo delovno, da še enkrat znova izkusim, kako grenko je življenje, ko moraš vsak dan vstati ob 6:00 in delati 8 ur na dan. No, saj ni tako hudo, sploh ker jaz rada zgodaj vstajam, ampak vseeno, življenje ob faksu je vseeno lepše. Imaš veliko časa, malo greš pogledat kaj se novega dogaja, vseeno je neka rutina, a taka, ob kateri imaš petke frej. Drugače pa nič novega. Imam za napisat ene par reči, se jih bom lotila jutri v službi, ko bom imela (upam) kaj prostega časa. En film, pa ena knjiga, pa par receptov. Pa nova rubrika - hribi. Včeraj sva z Mucom šla na Vogar (in seveda z Bono) in imam danes malo musklfiberja, hehe. Zato si danes predpišem počitek, jutri pa naprej športat - spet je teden, spet bo Riba na oko in moje večerno kolesarjenje pred televizorjem. Ah, saj nimam nič pametnega za napisat. Še vedno sanjam o Art čevljih, se vsak dan po malem odpravljam v Massa, ampak vs...

... Art Company, srce me boli, srce! Nova kolekcija, nove sanje, fanatazije in upi in nove zasoljene cene. Ampak ne, niso zasoljene! Art je kvaliteta, jaz sedaj to vem, in res mi ni škoda. Ampak kaj, ko ni ... Oh, pazite se me, če nekoč zadanem na lotu ali kako drugače nenadoma obogatim! Ha! Zaenkrat se pa lahko slinim ob tehle top treh, ki sem jih po večkratnem ogledu cele kolekcije naposled le izbrala ... Vrstni red gre od najljubših navzdol. Ma ni vrag da ne bom šla v Massa in se zmenila s prodajalko, naj me pokliče, ko (če) bodo kaj znižani. Medtem grem pa igrat loto!

... ko sem najbolj crknjena in si moram očistiti make-up. In res sovražim, da so zadnji dnevi eno samo žretje, žretje, žretje ... Posledično bodo naslednji dnevi ena sama voda, voda, voda. In malo sadja in zelenjava. Večinoma voda.

... ena izmed bolj posrečenih reklam zadnje čase. Pred par minutami sem jo videla prvič in prav v napetosti sem bila te pol minute, kam hiti kuža. Krasno!

Lynette : And then the mommy and the daddy because they love each other so much, they hug real tight, and a seed is magically implanted and nine months later a baby is born. Parker : What kind of seed? Lynette : Oh, that's not important. Parker : I don't believe you! Lynette : Parker I'm your mother. Mother's don't lie to their sons. Now go wash your hands or Santa's not gonna bring you anything for Christmas. Gospodinje so pač ... zabavne.

Knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak, ki ima psa. Ker dejansko opiše točno to, kar imeti psa pomeni - pes pomeni težave. Ravno te dni se moja Bona spet sprehaja s "krožnikom" na glavi, ker si je zgrizla taco. In kolikokrat je že povzročila težave in kolikokrat sem jo že preklela in bila žalostna in jezna in sem ... jokala. Ampak točno tako kot opisuje John Grogan - ko je Marley umrl, je bilo življenje preprostejše in prijetnejše. Ampak družina ni bila popolna. Sprva sem bila skeptična - knjiga o psu? Ampak to ni samo knjiga o psu. Dejansko je to knjiga o življenju mladega para, ki počasi odraščata in skupaj z njima odrašča Marley. Vse prigode in dogodivščine in tegobe, ki se jim pripetijo, so del njune družine. In spomini so tako zelo prepleteni z vsemi ostalimi spomini, da je bolečina ob izgubi velika. Knjiga je po eni strani napisana tako duhovito in po drugi strani tako resnično, poleg tega pa je zgodba o Marleyju povsem prepletena z zgodbo o Johnu in njegovi družini - ko...

Cecilia Ahern, sicer avtorica bolj slavne P.S. I Love You, ki še vedno čaka na moji knjižni polici na konec poletja in s tem nekako konec mojega obiskovanja knjižnic (ker preposto ni časa ua branje) in s tem konec množičnosti knjig v čakalni vrsti na moji nočni omarici. Na koncu mavrice je en prav zanimiv roman. Ljubezenska zgodba, dovolj lahka, da jo človek prebere v dveh dneh, ampak vseeno zanimiva, da ni že neumno patetična (v stilu tele polomije ). Na koncu mavrice je torej zgodba, ki mi je najbolj znana oziroma me najbolj asociira na tisti mejl, ki je krožil pred leti, da kako je imel fant najboljšo prijateljico in na dan svoje smrti so prebrali njegov dnevnik, v katerem piše, kako jo je celo življenje ljubil. Tule je zgodba podobna. Alex in Rosie sta prijatelja od samega otroštva. Tako dolgo sta prijatelja, da se jima ta njun odnos zdi pravzaprav edini sprejemljiv in ko pomislita na to, da bi morda drug do drugega gojila še kakšna globja romantična čustva, sta oba prepričana, da ...

... obdajajo misli o ponovnem prihodu na Facebook. Argumenti za/proti? Ne vem, kaj me daje ...

Hjoj, sem mislila in upala, da bodo slike lepše. Ampak kaj čmo, ura je bila pozna, fleša ne maram, za silo bo. Saj bo itak bili tako zelo dobri, da bo treba ponoviti, potem pa ni vrag, da ne bo manj motna slika. Osnovni recept za mafine, kateremu lahko po želji dodamo karkoli. Maline ali zdrobljene Oreo piškote, vse je super. Vzamemo dve posodi in dve jajci - v eno posodo ločimo beljake in v drugo rumenjake. Iz beljakov najprej stepemo sneg (zato, da lahko potem takoj naprej mešamo rumenjake in nam ni treba umiti metlic od mešalca, haha. Ker za stepanje snega so potrebne čiste metlice, drugače se sneg ne stepe), v posodo z rumenjaki pa dodamo eno vrečko vanilijevega sladkorja , 150 gramov sladkorja in limonin sok (količina po želji). Premešamo. Dodamo 6-7 jedilnih žlic olja . Spet premešamo. Dodamo 250 gramov moke (v katero smo prej vmešali eno vrečko pecilnega praška ), ki jo pretresemo s cedilom v mešanico rumenjakov, sladkorja in olja. Tole sem sedaj povedala zelo zak...

... pred velikim problemom. Zdaj, ko so se nekatere tegobe mojega življenja izravnale in rešile, je seveda čas, da nastopijo nove. Tole se bo morda marsikomu zdelo butasto, ampak ne morem pomagati. Pač jaz imam res rada ta del mojega življenja - dela me srečno, mi krasno zapolnjuje čas in kaj pa vem, tale reči me pač fascinirajo. Govorim namreč o septembru, ki se je ravno pričel, in ne, septembra se ne priče samo šola in gneča na cesti, ampak tudi nove serije oziroma nove epizode že obstoječih in meni nekaterih dobro poznanih serij. In tako sem se prej lotila zanimivega opravila - pogledati sem namreč šla, kdaj se bo čisti užitek pričel in na katere datume bodo serije zopet štartale. In tako sem se znašla pred dokaj groznim dejstvom - gledam preveč serij! Ravno ko se konča četrta sezona True Blood in sedma sezona Weedsov, pa ko gre druga sezona Pretty Little Liars za dva meseca na počitnice, že se prične čista groza ... Naj najprej napišem spisek, katere serije sem lani spremljala ...

Sicer vem, da sem dolžna še Sherlocka Holmesa, ampak mislim, da bom ostala samo pri Freyu. Ker se mi zdi knjiga res dobra in posebna in vredna objave. Pretresljiva izpoved odvisnika od drog in alkohola in zločinca, kot sam sebe v knjigi poimenuje James Frey. Fant v zgodnjih dvajsetih letih, ki je v svojem življenju naredil že toliko stvari (ali pa jih toliko izpustil), popil toliko alkohola, pokadil toliko kreka, da je kar neverjetno. Dokler si nekega dne ne polomi obraza, izbije štiri sprednje zobe, znajde na letalu, v avtu svojih staršev in nenazadnje na kliniki za odvajanje. Ki je najbolj uspešna klinika v ZDA, saj 17 % tistih, ki jo zapustijo, po enem letu še vedno niso zašli na stara pota. James se tako znajde v svetu, kjer je nemočen, ampak prav nič bolj nemočen kot je bil v realnem življenju, saj so ga imele droge in alkohol v hudi oblasti. S svojo pripovedjo zelo natančno opiše svojo pot do ozdravitve, kar pa je posebej zanimivo, pa je ta neka vdanost. Preposto se vda v usodo...