KONFIGURIRAJ GLAVO!

... ki je niti pod razno ne obvladam. Tale zapis je sicer že nekaj dni sameval pod osnutki, pa sploh nisem vedela, kako se ga lotiti. Manjka mi ena stvar, ki se ji reče da človek kakšne podatke obdrži zase. Včasih bi se usedla in začela pisati in pisati in pisati in bi pisala, kar bi mi padlo na pamet. In niti ne bi brala za nazaj, ne bi gledala, kje so nastale slovnične napake, kje sem pozabila vejico ali dodala kakšno preveč. Pisala bi, kakor mi potujejo misli. In če rečem, da mi zadnje dni, tedne, mesece, potujejo v predele in območja, za katera sploh nisem vedela, da obstajajo, nisem daleč od resnice. Ampak ena moja lastnost mi to pridoma preprečuje. Prevelika goflja sem. Ne znam biti skrivnostna. Kakšen paradoks je pravzaprav to - v prvi fazi mora biti človek skrivnosten, da si potem lahko privošči bonuse neomejenega pisanja. Tako spremljam kar nekaj blogov, kjer so ljudje popolnoma anonimni. Hudiča, večina blogerjev, ki jih berem, je anonimnih. Ne razkrijejo svojega imena, n

... huda. Seriously . Bi izdala recepte, pa ne vem, če smem. Sploh pa dvomim, da je za povprečno gospodinjsto primernih 10 pekačev brizganih piškotov iz treh kilogramov margarine. Ja!, margarine!

... že en teden neumite lase, se iz hiše premakne samo trikrat dnevno, da pelje psa na bližnji travnik, in sicer sila grdo gleda naokoli - hja, kaj pa drugega, izpiti so pred vrati. Ne, dejansko. Čeprav si drugače večkrat ponovim stavek Irene Sirene 'življenje je prekratko za umazane lase', ali nekaj v tem smislu, se mi preprosto ne da. Moji lasje so zadnje mesece sila muhasti, razcepljeni, krhki in nikakor me ne ubogajo. Ko si jih umijem so tri ure taki, kot bi hotela, naslednje jutro pa se zbudim, kot da bi mi nekdo ponoči na glavo zlil čeber vode. V glavnem, za nikamor. Res si že želim k frizerju, da se konkretno postrižem, a kaj, ko je frizerka zbolela (čeprav bi sedaj že morala biti zdrava), pa še za učit se imam in se ne premaknem iz hiše.  In to je druga točka tegale današnjega skromnega zapisa. Doma sem. Že par dni zapored se ne premaknem nikamor. Nazadnje sem bila zunaj v petek, pri A. na babjem žuru, pa še takrat sem požela kup vprašanj in začudenih pogledov

... da ga pogrešam. Ker se pravzaprav ne spomnim trenutkov in občutkov, ko je bil še živ. Spomnim se neznanske žalosti, ki me je napolnila, ko sem izvedela, da je odšel ... ampak ne spomnim se veselih, srečnih trenutkov. Ne spominjam se sreče in radosti in veselja, pa čeprav sem prepričana, da so ti občutki bili prisotni. Preprosto človek ne pomisli na njih takrat, ko jih ima. Še na pamet ti ne pride, da jih mogoče ne boš nikoli več deležen in da bi jih bilo pametno memorizirati. Spominjam pa se prepira. Ko mi je rekel, da grdo pišem, kot ena kura, in me je to strašansko užalostilo. Mogoče se mi je ravno zato ta dogodek najbolj usedel v spomin - ker me je tako prizadel . En navaden prepir, med mano in osebo, ki mi je pomenila pol sveta. Po celi dnevni sobi sem nalepila liste z vprašalnico zakaj? , ker me je res zanimalo, zakaj je bil ta prepri sploh potreben. In človek živi naprej, sčasoma marsikaj pozabi, tudi to, kako je bilo in pogrešanje postane ena hecna stvar, ki jo

... in do nadaljnjega vas lahko namesto mene zabava Adi.

... ki se odzove na ime, enako mojemu, mi večkrat pihne na dušo in reče 'joj, ko bi tudi jaz imela tak red, kot ga imaš ti'. Res je, imam red. Rada se zbudim vsako jutro ob približno enaki uri (med sedmo in osmo), potem se rada hitro oblečem, umijem zobe, se usedem za mizo in pričnem z odpravljanjem dejavnosti, ki me čakajo v tem dnevu. In tak sistem funkcionira. Dokler ne pride kakšen dan, ko je čudna energija v zraku, in se človeku nič ne da. In potem je človek, kakršna sem jaz, hitro zelo izgubljen. Vsi ti načrti v glasi se pričnejo, košček za koščkom, podirati in rušiti. In mene to boli in nervira in živcira in ... ... zadnjič sem bila na avtobusu. Peljala sem se domov, iz centa. Bila je strašanska gneča, zato sem stala zelo blizu dvema dekletoma, očitno srednješolkama. Celo pot sta govorili in govorili in stresali svojo jezo in misli in pogovor je šel nekako v tem stilu: " Pa kako mi je krava lahko dala tri, pa tok sem se učila, pa joj, pa spet se moram tok učit,

50/50 Joseph Gordon-Levitt mi je bolj konkretno padel v oči tule . Ampak če dobro pomislim, se ga spomin tudi iz Inceptiona. Všeč mi je. Tak boy next door . Simpatičen, ravno prav luškan, ampak spet ne preveč lep. V 50/50 se preobrazi v Adama, preprostega fanta, ki dela na radiu, živi v simpatični hiški, ima najboljšega prijatelja (Seth Rogen), malce posebno dekle (Bryce Dallas Howard oz. Hilly Hoolbroke v The Help ), posesivno mamo, nima vozniškega izpita in nikoli ni še nobenemu dekletu rekel I love you . In potem nekega dne od hladnokrvnega zdravnika izve, da so bolečine v hrbtenici pravzaprav maligen tumor. Možnost preživetja oz. ozdravitve: 50/50. Zgodba pravzaprav ni nič posebnega, tudi sam potek njegove bolezni ne razkriva kakšne hujše tragike. Ne naredi spiska reči, ki jih želi storiti. Ne gre na potovanje. Preprosto živi naprej kot da ne bi bilo nič. Sama zgodba je pravzaprav izredno neizrazita in nepretresljiva. Kaj dela ta film tako gledljiv, da človek pozabi na čas in

... pomemben. In da ne bo vsak obiskovalec bloga, ki v upanju po kvalitetnem čtivu večkrat na dan zaide semle, najprej naletel na jezo , bom za te temne dni, ki se zgrinjajo nad mano, prilepila eno lepo fotko. Ja, izpiti so pred vrati, ubijajo ideje in srkajo energijo za uresničevanje le teh. In ker se zavedam, da večinoma samo jaz zaidem večkrat dnevno sem gor (ne vem sicer, zakaj, kot da bo kakšna sprememba? :D), bom prilepila tako fotko, ki je meni všeč. In ki mene motivira (čeprav ne vem, čemu in za kaj). Tako.

... sem zadnje dni jezna? Če še niste vedeli, lahko se pohvalim z eno odlično lastnostjo - zelo hitre jeze sem. (Ne)pomembne reči me hitro razburijo, velikokrat brez pravega vzroka, ampak kaj hočemo, še vseeno me razburijo. Zadnje dni tako razmišljam, da je nekaj nenavadnega v zraku, in končno sem ugotovila, kaj je krivo. Večja prisotnost razburljivih faktorjev v mojem življenju. Razburja me ... ena dotična profesorica na FDV, ki je izredno nezanesljiva (žal samo takrat, kadar gre za njena dejanja, dejanja nas, študentov, pa morajo biti še kako zanesljiva) in pri meni povzroča hudo nezaupanje. dejstvo, da sosedi na svoj kompost (ki meji na gozd) mečejo hrano. Že dlje časa. Kar nekaj let. Ampak danes sem pa opazila, da se je iz gozda priplazila ena žival, podobna lisici, ampak malo bolj rjava in malce bolj grda. Lisice sicer še nikoli nisem videla v živo, tako da dejansko ne morem zatrditi, kako lepa je lisica, ampak vsaj tiste na slikah so neprimerljivo lepše kot tole, kar

... pred oči. Ne ravno v obraz, ampak samo toliko, da opazim in si rečem OPA. Včasih so se mi take reči dogajale bolj pogosto. Da sem v enem dnevu videla dva posebni stvari, ki jih prej nisem videla še nikoli ali pa zelo redko. Da sem slišala pogovore neznancev o določeni temi in jo potem zasledila še kje. Na prejšnjem blogu sem imela posebno oznako za opisovanje takih dogodkov, poimenovala pa sem jo kar stvar dneva . Ko nekaj opaziš, kar se ti usede v spomin. Ali pa neka stvar, ki jo opaziš dvakrat. Da sproži WTF reakcijo. Mogoče niti ni vsakič tako presenetljivo kot bolj zanimivo. Kako se določene reči pokažejo in pojavijo in pravzaprav nič ne pomenijo. Opažam, da se mi zadnje čase bolj dogaja, da določeno stvar videvam konstantno, parkrat na teden. To je točno določena ura. 12:34. In še ena - 21:34. Res hecno. Se mi je pa danes zgodila ena prava stvar dneva, čeprav je bila malce razvlečena. Ne vem niti točno, ali sem jo prvič videla včeraj ali danes. Vse je malce meglen

Čeprav sem prijela pritožbe, da tole združevanje filmov v trojčke ni preveč dobro, ker potem nimam prostora, da kaj pametnega napišem, bom pri tem še vedno vztrajala. S prostorom se pa ne bom omejevala, kolikor bo naneslo bo pač naneslo, saj vsak ve, kje se skriva mali čarobni x, ki vas popelje stran od te groze, v lepši svet ... A Good Year Bom začela kar z najboljšim filmom. Ne samo najboljšim iz tega trojčka, ampak tako dobrim filmom, da se je uvrstil nekam na vrh meni najljubših filmov. Russell Crowe pri tem ne igra nobene vloge. Če mi verjamete. Maximillian Skinner je britanski borzni mogotec, blazno uspešen, blazno šarmanten in blazno ujet v svetu posla. Tako zelo ujet, da ga noče zapustiti in misli, da je denar in uspeh vse, kar je na tem svetu vrednega. Potem pa nekega dne prejme sporočilo, da je umrl njegov ljubi stric, ki je bil od smrti njegovih staršev pravzaprav edini sorodnik, ki ga je imel. Max se tako sooči z dejstvom, da je podedoval razkoš

... Delo. Potem je stvar postala prezahtevna, v smislu, kako se znebiti vsega tega starega časopisnega papirja. Tisti "otok" za ločevanje odpadkov so nam že pred leti odpeljali. Najbližji je tako 2 kilometra stran, tja se mi pa starega papirja ne da odvažati. Roko na srce, komu bi se pa dalo? Pa to niti ni poanta. Bili smo naročeni na Delo, sedaj nismo več. Sama ga nisem nikoli prebirala, so mi bile pa izredno všeč priloge - Ona, Polet, Vikend. Še vedno so mi. Najbolj mi je v spominu ostala zadnja stran Poleta (čeprav je bila takrat še nekje bolj na začetku), ko so predstavili nekega športnika/poslovneža/moškega, in vsakemu zastavili ista vprašanja - kam gredo na počitnice, kateri računalnik in avto imajo, katero kozmetiko uporabljajo. Podobna stran z vprašanje se sedaj pojavlja tudi v reviji Dober tek, na katero sem naročena. Odlična zadeva, sploh ker tako predstavijo kuharje in ostale stvarnike takšnih in drugačnih dobrot. No, da preidem k bistvu. Eno izmed vprašan

... bežijo dnevi. Tako hitro bežijo, da komaj ujamem zadnje minute dneva da prekrižam in odštejem, koliko dni/tednov tega trpljenja v obliki stalnega pisanja znanstvenih ali malo manj znanstvenih esejev in člankov mi še preostane.  Tole leto je zelo naporno. Tako tisto študijsko, ki se vleče že od oktobra, pa tudi tole koledarsko, ki je staro šele dober teden. Res naporno. Včasih se vprašam, če bo naslednji semester kaj bolje? Se bo vesolje (ali pa bog) spomnil name, na (skoraj) krvave solze, ki jih točim, na vse (ne)urejene misli v glavi, na vsa razmišljanja in planiranja in organiziranja in ... Mi bo to kdaj poplačano? Res me zanima ... Drugače pa nič novega. Delam, delam, delam. Novoletne zaobljube gredo zaenkrat odlično. Mogoče k temu dejstvu pripomore to, da nimam nekih konkretnih novoletnih zaobljub. Vsaj ne takih, z jasnim ciljem. Ali pa ravo take - z jasnim ciljem, a take, da potrebujejo čas. Niso časovno opredeljene, tako, ja. Včasih mi tako, kar sredi dneva, v

... in tale Frutinin zapis me je spomnil na eno temo, o kateri že kar nekaj časa, tednov, morda celo mesecev po malem razmišljam. Začelo se je, ko sem se odločila, da bom zopet zajtrkovala. V to me je prisilil nehuman urnik na faksu, ko se mi predavanja začnejo tam nekje ob 12ih in trajajo do 16ih in ko pridem domov je ura že skoraj pet, ob tej uri pa jaz svoje prehranjevanje druge dni že skoraj zaključim, kaj šele, da bi pojedla klasično kosilo. Zato sem sklenila kompromis - zjutraj konkreten zajtrk, pa potem zvečer kakšna malo bolj lahka stvar. In tu se je začela vsa umetnost ... Zadnji dve leti sem namreč zajtrkovala skoraj vedno in izključno samo sadje. Kakšno jabolko, mandarine, poleti je sadja itak čez glavo dovolj. Nisem si sploh mogla predstavljati, kaj naj za zajtrk jem, da bom ob kolikor toliko normalni uri spet lačna. In sem si mislila, jogurt ne more škoditi, lahko zajtrkujem jogurt in ovsene kosmiče (pa še na prebavo blagodejno vplivajo, to je pa itak vedno super). Am

... izmislit. Ko sem bila majhna mi je bil silno všeč moj sosed, iz hiše čez ulico. Bil je edini fant moje starosti v radiju 20 metrov in posledično je moja kvazi zatrapanost letela nanj. Še danes ne vem, ali mi je bil res všeč ali ne, morda sem si vse utepla v glavo samo zato, da sem imela s pijateljicami o čem za govoriti. Ampak to niti ni bistvu. Ko sva bila še majhna sva se kar dosti družila (dokler ni on šel v osnovno šolo in mi začel podirati snežake in krasti naša jabolka) in vsako leto me je povabil na svoj rojstni dan. Povabil me je seveda bolj iz obveze do staršev in zavoljo dobrih sosedskih odnosov kot pa dejanske želje po moji družbi. Mogoče to pojasni, zakaj sem bila vedno edina punca na zabavah. No in enkrat na tej zabavi so se fantje malo hecali in kot babe opravljali že malce starejšega fanta, ki je živel par hiš stran. Temu fantu naj bi bila všeč moja dobra prijateljica, sicer kar nekaj let starejša od mene. In tako so se sosed in njegovi prijatelji domislili, da

... prvim delovnim dnem po dooooolgih praznikih je povsem logično in predvsem situaciji primerno, da malce pojamram. Na številnih forumih in Twitterju se že ljudje množično pritožujejo in kapljajo ideje, da bi po praznikih potebovali še en teden dopusta, da se od praznikov spočijemo. Meni je kar fino it spet malce pohajkovat po FDV-ju, malce manj fino pa je, ko prebiram navodila za takšne in drugačne naloge in eseje, ki me čakajo v prihodnjih dneh. Tole bo sedaj mogoče izpadlo malce neumno, da se s takimi rečmi sploh obremenjujem, ampak vseeno, moram. Zdi se mi namreč izdredno idiotsko, da mi v tretjem letniku (ko nekateri naši vrstniki na drugih fakultetah že pišejo diplome, na primer) asistent v navodilih za pisanje eseja pihne na dušo, naj se ne obremenjujem s tem, da bi vire iskala v slovenščini. (Sicer je navodilo napisano v množini, ampak za učinke večje personifikacije sem citat malce priredila.) Da bo vsak potencialni plagiator, pazi to - ne samo poslan na disciplinske ukr

Uf, tole pa je dolg naslov. Novo leto prinaša nove spremembe. Tako sem se odločila, da moja velika ljubezen, filmi, na blogu sicer še vedno ostajajo, a ker tole ni zgolj in samo filmski blog, bo prostor za njih rahlo omejen. Niti ne gre toliko za prostor kot preprosto predvsem za to, da se film dokaj hitro pogleda in tudi relativno hitro kaj zanimivega o njem spiše. Človek se tako razvadi in zanemari pisanje in razmišljanje o stvareh, od katerih bi dejansko lahko imel kaj napredka. Preveč sem se razgovorila. Filmi od sedaj torej prihajajo v trojčkih, da jim ne bo dolgčas. Z obnovami pa tudi ne bom doglovezila in dolgočasila, bolj bo tole služilo meni za v spomin, kaj sem pogledala, kaj mi je bilo všeč in tako naprej. Friends With Benefits Nisem neka strašanska oboževalka Mile Kunis in Justina Timberlaka. Še dobro, kajti kateri koli meni ljub igralec bi se po tem filmu najverjetneje znašel na moji črni listi. (Ki sicer v resnici ne obstaja.) Zgodba o tem, kako čustveno in em