Kriza slovenskega medijskega prostora ...

... je tema, o kateri bom pisala nocoj. Se mi zdi en tak lep večer - kmalu bo faks, kar zame nekako pomeni začetek novega leta. Tako pač je v svetu učenca/dijaka/študenta, leta se vrtijo okoli septembrov/oktobrov in junijev. S faksom prihaja začetek novega leta, priložnost za spremembe, ali pa tudi ne. Kakorkoli, letos vstopam v tretje leto študija, zaplula sem torej v drugo polovico in konec (ter z njim diploma) je čedalje bližje. Po diplomi je seveda nekako logičen napredek na neko zadovoljivo delovno mesto. Na tej točki pa se pojavijo težave.

Zadnje čase namreč v medijih opažam, kdo sploh je zaposlen v našem medijskem prostoru. Včeraj sem malo šnofala naokoli po Facebooku in naletela na profil Nine Maurovič Blatnik. Sicer dokaj nepoznana oseba, a ravno dovolj poznana, da zanjo vem celo jaz. Prvič se je pojavila v Big Brotherju, potem pa mislim da je nekaj poskušala s pevsko kariero, a kaj bolj opaznega ni nikoli dosegla. No, na njenem Facebook profilu ima seveda zapisano, kje je zaposlena. Kdo bi si mislil - urednica neke oddaje na Čarli d.o.o. Čarli televizija je meni poznana samo po videospotih, ampak hej, vseeno, brez problema jo lahko štejemo za del slovenskega medijskega prostora. In tudi Nina M. Blatnik je sicer "kr ena", ampak vseeno ni neprepoznavna.

Naslednji primer. Danes v službi med fotokopiranjem naletim na prilogo Dela Goodlife. Lična priloga, tudi vsebina je izgledala kar obetavna. Prelistam par strani, pridem do kolofona, odgovorni urednik - Anžej Dežan. Hej, a ni bil on pevec? In tudi voditelj na RTV-ju? In vmes je še nekaj celo študiral - filozofijo, če se ne motim. A sedaj je urednik. Stvar sicer izide štirikrat letno, ampak vseeno, biti urednik priloge enega večjih slovenskih časopisov, ni mala šala.

Danes sem potem premljala 24 ur, ravno Pop In se je odvrtel, kjer je stara znanka Ota Roš. Jaz jo poznam že kar nekaj let z Radia Antena, ampak vseeno, dokončen medijski preboj in prepoznavnost se ji je zgodil prav s Pop Tv-jem in Pop In-om.

In nekako so me misli torej popeljale v razmišljanje - kako je možno, da v naši sicer lepi, a strahovito majhni deželi medijski delavci krožijo in se "reciklirajo"? Nekdo, ki je pevec, je kar čez noč urednik, nekdo ki je radijec, se preseli še na televizijo. Kako naj imamo mladi študentje sploh priložnost v tem mamljivem svetu pisanja, televizije, radia? Zakaj nekdo hoče vse - tisti nekdo, ki ima pač trenutek sreče in jo dobro izkoristi. Saj če sama pomislim - jaz bi jo tudi. Če bi se mi ponudila priložnost, bi jo izkoristila. Ampak vseeno se mi zdi da bi bilo za vse bolje, če bi se držali ene panoge. Če bi se glasbeniki osredotočili in potrudili in delali res dobro glasbo. Če bi nekateri samo pisali, in to kvalitetno. Za vse bi bilo bolje - tako za delavce, kot tudi za bralce oz. poslušalce.

Ja, medijski svet je mamljiv za vse. In tisti, ki imajo vsaj en trenutek sreče ali pa morda eno samo poznanstvo, ki jim lahko omogoči preboj, ga bodo izkoristili. In spet drugi svoja mesta, pa čeprav bi bilo to potrebno, nočejo odstopiti drugim. Kako naj imam mladi študentje, med katerimi se zagotovo skriva kdo, bi naredil kaj zares dobrega in "revolucionarnega", potem sploh še priložnost? Odgovor je preprost. Nimamo je.

Ko sem se pred parimi leti, ko sem bila na začetku gimnazije, vpisala v glasbeno šolo in se pričela učiti igranja bobnov, mi je nek starejši gospod, daljni sorodik, dal nasvet: "Od glasbe ni denarja." Nasvet sem, podzavestno ali pa ne, upoštevala in moji bobni že kar nekaj časa res samevajo. K tej modrosti, ki sem jo očitno že osvojila, lahko dodam še svojo lastno, morda za vse bodoče študente, ki se z velikimi sanjami in upi vpisujejo na študijske programe FDV-ja, povezane z mediji: "Samo ne v medije, to je brezupen boj."

Mi je pa tisti gospod, ki mi je odsvetoval glasbo, dejal še nekaj: "Obrt, to je pravi recept." Ne vem sicer, če je ravno obrt, je pa zagotovo sladko. In vsebuje, tako ali drugače, mnogo receptov. Srednja živilska šola.

Smer slačičar. Enough said.