Kathryn Stockett: Služkinje

Glede na to, da je jutri že prvi oktober, števček pa kaže, da sem septembra (mukoma) upela zapisati samo 13 objav, je skrajni čas, da spišem obnove dveh knjig, ki sem ji prebrala v zadnjem času. Da se števček malo nasmehne.

Služkinje so roman, po katerem je posnet tudi film, ki bo vsak hip prišel v ameriške kinematografe. Mimogrede, igra Emma Stone, moja mini ljubezen, zato ga že nestrpno pričakujem. Ampak če pozabimo na prihajajoči film, je roman Služkinje prav zanimivo branje. Sicer je dokaj dolga knjiga, tam okrog 600 strani in na trenutke se mi je kar malo vlekel. Najbrž zato, ker sem bila v takem silnem pričakovanju, kdaj bom že prišla do konca, da sem potem namenoma brala in brala in brala in pozabila uživati. Čisti užitek se je pričel šele tam nekje čez polovico, ko stvari postanejo res zanimive.

Roman pa drugače pripoveduje zgodbo treh žensk v 60. letih prejšnjega stoletja v mestu Jackson, Missisippi. Aibileen, starejša črnka, ki je v svoji "delovni dobi" vzgojila že 17 otrok. Malce mlajša črnka Minny, mati petih otrok, ki zaradi laži nikakor ne more dobiti dela. In na koncu še Muha, mlada belka, ki bi sicer po vseh pravilih morala spadati med ostale belke, tiste, ki jim kraljuje Hilly Hoolbrooke, zlobna in samo nase-ozirajoča-se queen bee. Ampak Muha se v svoji želji po pisateljskem uspehu odloči zapisati zgodbe črnskih služkinj, in tako ostalim belkam dokazati, kako pomembno vlogo te ženske v njihovih življenjih sploh imajo. Zgodbo odlično popesti še Celia Foote, navzven sicer zmedena, a navznoter z neumnimi pravili obremenjena ženska, pri kateri Minny (po spopadanju z lažjo, ki jo je razširila Hilly) končno dobi delo. Roman, napisan zelo sistematično in pregledno, da človek brez težav sledi dogajanju. Roman, kateremu se vidi, da je prav vsaka poved in beseda z razmislekom postavljena tja, kamor je bilo to potrebno.

Nič čudnega, avtorica ga je namreč pisala kar pet let. Odlično!