Cecilia Ahern: Na koncu mavrice

Cecilia Ahern, sicer avtorica bolj slavne P.S. I Love You, ki še vedno čaka na moji knjižni polici na konec poletja in s tem nekako konec mojega obiskovanja knjižnic (ker preposto ni časa ua branje) in s tem konec množičnosti knjig v čakalni vrsti na moji nočni omarici. Na koncu mavrice je en prav zanimiv roman. Ljubezenska zgodba, dovolj lahka, da jo človek prebere v dveh dneh, ampak vseeno zanimiva, da ni že neumno patetična (v stilu tele polomije). Na koncu mavrice je torej zgodba, ki mi je najbolj znana oziroma me najbolj asociira na tisti mejl, ki je krožil pred leti, da kako je imel fant najboljšo prijateljico in na dan svoje smrti so prebrali njegov dnevnik, v katerem piše, kako jo je celo življenje ljubil. Tule je zgodba podobna. Alex in Rosie sta prijatelja od samega otroštva. Tako dolgo sta prijatelja, da se jima ta njun odnos zdi pravzaprav edini sprejemljiv in ko pomislita na to, da bi morda drug do drugega gojila še kakšna globja romantična čustva, sta oba prepričana, da si to le domišljata in da drug zagotovo ne čuti podobno. Zgodba, ki jo bralec spremlja prek njunih pisem, e-mailov, klepetov v spletnih klepetalnicah in podobno, nam tako pričara njun tesen odnos ob ločitvi v njastniških letih, ko Alex z družino odide v Boston in ob nesrečnem pripetljaju, ki Rosie prepreči, da bi prišla za njim v Ameriko. Seveda v nadaljnih 20 letih sledi še malo morje zapletov, ki so včasih prav smešni in za lase privlečeni, a konec je vseeno srečen in tak, ko si ga glavna junaka podzavestno želita že pred vso to dramo. Vseeno pa je to zgodba, iz katere se prav vsi lahko naučimo dveh (po mojem mnenju zelo pomembnih) modrosti - sledi svojim sanjam in ne upaj si povedati, kar ti leži na srcu. Nikoli ne veš, na kakšen odziv naletiš ...