Težki časi ...

... so. Vsekakor. Saj po radiu in televiziji govorijo marsikaj. Ravno včeraj sem na Valu 202 poslušala finančnega svetovalca, tam nekje pol štirih je bila ura, ravno sem zapeljala na tomačevski rondo (kar se je izkazalo za katastrofalno napako, saj je bila strnjena kolona od krožišča pa vse do križišča z Brnčičevo, zgornji del obvoznice je bil v celoti zaprt zaradi nesreče), ko je gospodič naznanil, da je kar 33 % verjetnost, da bo ZDA spet padla v recesijo. Okej, si mislim, saj je bilo hudo, med prejšnjo, ampak jaz osebno sama dejansko sploh nisem začutila posledic. Moja pokojnina je zamrznjena, tako da imam konstanten priliv dohodkov, poleg tega pa itak delam malo tu, malo tam preko študenta in finančno mi res ne gre slabo. Potem je sledila novica, da je podjetje, ki je kupilo Muro, 720 delavcem že poslalo pogodbe za nedoločen čas.

Danes je tajnica za sosednjo mizo klicala v cvetličarno. Sodelavki je umrl mož in podjetje bo, seveda, v znak sočustvovanja poslalo ikebano. Naročilo oz. vrednost ikebane je bila 70 €. Kaj je to, 70 €? En poln tank ... Karta za London, kupljena 6 mesecev prej pri nizkocenovnem prevozniku. Ena noč v že kar spodobnem hotelu. Eno poslovno kosilo v dvoje. Praktično nič. Toliko jaz zaslužim v dveh dneh, 16 ur dela. Pa nisem nek fizični radnik. Ampak ko se je naročilo ikebane in telefonski pogovor bližal koncu, je tajnica končala z besedami: "Pa se nimate česa bati, smo redni plačniki ..."

In takrat mi je kliknilo. Biti študent je privilegij in komfort. Biti privatnik ali pa zaposlen v podjetju, vsak mesec trepetati, ali boš plačan, ali ne. Ali boš plačan in posledično lahko plačal drugim. In po drugi strani opomini, ki jih zlagam v kuverte. 150 opominov, nekateri za celo leto neplačanih položnic, rekord je 700 in še malo € dolga.

Zagotovo ni lahko v teh časih. Saj pravijo, obdobje suhih krav.

In zato ne bom kupila tistih lepih Art čevljev ...